Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče ne sme preizkušati kršitev zakona, zatrjevnih v pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katero pa se zahteva za varstvo zakonitosti zgolj sklicuje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati izločitve sodnikov in državne tožilke, ki so sodelovali v rednem postopku (2. in 3. odstavek 41. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. S.J. zaradi kaznivih dejanj kršitve tajnosti postopka po 1. odstavku 291. člena KZ in posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 1. odstavka 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena enotna kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta. Dolžan pa je bil tudi povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in plačati 45.000 SIT povprečnine.

Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje je obs. S.J. pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki jo sicer nepravilno imenuje "revizija"), s katero uveljavlja "nelegitimnost odločanja višjega sodišča, sistematske spolne diskriminacije obsojenca, sistematskega protežiranja ovaditeljice, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka". Bistvo navedb v zahtevi je, da je pritožbeno sodišče v škodo obsojenca kršilo 22. in 23. člen Ustave ter "ustrezne člene ZPP", da ni bilo pogojev za pošteno sojenje pred pritožbenim sodiščem. Trdi, da je uveljavljen zagovornik pravic otrok in njihovih očetov proti spolni diskriminaciji v korist mater otrok. V kazenskem postopku so njegova bivša žena kot ovaditeljica, njena pooblaščenka, državna tožilka in sodniki sodišča prve in druge stopnje sprejeli le navedbe in dokaze ovaditeljice, obsojenčeve pa prezrli prav zaradi diskriminacije na podlagi spola. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-410/01 z dne 14.2.2002 ugotovilo, da je bila odločba sodišča o dodelitvi otrok ovaditeljici, ne pa obsojencu, nepoštena in jo je zato razveljavilo. Ovaditeljica je kot svetovalka ministra za pravosodje v privilegiranem položaju, saj vsi pravosodni organi odločajo v njeno korist. V tem kazenskem postopku sodišče ni upoštevalo, da je bil obsojenec prisiljen dati stanovanje v najem, ker je moral plačevati stroške zanj, česar ni zmogel zaradi stroškov za preživljanje sebe in hčerk. Ni bil uradno obveščen, da podatkov z glavne obravnave v sodnem postopku za dodelitev hčerk ne sme objaviti. Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona se sklicuje na razloge v pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da se ta zavrne. Kršitve zakona morajo biti opisane v zahtevi in sklicevanje na razloge v pritožbi zagovornice ne zadošča, da Vrhovno sodišče presoja zakonitost izpodbijanih sodb glede na razloge v pritožbi.

Zahteva obs. S.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega ali procesnega zakona, v 2. odstavku istega člena pa je izrecno določeno, da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti.

Upoštevajoč določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jih zatrjevala pritožba zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne sme preizkušati.

Bistvo zahteve je, da zatrjuje pristranskost državne tožilke, sodnice okrajnega sodišča in sodnikov pritožbenega sodišča, ki naj bi zaradi spolne diskriminacije in službenega položaja ovaditeljice - bivše žene obsojenca, v tej kazenski zadevi odločali v škodo obsojenca in v korist ovaditeljice.

Vprašanje izločitve sodnikov in državne tožilke v kazenskem postopku je urejeno v 39. in 44. členu ZKP. Izločitev zaradi dvoma o pristranskosti je določena v 6. točki 39. člena ZKP. Če je obs. S.J. dvomil v nepristranskost sodnikov in državne tožilke bi v skladu z določbami 41. člena istega zakona lahko zahteval izločitev poimensko določenega sodnika najkasneje do konca glavne obravnave, izločitev sodnika višjega sodišča pa v pritožbi. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZKP se določbe o izločitvi sodnikov uporabljajo smiselno tudi za državne tožilce. Po določbah 2. točke 1. odstavka 371. člena je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če je pri sojenju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov, ki so navedeni v 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ne pa tudi iz razloga po 6. točki istega člena. Obs. S.J. ni zahteval izločitve sodnice sodišča prve stopnje, ne sodnikov pritožbenega sodišča in ne državne tožilke. V zahtevi za varstvo zakonitosti, glede na jasne določbe 2. in 3. odstavka 41. člena ZKP, izločitve sodnikov in državne tožilke, ki so sodelovali v rednem postopku, ni mogoče uveljavljati.

Načelo poštenega sojenja v kazenskih zadevah sestavlja več prvin, med njimi gotovo tudi načelo enakosti pred zakonom, načelo enakega varstva pravic in sodnega varstva pravic ne glede na spol (14., 22. in 23. člen Ustave). Toda obs. S.J. je zmotno prepričan, da je njegova bivša žena bila stranka v tem kazenskem postopku, saj je bila stranka državno tožilstvo. Zatrjevani vpliv bivše žene na sodišče v tem kazenskem postopku je posledica zmotnega presojanja njenega položaja in vloge v pravdnem postopku med obsojencem in njo. Sicer pa zahteva razen posplošenih trditev o pristranskosti sodnikov in državne tožilke ne pove, katere procesne pravice obsojenca so bile prekršene in kakšne so bile oziroma bi lahko bile posledice zatrjevanih kršitev na zakonitost sodb.

Z navajanjem razlogov, zaradi katerih je storil kaznivi dejanji (da je bil v premoženjski stiski in v zmoti o dovoljenosti objave podatkov z nejavne glavne obravnave v pravdnem postopku), obs. S.J. ne zatrjuje kršitve materialnega ali procesnega zakona, ampak posega na področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Obe okoliščini pa sta bili predmet presoje sodišča prve in druge stopnje.

Upoštevajoč obsojenčeve premoženjske razmere je sodišče odločilo, da ga oprosti plačila povprečnine v postopku o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti.