Jedro

Z določbo 73. člena ZDR je zakonodajalec vzpostavil institut solidarne obveznosti delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa in nastale zaradi prenosa. To pomeni, da bo lahko tožnik zahteval izpolnitev takšne terjatve od katerekoli izmed toženih strank, ki bi jo sam izbral, svojo terjatev pa bo kljub temu lahko dobil poplačano le enkrat, saj bo, če bo ena od toženih strank v celoti izpolnila obveznost, druga tožena stranka ugovarjala, da je solidarna obveznost prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 2.971,57 EUR za čas od 29. 5. 2007 do vključno 15. 8. 2007 se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu izdalo sodbo na podlagi pripoznave, sodbo in sklep. S sodbo na podlagi pripoznave, ki ni pod pritožbo, je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do prvotožene stranke za odpravnino v znesku 5.943,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe) in obstoj terjatve tožnika do prvotožene stranke za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.971,57 EUR za čas od 29. 5. 2007 do vključno 15. 8. 2007 (2. točka izreka sodbe). V 3. točki izreka je s sodbo naložilo drugotoženi stranki, da izplača tožniku odpravnino v znesku 5.943,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2007 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.971,57 EUR za čas od 29. 5. 2007 do vključno 15. 8. 2007, v 15 dneh in pod izvršbo. V 1. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je postopek za plačilo 500,00 EUR s pp zaradi umika tožbe ustavilo. V 2. in 3. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in sklenilo, da drugotožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa sta dolžni toženi stranki povrniti njegove stroške postopka v znesku 923,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamuda pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Poleg tega sta dolžni toženi stranki stroške takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 163,04 EUR vsaka do ene polovice plačati na račun prvostopenjskega sodišča v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila in pod izvršbo.

Zoper 3. točko sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo tožnika zavrže oziroma zavrne, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka drugotoženi stranki. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko, saj je drugotožena stranka tožnikov nekdanji delodajalec. Tožba ni sklepčna, ker tožnik od vsake stranke zahteva celotno vsoto zneska pripadajoče odpravnine. Solidarna obveznost ni razvidna niti iz tožbenega zahtevka niti iz izreka izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba omogoča tožniku, da svojo terjatev dobi plačano dvakrat. Sporazum, ki sta ga sklenila tožnik in prvotožena stranka, ne more biti podlaga za zahtevek zoper drugotoženo stranko. Odškodninsko odgovornost drugotožene stranke bi zato moral tožnik in posledično sodišče opreti na materialno podlago v zakonu, to je na tretji in četrti odstavek 73. člena ZDR. Ni dvoma, da je bila drugotožena stranka tožnikov delodajalec prenosnik, prvotožena stranka pa delodajalec prevzemnik v smislu 73. člena ZDR. Za drugotoženo stranko bi lahko prišla v poštev določba 73. člena ZDR, vendar le pod pogojem, da bi se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih pogojev poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi in če je tožnik za to odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik bi moral za utemeljitev svojega zahtevka zoper drugotoženo stranko zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 73. člena izven sklenjenega Sporazuma med njim in prvotoženo stranko. Tega bremena pa tožnik ni zmogel, dokaznih predlogov, ki jih je v tej smeri dal, pa sodišče niti ni izvedlo. Tožnik poleg tega ni obrazložil niti višine zahtevka iz naslova odpravnine. Sporazum, sklenjen med tožnikom in prvotoženo stranko, ne more biti ustrezna podlaga za utemeljenost njegovega zahtevka zoper drugotoženo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu od prvotožene stranke kot delodajalca prevzemnika in drugotožene stranke kot delodajalca prenosnika skladno z 73. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) na podlagi četrtega odstavka citiranega člena od obeh delodajalcev zahteval izplačilo odpravnine v znesku 8.914,71 EUR (po delnem poplačilu te odpravnine pa razliko v odpravnini v znesku 5.943,14 EUR) in zakonske zamudne obresti od prepozno plačanega zneska 2.971,57 EUR. Ker je bil po vložitvi tožbe nad prvotoženo stranko začet stečajni postopek, je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. IV Pd 542/2007 z dne 23. 11. 2007 zoper prvotoženo stranko postopek prekinilo, stečajnega upravitelja prvotožene stranke pa pozvalo, da prevzame pravdo. S sklepom opr. št. IV Pd 542/2007 z dne 18. 