Jedro

Tožniku, izgnancu v Bosni, je z mobilizacijo v Jugoslovansko vojsko dne 23.4.1945 prenehal status izgnanca; prav tako se čas, prebit v Jugoslovanski vojski od 23.4.1945 do maja 1947 ne šteje kot čas, prebit v izgnanstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1336/99-6 z dne 11.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.7.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 14.7.1998, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 12.7.1941 do 22.4.1945, ni pa mu bil priznan enak status za čas od 23.4.1945 do maja 1947, ker se obdobje mobilizacije v Jugoslovanski armadi ne šteje za nasilno dejanje okupacijskih sil. Po mnenju sodišča prve stopnje je bila odločitev tožene stranke pravilna, saj vpoklic v Jugoslovansko armado ni ukrep ali dejanje okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ta vpoklic ni pomenil vpoklica v nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile. Čeprav se tožnik tedaj ni mogel vrniti domov, to ni bilo neposredno zvezano z vojnim nasiljem. Zato je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za navedeno obdobje po 23.4.1945. Zavrnjen je bil nadalje tožnikov tožbeni ugovor, da valorizacija rente ni pravilna, saj gredo tožniku pravice od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej od 1.2.1996 dalje, renta pa se usklajuje tako, kot se usklajujejo pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

V svoji pritožbi tožnik navaja, da je bil dne 23.4.1945 mobiliziran v Jugoslovansko armado, čeprav takrat v B.L. oziroma v celotni Bosni ni bilo uradnega razglasa o mobilizaciji. Strinja se, da ta mobilizacija ni bil prisilni ukrep okupatorja, bil pa je grob, nepotreben prisilni ukrep, ki mu je onemogočil dokončanje srednje šole, kar je imelo dolgoročne posledice, predvsem pa mu je vpoklic preprečil vrnitev v domovino skupaj s starši in še huje, vpoklic je otežil tudi njihovo vrnitev. Sklicuje se na določbi 6. in 7. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj meni, da se do konca leta 1945 ni mogel vrniti v domovino iz razlogov, ki jih ni sam povzročil. Meni, da ZZVN nikjer ne govori o ugotavljanju neposrednih in posrednih posledic vojnega nasilja ali razločevanja med obojim, da so se le zgodile med trajanjem okupatorjevega vojnega nasilja. Zato je bil poseg Jugoslovanske armade poseg med izgnanstvom, torej neposredna posledica okupatorjevega vojnega nasilja. Zakon prav tako ne določa, da se srečanje z Jugoslovansko armado šteje za vrnitev v domovino. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o valorizaciji določene rente. Meni, da bi se morali valorizirati tudi vsi dospeli zneski rente. Tako bi mu morali izplačati z rento za tekoči mesec tudi ostale zneske, ki bi morali biti valorizirani v odstotku kot znaša valorizacija tekočega zneska rente. Pritožuje se tudi zoper odločitev sodišča, da so postopki bili vodeni v skladu z zakonom. Postopki so bili preveč dolgotrajni, zamotani in neurejeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Ob nespornem tožnikovem statusu žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 12.7.1941 do 22.4.1945 je v tem upravnem sporu sporen tožnikov status še za čas od 23.4.1945, ko je bil mobiliziran v Jugoslovansko armado (v nadaljevanju JA) pa do aprila 1947, ko je bil demobiliziran. Sporna je tudi valorizacija doživljenjske mesečne rente. Že sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 39/98, v nadaljevanju ZZVN), po katerih mobilizacijo v JA pred 15.5.1945 ne moremo šteti kot prisilni ukrep nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil ter njihovih pomagačev. Čeprav se tožnik ni mogel vrniti s svojo družino po osvoboditvi v Slovenijo vse do aprila 1947. leta zaradi mobilizacije v JA in kasneje služenja vojaškega roka, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča z vpoklicem tožnika v JA dne 22.4.1945 prenehal ukrep okupacijskih sil in je s tem dnem tudi prenehal njegov status izgnanca.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pravno podlago za mesečno valorizacijo doživljenjske mesečne rente. Ta se v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju usklajuje z mesečnimi uskladitvenimi odstotki in ne na način, kot ga razume tožnik. Za tožnikovo razumevanje valorizacije doživljenjske mesečne rente ni zakonske podlage.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.