Jedro

Ko je podan predlog za izločitev, sodnik ali senat, ki postopa v zadevi, preizkusi formalne pogoje oziroma opravi presojo dovoljenosti zahteve; v vsebinsko presojo zahteve za izločitev pa se sme spustiti in jo zavreči le tedaj, če je iz vseh konkretnih okoliščin primera očitno, da je zahteva za izločitev podana izključno z namenom zavlačevanja postopka ali izpodkopavanja avtoritete sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki je bila M.M. spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja mučenja živali po 342. členu KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen 2 meseca zapora in preizkusna doba 1 leto. Pritožbo zagovornikov obdolženke je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo napak, ki mu jih očita vložnik, razpravljajoča sodnica pa je pravilno zavrnila zagovornikov predlog za svojo izločitev, ker ta ni dopusten. Nobena kršitev po 371. členu ZKP tudi ni podana v zvezi z izvedbo predlaganih dokazov, saj je sodišče dejansko stanje pravilno oziroma zadostno razčistilo in obrazložilo, zakaj dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve očitajo kršitev določbe 2. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem:

1. da je nezakonito zavrglo predlog za izločitev sodnice in 2. da je z neizvedbo predlaganih dokazov obsojenki kršilo pravico do obrambe.

Ad. 1 Iz podatkov spisa izhaja, da je zagovornik obsojenke na glavni obravnavi dne 26.11.2004 predlagal izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, glede na to, da je sodnica kršila obsojenki pravico do obrambe pri podaji zagovora ter da je v nasprotju z neodvisnostjo sodnika in nepristranskostjo tudi sugerirala tožilstvu, v katerem delu naj modificira obtožni predlog.

Sodnica je na zapisnik pojasnila, da je tožilca le vprašala, če bo modificiral obtožni predlog in sicer zaradi uradnega imena obdolženke, ki ni M., pač pa M., zatem pa na podlagi 5. odstavka 42. člena zavrgla predlog za svojo izločitev, ker je zahteva za izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP vložena po začetku glavne obravnave.

Višje sodišče je podobne pritožbene navedbe, kot jih zagovorniki uveljavljajo v zahtevi, ocenilo za neutemeljene, saj je sodnica ravnala v skladu z določbo 5. odstavka 42. člena ZKP, ki določa, da se zavrže zahteva za izločitev tudi v primeru, če je iz vsebine zahteve razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ter izpodkopavanja avtoritete sodišča. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč izhaja, da je obdolženka namesto ustnega zagovora, ki je pravilo, vložila v spis pisni zagovor, sodnica pa ji je predlagala, da naj ga prebere. Zagovor obdolženke je dokaz v kazenskem postopku, ki se izvede na glavni obravnavi, bodisi z ustnim podajanjem ali branjem pisnega zagovora oziroma branjem zapisnika z zagovorom, če je bil zagovor dan že pred glavno obravnavo. Predlog sodnice, naj obdolženka prebere zagovor, je bil povsem v skladu z določbami ZKP in ni šlo za kršitev obdolženkine pravice do obrambe. V obtožnem predlogu je bilo napačno navedeno njeno ime in sicer M., ob dajanju osebnih podatkov na glavni obravnavi pa se je ugotovilo, da je obdolženki ime M. in da je M. njen vzdevek. V tem primeru je šlo v obtožnem predlogu za takšno napako, ki bi jo sodišče lahko samo odpravilo, ker pa je sodnica na to opozorila navzočega tožilca, ji ni mogoče očitati pristranskosti. Sodnica je tako zahtevo obrambe za njeno izločitev, ki jo je štela za izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, pravilno ocenila za očitno neutemeljeno, podano z namenom zavlačevanja postopka, zaradi česar tudi ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP (stran 2. in 3. odločbe pritožbenega sodišča).

Z navedenim pa se ne strinjajo vložniki zahteve in poudarjajo, da je izločitveni razlog nastal po začetku glavne obravnave, zato je bila zahteva za izločitev sodnice dopustna (odločitev sodišča prve stopnje tako predstavlja relativno bistveno kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP), v obrazložitvi pritožbenega sodišča pa so navedene trditve, ki niso izkazane s spisovnimi podatki (da je sodeča sodnica menila, da je predlog za izločitev podan z namenom zavlačevanja), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 371. členu ZKP.

Po noveli ZKP - F (z začetkom veljave 23.5.2004) smejo stranke zahtevati izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, če je razlog za izločitev nastal po začetku glavne obravnave, do konca obravnave, vendar morajo to storiti takoj, ko izvejo za razlog izločitve (2. odstavek 41. člena ZKP). Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev, ne more pa znova navajati razlogov, ki jih je uporabljala že v prejšnji zahtevi, ki pa je bila zavrnjena, ali uveljavljati razlogov, ki jih je v isti zadevi že uveljavljal sodnik, sodnik porotnik ali druga stranka in je bila zahteva iz teh razlogov zavrnjena (5. odstavek istega člena).

