Jedro

Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. točki 45. člena ZDDO (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerimi se krni ugled državnega organa), zadošča ocena pristojnega disciplinskega organa, da ima kršitev znake kaznivega dejanja oz. prekrška. V navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da mora biti zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo, zato tudi sodišču ni potrebno prekiniti postopka do zaključka kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek v individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razemrja med tožečo in toženo stranko po določbi 1. točke 1. odst. 206. člena ZPP, ker se je odločilo, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, saj je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega. Zoper tožečo stranko je zaradi kršitev, za katere ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, namreč sprožen kazenski postopek.

Zoper prvostopenjski sklep sta se pritožila tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava. Gre za statusni spor, to je za obstoj delovnega razmerja oz. prenehanja delovnega razmerja in ker se kazenski postopki dalj časa vlečejo, ni mogoče postopka, v katerem tožnik izpodbija sklep o prenehanju delovnega razmerja, enostavno prekiniti in čakati nekaj let na izid kazenskega postopka, v vsem tem času pa je tožnik brez zaposlitve.

Tožnik zato meni, da ni razlogov za prekinitev postopka in je treba postopek voditi ažurno in hitro.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99). Meni, da je prekinitev postopka nepotrebna. V skladu s sprejeto sodno prakso je v pristojnosti sodišč, kot tudi disciplinskih organov, presoja ali ima delavcu očitana hujša kršitev delovne obveznosti tudi znake kaznivega dejanja (1. točka 1. odst. 45. člena ZDDO). Ugotovitev, da ima določeno dejanje, ki je opredeljeno kot kršitev delovne obveznosti, znake kaznivega dejanja, ne vpliva na oceno o subjektivnem odnosu storilca do dejanja, torej o njegovi krivdi. Ta pa se dejansko lahko ugotavlja le pred pristojnimi kazenskimi sodišči. Tožena stranka se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. VIII Ips 48/99 z dne 11.5.1999, kjer je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve delovne obveznosti iz 1. točke 1. odst. 45. člena ZDDO pristojni disciplinski organ (niti sodišče za delovne spore) ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje. V zakonski določbi 1. točke 1. odst. 45. člena ZDDO ni predpisan kot pogoj, da mora biti zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da mora biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena disciplinskega organa tako kot tudi delovnega sodišča, da ima kršitev znake kaznivega dejanja. V konkretnem primeru bi bilo torej edino smiselno in racionalno nadaljevati z odločanjem in sojenjem v individualnem delovnem sporu, ker je prekinjanje, do pravnomočne odločitve kazenskega sodišča, nepotrebno. Tako tožnik kot tožena stranka predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se v predmetni zadevi postopek nadaljuje, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka tožniku očitala in ga spoznala za odgovornega hujših kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa). Za ugotovitev elementov navedene očitane hujše kršitve delovne obveznosti pa niti pristojni organ pri toženi stranki, niti sodišče prve stopnje nista dolžna ugotavljati kazenske odgovornosti, niti kot predhodno vprašanje. V navedeni zakonski določbi namreč ni predpisan pogoj, da mora biti zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo. Za odločitev o disciplinski odgovornosti delavca zadošča ocena pristojnega disciplinskega organa, da ima kršitev znake kaznivega dejanja oz.

prekrška. Iz navedenega izhaja, da ugotavljanje ali posamezno dejanje pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost ali drugo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali iz nečastnih nagibov ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa, v smislu 1. točke 1. odst. 45. člena ZDDO ni predhodno vprašanje, zato ni podlage za prekinitev postopka v predmetnem individualnem delovnem sporu.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, kar pomeni, da mora prvostopenjsko sodišče nadaljevati s postopkom.