Jedro

Če bi sodišče ob nekonkretiziranem in nesubstanciranem dokaznem predlogu nadomestilo strankino aktivnost, bi s tem kršilo razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožniku v petnajstih dneh plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v I. točki izreka izpodbijane sodbe ter 1.058,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca. Menita, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker ni pridobilo spisa Okrajnega sodišča v Mariboru I P 33/2013. Dokazi, izvedeni v postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, potrjujejo trditev tožencev, da so sporni prostori, ki so bili oddani z najemno pogodbo, dejansko del poslovnih prostorov, v katerih se je opravljala gostinska dejavnost. Sam tožnik je jasno trdil, da je bilo prenehanje pogodbenega razmerja dogovorjeno, kar potrjujejo dokazi, izvedeni v postopku I P 33/2013. Tudi, če toženca ne moreta z listinami dokazati, da sta plačala najemnino za sporno obdobje, sta prepričana, da je mogoče brez dvoma trditi, da sta jo. Pri tem je pomembna okoliščina, da je bila tožba v tej zadevi vložena po odločitvi v pravdni zadevi I P 33/2013 Okrajnega sodišča v Mariboru, v kateri je bilo tožniku naloženo, da mora K.O. toženki vrniti 12.000,00 EUR varščine. Na podlagi izvedenih dokazov ne more biti dvoma, da je šlo za enotno razmerje najema poslovnih in stanovanjskih prostorov. Več kot očitno je, da ta tožba ni bila vložena zato, ker toženca nista plačala najemnine po pogodbi s 1. 12. 2008 in aneksu s 3. 1. 2011, ampak zato, ker želi tožnik doseči, da mu ne bi bilo treba vrniti kavcije. To tudi ni edini indic, da sta toženca dejansko plačala nejemnino. To potrjujeta izpovedi prič K.G. in O.G., ki sta potrdili, da je bilo poslovanje tožencev korektno. Dodatni dokaz je opomin s 3. 8. 2011, s katerim je tožnik opominjal k plačilu najemnine za junij in julij 2011. Če toženca ne bi plačala najemnine za vtoževano obdobje, bi tožnik tudi gotovo predložil opomin za to terjatev, če ga je predložil že po dveh mesecih neplačane najemnine.

Pritožnika predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo najemnine na podlagi pogodbe za najem stanovanja za čas od decembra 2011 do maja 2012. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi 85. in 94. člena Stanovanjskega zakona ugodilo. Ugotovilo je, da toženca obstoju in trajanju najemnega razmerja nista (pravočasno) nasprotovala, plačila najemnine za sporno obdobje pa nista izkazala. Ugotovitve sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) o obsegu prerekanih trditev so pravilne.

6. Z dokaznim predlogom, s katerim stranka predlaga vpogled v drug spis, dokazuje, da je tekel (sodni) postopek, kdo so bili udeleženci tega postopka in kakšen je bil njegov zaključek. Tak dokazni predlog ne pomeni, da sodišče pregleda dokaze, ki so bili izvedeni v drugem postopku. Če stranka želi, da sodišče vpogleda listine v drugem spisu ali druge tam izvedene dokaze, mora listine in dokaze določno navesti in obrazložiti tudi, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.(1) Temu pritožnika ne zadostita niti v pritožbi. Pritožbene navedbe o tem, kako bi sodišče iz spisa I P 33/2013 Okrajnega sodišča v Mariboru lahko ugotovilo, da so bili sporni prostori del nekih drugih prostorov in da je najemno razmerje prenehalo en mesec prej kot trdi tožnik, predstavljajo zmotno razumevanje postopka dokazovanja. Če bi sodišče ob nekonkretiziranem in nesubstanciranem dokaznem predlogu nadomestilo strankino aktivnost, bi s tem kršilo razpravno načelo.

7. Pritožnika soglašata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nista izkazala plačila spornih najemnin s kakšno listino. Menita pa, da je nekaj okoliščin, ki vseeno izkazujejo plačilo. Vse okoliščine, na katere se sklicujeta (siceršnje gotovinsko plačevanje; to, da sta priči izpovedali, da toženca svoje obveznosti praviloma redno izpolnita; to, da tožnik ni predložil opomina za vtoževano obdobje, za neko drugo obdobje, ko najemnina ni bila plačana, pa je toženca terjal z opominom; to, da je bila obravnavana tožba vložena po tožnikovem neuspehu v postopku I P 33/2013 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru), so povsem splošne. Konkretnih plačil se prav v ničemer ne dotikajo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da sta toženca plačala najemnino za sporno obdobje, je popolnoma pravilna.

8. Višje sodišče je zato in ker ni našlo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta pritožbene stroške. Tožnik pa glede na vsebino sodbe in pritožbe svojega procesnega položaja z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel v ničemer izboljšati, gre torej za strošek, ki ni bil potreben, zato ga mora kriti sam.

Op. št. (1): Tako: Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 231/2003, II Ips 770/2008, II Ips 196/2008, II Ips 279/2009.