Ko je podan predlog za izločitev sodnik ali senat, ki postopa v zadevi najprej preizkusi formalne pogoje oziroma opravi presojo dovoljenosti zahteve (ali je stranka ravnala v skladu z določbami 2. - 5. odstavka 41. člena ZKP) in kolikor meni, da ni, sme zahtevo zavreči. Po noveli ZKP - F (ki je veljala že v času, ko je sodeča sodnica odločala o izločitvi) pa se sme sodeči senat oziroma sodnik spustiti tudi v vsebinsko presojo zahteve za izločitev in jo zavreči vendar le tedaj, če je iz vseh konkretnih okoliščin primera očitno, da je zahteva za izločitev podana izključno z namenom zavlačevanja postopka ali izpodkopavanja avtoritete sodišča (5. odstavek 42. člena ZKP).

V obravnavani kazenski zadevi je sodeča sodnica presojala le formalne pogoje dovoljenosti zahteve za izločitev in napačno (v nasprotju z 2. odstavkom 41. člena ZKP) ocenila, da ta po začetku glavne obravnave ni več dopustna. Pritožbeno sodišče je to napako saniralo, in v skladu z navedeno zakonsko določbo štelo zahtevo za izločitev za dopustno, pri vsebinski presoji zahteve za izločitev pa je ob upoštevanju vseh okoliščin, razvidnih iz podatkov spisa ocenilo, da gre za zahtevo podano izključno iz razlogov, ki jih zakon ne dovoljuje (zavlačevanje). V sodbi pritožbenega sodišča, je navedeno zakaj šteje, da sodnica s svojim ravnanjem (razvidnim iz zapisnika o glavni obravnavi) ni kršila obsojenki pravice do podaje zagovora, niti s tem, ko je okrožnega državnega tožilca opozorila na očitno napako v imenu, ki bi jo lahko odpravila sama, ni postopala pristransko, res pa je, da je napačno zapisano, da je to presojo opravila tudi že sodeča sodnica, vendar pa ta okoliščina na pravilnost in zakonitost odločbe pritožbenega sodišča nima nikakršnega vpliva, saj iz celotne obrazložitve izhaja, da je to oceno opravilo pritožbeno sodišče samo. Nepravilnosti oziroma neutemeljenosti te presoje pa vložniki zahteve ne izpodbijajo.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da ni podana v zahtevi uveljavljana kršitev določb ZKP, zaradi česar zahteva v tem delu ne more biti uspešna.

Ad 2 Iz zapisnika o glavni obravnavi opravljeni dne 26.11.2004 (stran 188) je razvidno, da je zagovornik obsojenke predlagal zaslišanje prič A.S., ki je bil v vseh zavetiščih, ki jih je imela M.M. in bi lahko povedal o razmerah v teh zavetiščih, nadalje zaslišanje P.Š., ki je sodeloval pri štirih preventivnih cepljenjih psov in med drugim tudi v letu 2002, dr. M.O., ki je prihajala v zavetišče od marca leta 2002 in je bila svetovalka ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z namenom urejanja tega zavetišča, M.K., ki je večletna obiskovalka zavetišča in T.K., ki bi (oba) lahko izpovedala o razmerah v zavetišču, nadalje zaslišanje I.V., sekretarke Združenja o mučenju živali C., V.D., M.D. in S.K. Dokazne predloge z zaslišanjem teh prič je sodišče prve stopnje zavrnilo in v sodbi pojasnilo (2. odstavek na strani 9 prvostopenjske sodbe), da je dejansko stanje v zadevi glede razmer v zavetišču v zadostni meri razčiščeno, da so za razjasnitev tega dejstva bile zaslišane številne priče, katerih izpovedbe so se v bistvenih elementih dejanskega stanja popolnoma ujemale in celo dopolnjevale, njihove izpovedbe pa so bile potrjene tudi z listinsko dokumentacijo ter s priloženimi fotografijami.

Pritožbeno sodišče je zaključkom prvostopenjskega sodišča v celoti pritrdilo, dodalo je le še, da obramba dokaznih predlogov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti glede materialnopravne relevantnosti, saj ni obrazložila, o čem konkretno v zvezi z razmerami v zavetišču naj bi te priče izpovedovale in kaj naj bi s tem dokazovala. Glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišča tudi v tem primeru ni podana relativno bistvena kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornikom v zahtevi pa se takšna odločitev sodišč ne zdi razumljiva in opozarja na nevzdržno prakso sodišča, ki dopušča postopek zoper obdolženca na način kot je bil voden v tem primeru. Iz obtožnega predloga je namreč razvidno, da je tožilstvo predlagalo zaslišanje prič, ne da bi posebej navedlo o čem naj bi predlagane priče sploh pričale. Prvostopenjsko sodišče je te izvedlo, ko pa je obramba povsem določno navedla katere priče predlaga v dokazne namene in o čem naj bi navedene priče pričale, pa sta obe sodišči zavrnili predlog obrambe kot neargumentiran. S tem je bila po mnenju zagovornikov obsojenki kršena pravica do poštenega sojenja.