12. 2007 je sodišče postopek v tem individualnem delovnem sporu zoper prvotoženo stranko nadaljevalo z dnem 27. 11. 2007, ko ga je prevzel stečajni upravitelj prvotožene stranke. Prvotožena stranka je tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je tožnik zoper njo iz dajatvenega preoblikoval v ugotovitvenega, pripoznala v celoti, zaradi česar je sodišče o tožnikovem tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko odločilo s sodbo na podlagi pripoznave. V zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drugotoženo stranko pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik prevzet na delo od drugotožene stranke k prvotoženi stranki na podlagi 73. člena ZDR, kar izhaja tudi iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki je bil sklenjen dne 25. 5. 2006 (A2). Nadalje je ugotovilo, da sta tožnik in prvotožena stranka dne 28. 11. 2006 sklenila dogovor o ureditvi obveznosti delodajalca do delavca (A3), iz katerega izhaja, da stranki sporazumno ugotavljata, da tožniku preneha delovno razmerje pri prvotoženi stranki na podlagi razlogov iz tretjega odstavka 73. člena ZDR in da bo tožnik opravljal svoje delo v času 150 dnevnega odpovednega roka, prvotožena stranka pa mu priznava pravico do izplačila odpravnine. Istega dne, kot je bil sklenjen ta dogovor, pa je tožnik podal tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi (A9), v kateri navaja, da prvotožena stranka kot delodajalec prevzemnik ne izpolnjuje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ker je tožniku izplačala za 12 % nižjo plačo od plače, ki bi jo moral prejeti skladno s pogodbo o zaposlitvi. Takšno zmanjšanje plače je po stališču tožnika predstavljalo bistveno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, zato so bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 73. člena ZDR, s tem pa je bil podan temelj za skupno odškodninsko odgovornost prvotožene in drugotožene stranke na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi drugotožena stranka pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje.

Neutemeljena je pritožbena trditev drugotožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika proti drugotoženi stranki. Drugotožena stranka je bila tožnikov prejšnji delodajalec, torej delodajalec prenosnik, ki je skupaj z delodajalcem prevzemnikom (ki je prvotožena stranka) na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR odškodninsko odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku 73. člena ZDR (torej v primeru, če da delavec odpoved zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov). Po členu 5/1b Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki. Drugotožena stranka sicer ni pravni prednik prvotožene stranke v smislu statusno pravnega nasledstva, vendar pa je kljub temu pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu. Tožnik v tem sporu uveljavlja od prvotožene stranke, ki je bila v odnosu do tožnika delodajalec prevzemnik, izpolnitev obveznosti, ki izvira iz delovnega razmerja (izplačilo odpravnine), za kar je stvarno pristojno delovno sodišče (St člen 5/1b ZDSS-1). Pri ugotavljanju stvarne pristojnosti sodišča za reševanje tožbenega zahtevka tožnika zoper drugotoženo stranko je potrebno upoštevati naravo spora. Ker gre nedvomno za spor o obveznosti iz delovnega razmerja, za izpolnitev katere je na podlagi 73/4 čl. ZDR zavezana tudi drugotožena stranka, je za reševanje tega spora stvarno pristojno delovno sodišče. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno tudi za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka napram drugotoženi stranki kot tožnikovemu prejšnjemu delodajalcu.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba drugotožene stranke, da tožnikova tožba ni bila sklepčna, ker je od obeh toženih strank zahteval celotno vsoto iz naslova pripadajoče odpravnine. Z ozirom na dikcijo četrtega odstavka 73. člena ZDR pritožbeno sodišče zaključuje, da je s to določbo zakonodajalec vzpostavil institut solidarne obveznosti delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za terjatve, navedene v tem členu. Glede na to je potrebno glede na solidarne obveznosti obeh delodajalcev ob upoštevanju prvega odstavka 11. člena ZDR uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Prvi odstavek 395. člena OZ določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Solidarna obveznost na strani dolžnikov je namenjena temu, da daje upniku večje varstvo v zvezi z uveljavljenjem njegove terjatve. Bistvo solidarne obveznosti je v tem, da lahko upnik od vsakega dolžnika terja celotno vsoto, ta obveznost dolžnikov pa traja toliko časa, dokler ni s strani enega oziroma več dolžnikov v celoti izpolnjena. Šele z izpolnitvijo obveznosti v celoti, ta obveznost dolžnikov ugasne. