Jedro

Prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda kljub temu plača (prikrajšanja torej ne želi), ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko ob neplačilu zadele kakšne posledice in ki se mu razen s plačilom težko izogne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 872,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 274,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka in v njej uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Grožnja z izvršbo ali celo dejanska vložitev predloga za izvršbo ne more predstavljati grožnje ali sile, zaradi katere bi bil tožnik upravičen zahtevati plačilo nazaj. Tožnika ni nihče silil v plačilo, v izvršilnem postopku pa bi lahko ugovarjal izvršilnemu predlogu. Po sodni praksi možnost uveljavitve sodnega varstva ne more biti pravno priznana grožnja. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bila grožnja s sodnim postopkom takšna, da bi se jo lahko štelo za silo po določbi 191. člena OZ. Sodni stroški ne morejo predstavljati škode, kateri se je tožnik izogibal. Tožnik je vedel, da se je v predhodnem postopku upiral plačilu stroškov za kotlovnico, iz razloga, ker ni dal soglasja za njeno izgradnjo, v tem primeru pa bi lahko tudi sam v sodnem postopku, ki ga toženka vodi zoper njega, ugovarjal plačilu teh stroškov. Poudarja, da tožnik ni potrdil navedb, da se je izogibal sili, saj ni bil zaslišan, njegova partnerka pa je izpovedala nekakšno zgodbo o strahu matere tožnika, ki ni redno plačevala položnic, sodišča prve stopnje pa ni zanimalo, ali je to sploh resnično. Navaja, da če je dolžnik menil, da ni dolžan plačati določenih postavk, bi moral računom ugovarjati, zahtevati obrazložitev od upravnika, šele če se ne bi mogel dogovoriti in bi upravnik vztrajal pri plačilu celotnega dolga ter mu grozil s postopkom, bi se lahko skliceval na to, da je poskusil odvrniti toženko od nameravanega sodnega postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo ne da bi presodilo, kaj je tožnik v resnici plačal in kaj ne, saj se v spisu nahaja 22 računov, za katere tožnik ni predložil dokaza o plačilu, zato sodišče ne bi smelo v celoti ugoditi zahtevku. Navaja še, da je tožnik celoten postopek vodil zelo pavšalno, tožbeni zahtevek ni bil zadosti formaliziran, manjkala je tudi trditvena podlaga, navajana dejstva pa niso bila dokazana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor zaradi plačila zneska 872,85 EUR s pripadki je spor majhne vrednosti (saj se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, prvi odstavek 443. člena ZPP), kar pomeni, da se sme sodba, ki je izdana v takšnem postopku, v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na omejene možnosti izpodbijanja sodbe s pritožbo je bila tožena stranka izrecno opozorjena v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pred pritožbenim sodiščem zato ni več dovoljeno razpravljati o dejstvih, ki so jih tekom pravde zatrjevale stranke in jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, razen če bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: da predstavlja vtoževani znesek seštevek plačil, ki jih je tožeča stranka plačala toženi stranki - upravniku večstanovanjske hiše na naslovu Ž. ..., R. S. in sicer za zaračunano porabo plina ogrevalne naprave, dimnikarske storitve, stroške kurjača, meritev emisij ter servisnih in drugih vzdrževalnih storitev za stanovanje na tem naslovu; da je bil s sodbo P 43/2009 z dne 15. 9. 2009 zavrnjen zahtevek upravnika za plačilo računa za del stroškov za izgradnjo nove plinske kotlovnice zoper tožečo stranko in L. Š., saj slednja nista dala soglasja za ta posel, ki ne predstavlja posla rednega upravljanja; da je tožeča stranka plačevala zaračunane storitve, saj ni bila prepričana v obstoj podlage za plačilo, to pa je storila zato, da je v takšnem neugodnem položaju, v katerem se je znašla, ne bi zadele kakšne posledice, če ne bi plačala, kot se je to zgodilo materi tožnika, ki ni redno plačevala svojih obveznosti in so sledile izvršbe; da so bile podane okoliščine, v katerih tožeča stranka ni hotela prikrajšanja, vendar je plačala zato, ker se je znašla v težavnem položaju, ko je sumila, da ni ničesar dolžna, pretile pa so izvršbe, čemur bi se, razen s plačilom, težko izognila; da je bila tožeča stranka s plačili prikrajšana, tožena stranka pa neupravičeno obogatena, saj za plačila ni bilo pravnega temelja.

Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah pravilno zaključilo, da je tožnik plačal vtoževane stroške, zaradi tega da bi se izognil pretečim izvršilnim postopkom, ki bi jih sprožila tožena stranka v primeru neplačil, in posledično stroškom, ki bi s tem nastali. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da se je tožeča stranka s plačili izognila sili, s prikrajšanjem, za katerega ni bilo podlage, pa se ni strinjala. S tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, ima pravico zahtevati nazaj, če je plačal, da bi se izognil sili. Po stališču sodne prakse je namreč izhodišče za razlago pojma sile iz 191. člena OZ naslednje: prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi tožena stranka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo sodišče prve stopnje (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). Takšne okoliščine so bile v konkretnem primeru podane, saj se je tožeča stranka v pravdi P 43/2009, kjer je nastopala kot tožena stranka, upirala plačilu računa za del stroškov za izgradnjo plinske kotlovnice. V skladu s pravno teorijo pa se pod pojem izogniti sili uvrščajo tudi primeri, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo, kot je to bilo v obravnavanem primeru (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50). Ob navedenem so vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z napačno razlago (in uporabo) določbe 191. člena OZ neutemeljene.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bila grožnja s sodnim postopkom takšna, da bi se jo lahko štelo za silo po določbi 191. člena OZ, je neutemeljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so navedeni razlogi o tem odločilnem dejstvu, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, zato je odločitev moč preizkusiti.

Ob pritožbenih navedbah, da tožnik ni potrdil navedb, da se je izogibal sili, saj ni bil zaslišan, ni povsem jasno, za kakšen očitek sodišču prve stopnje gre. Kot je razbrati iz nadaljnjih pritožbenih navedb, pa tožena stranka s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tem postopku ni dopusten (prvi odstavek 458. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da bi tožnik, kolikor je menil, da ni dolžan plačati določenih postavk, moral ugovarjati računom, saj le-te prav tako predstavljajo nedopusten pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbene navedbe tožene stranke, ki jih sedaj prvič postavlja v pritožbi (da je tožnik vedel, da se je v predhodnem postopku upiral plačilu stroškov za kotlovnico in bi v tem primeru lahko tudi sam v sodnem postopku, ki ga toženka vodi zoper njega, ugovarjal plačilu teh stroškov, nadalje da bi moral tožnik zahtevati obrazložitev od upravnika, šele če se ne bi mogel dogovoriti in bi upravnik vztrajal pri plačilu celotnega dolga ter mu grozil s postopkom, bi se lahko skliceval na to, da je poskusil odvrniti toženko od nameravanega sodnega postopka, in nadalje da tožnik za 22 računov ni predložil potrdil o plačilu in ni dokazal, da je za te mesece plačal račune ), v tem pritožbenem postopku ne morejo bili upoštevane, saj jih tožena stranka ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa gre prav tako za uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku dovolilo pavšalno vodenje postopka (očitek o ne dovolj formaliziranem zahtevku, manjkajoči trditveni podlagi in nedokazanosti zatrjevanih dejstev), storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Najprej je poudariti, da so takšni očitki povsem pavšalni in nekonkretizirani, tudi sicer pa gre za kršitev relativnega značaja, ki v postopku v sporu majhne vrednosti zaradi omejenosti pritožbenih razlogov prestavlja nedopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Izpodbijana odločitev je ob obrazloženem materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). P ritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo ni bila uspešna (prvi

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).