Enakopravnost strank kot nujni element poštenega sojenja zagotavlja Ustave (22. člen Ustave RS) in ZKP v 1. odstavku 16. člena, vendar je enakopravnost državnega tožilca in obdolženca že po tem členu pravilo, ki velja le, če zakon ne določa drugače. ZKP namreč vsebuje vrsto določb, ki vsebujejo izjemo od tega načela oziroma tožilcu kot državnemu organu daje pooblastila, ki jih obdolženec nima. Med take določbe spada tudi 269. člen, ki določa obvezno sestavino obtožnice, ki je poleg sodbe edini procesni akt, za katerega ZKP določa strogo obličnost. Med obvezne sestavine obtožnice spada tudi predlog državnega tožilca, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi (točka 5. 1. odstavka istega člena). Isto (čeprav obličnost ni tako stroga kot pri obtožnici), velja tudi v skrajšanem postopku za obtožni predlog. Po teh določbah ima državni tožilec ne samo pravico, temveč tudi dolžnost predlagati dokaze, ki naj potrdijo utemeljenost obtožnice (medtem ko ima obdolženec le pravico, da se brani). Državni tožilec mora torej konkretno navesti s katerimi dokazi naj se ugotovijo odločilna dejstva, sodišče pa bo na glavni obravnavi dolžno predlagane dokaze tudi izvesti zaradi presoje očitka v obtožbi, v tej fazi postopka (torej na glavni obravnavi) pa je obdolžencu dana možnost, da se o izvedenih dokazih izjavi ter predlaga izvedbo drugih (zanj razbremenilnih) dokazov (3. odstavek 16. člena ZKP). Jasno je, da možnost predlaganih dokazov ne more biti omejena, kakor tudi, da sodišče ni dolžnosti izvesti vseh predlaganih dokazov (načelo proste presoje dokazov - 1. odstavek 16. člena in načelo ekonomičnosti postopka). Od presoje sodišča v konkretni kazenski zadevi je torej odvisno katere dokaze bo izvedlo in katere ne, seveda pa pri tem ne more odločati arbitrarno, temveč je dolžno izvesti tiste dokaze za katere je obramba obstoj in pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Po določbah ZKP je torej v fazi po vložitvi obtožnice kontradiktornost kot uresničitev načela enakosti strank za obdolženca zagotovljena le s pravico do ugovora, med tem ko je na glavni obravnavi položaj obeh strank bolj izenačen. V tej fazi postopka imata obe stranki pravico predlagati dokaze, sodišče pa bo tisto, ki bo presodilo ali bo dokaze izvedlo ali ne, obe strank sta prisotni pri izvajanju dokazov, obe imata pravico postavljati vprašanja pričam in izvedencem dajati pripombe na druge izvedene dokaze (čl. 342. ZKP) in se izjaviti o dokaznih predlogih druge stranke.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagal državni tožilec v obtožnem aktu, razen tistih, glede katerih je dokazni predlog kasneje na glavni obravnavi umaknil) dokazov, ki jih je predlagala obramba pa ni izvedlo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno, hkrati pa obramba ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko izvedba predlaganih dokazov odločilno vplivala na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Sodišče je torej postopalo v skladu z določbami ZKP oziroma spoštovalo vlogo strank, ki jo določa procesni zakon. S takšnim ravnanjem pa ni in tudi ni moglo kršiti načela poštenega sojenja. Glede vsebinske presoje dokaznih predlogov, pa tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba ni navedla določno, iz katerih razlogov so predlagani dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na dejstva, ugotovljena z navedenimi dokazi. Sodišče je namreč določno navedene očitke v obtožbi presojalo ne samo s številnimi skladnimi izpovedbami prič, temveč tudi z listinsko dokumentacijo, med drugim tudi s fotografijami in na podlagi navedenega z vso zanesljivostjo zaključilo, da je obsojenka dejanje storila tako kot se ji očita. Navedbe zagovornika v zahtevi, da bi sodišče moralo zaslišati še druge priče, ki so občasno obiskovale obsojenkino pasje zavetišče, ne predstavlja obrazloženega dokaznega predloga, saj obramba ne pove, kateri očitek v obtožbi naj bi s svojimi izpovedbami omajali.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Plačila stroškov nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi v izreku te odločbe citiranih določil ZKP oprostilo glede na premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.