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba drugotožene stranke, da bo tožnik lahko svojo terjatev dobil poplačano dvakrat. Na strani tožnika je, da izbere dolžnika, ki naj izpolni dolžniško obveznost. Če bo ena od toženih strank v celoti izpolnila svojo obveznost do tožnika, bo imela druga tožena stranka možnost ugovarjati, da je solidarna obveznost prenehala. To pomeni, da dolžnik svojo terjatev ne bo dobil izplačano dvakrat. Skladno z določbo 404. člena OZ ima dolžnik, ki izpolni obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugotožene stranke, da tožnik ni izkazal dejanske podlage za uporabo člena 73/3 in 73/4 ZDR. Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožnik, ki je bil od drugotožene stranke prenešen k prvotoženi stranki na podlagi 73. člena ZDR, podal odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov (znižanje tožnikove plače pri delodajalcu prenosniku). Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A9) izhaja, da je bil razlog te odpovedi v znižanju tožnikove plače pri prvotoženi stranki. Znižanje plače delavca pri delodajalcu prevzemniku za 12 % pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča šteti za poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi delavca iz objektivnih razlogov, ki predstavlja tudi bistveno spremembo delovnih pogojev, ki gre na škodo tožnika. Podobno stališče je zavzelo tudi Sodišče evropskih skupnosti (tedaj še Evropsko sodišče pravice) v primeru Merckx in Neuhuys zoper Ford Motors (Merckx and Neuhuys v Ford Motors, Jointed cases 171/94 and 172/94 (1996) 25ILJ 247), kjer je zmanjšanje plače delavca, ki je bilo odvisno od prometa, štelo za bistveno spremembo delovnih pogojev v smislu Direktive 2001/23ES o približevanju zakonodaje držav članic z zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali dela podjetij ali obratov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da niti prvotožena stranka niti drugotožena stranka v zvezi z zmanjšanjem plače tožnika pri prvotoženi stranki, razen pavšalnega ugovora, da tožnik ni predložil nikakršnega dokaza za trditve o zmanjšanju plače, nista priložili sodišču nikakršnih dokazov. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje z ozirom na vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2006 (A9) utemeljeno štelo, da je bila tožniku plača pri prvotoženi stranki dejansko znižana za 12 %. Pravilna je sicer pritožbena trditev drugotožene stranke, da pripoznava enega dolžnika ne vpliva na druge dolžnike (402/1 člen OZ), vendar pa je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko ni odločalo ob upoštevanju pripoznave prvotožene stranke, temveč glede na predlagane in izvedene dokaze, ki so bili v tem individualnem delovnem sporu predloženi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drugotožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem razen zaslišanja predstavnikov toženih strank drugih dokazov ni predlagala. Tudi ta dokaz, ki je bil predlagan v odgovoru na tožbo po obeh toženih strankah, pa je bil namenjen le ugotavljanju preuranjenosti tožnikove tožbe oziroma ugotavljanju zatrjevanega dejstva, da sta se tožnik in prvotožena stranka ustno dogovorila, da bo prvotožena stranka poravnala svoje obveznosti takoj, ko bo likvidno sposobna (ne pa dokazovanju vsebinske neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko). V zvezi s pritožbeno navedbo drugotožene stranke, da tožnik ni obrazložil višine vtoževane odpravnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik svoj zahtevek po višini utemeljeval s 1. členom Dogovora z dne 18. 11. 2006 (A3), iz katerega izhaja tudi, da mu prvotožena stranka priznava pravico do odpravnine v višini 2.136.320,00 SIT (sedaj 8.914,71 EUR). Ker temu znesku nobena od toženih strank ni oporekala, niti ni predložila kakršnihkoli dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ta znesek odpravnine ni pravilen, je sodišče prve stopnje tudi po višini utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku (ki ga je ustrezno zmanjšal glede na delno poplačilo). Z ozirom na to je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Neutemeljena je tudi pavšalna in neobrazložena pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora odločalo na podlagi 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo drugotožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, druga točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker v zvezi z delom tožnikove terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.971,57 EUR za čas od 29. 5. 2007 do vključno 15. 8. 2007 revizija ni dovoljena na podlagi 1., 2., 3., in 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je bilo potrebno na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija glede tega dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.