Jedro

Priznanje tujih sodnih odločb ne pomeni zgolj priznanja obstoja tuje sodne odločbe, pač pa tudi (in predvsem) priznanje pravnih učinkov tujih sodnih odločb na območju Republike Slovenije. V konkretnem primeru gre za priznanje pravnih učinkov tujega postopka izredne uprave (ne pa še morebitnega sklepa o potrditvi poravnave, sklenjene v postopku izredne uprave), torej pravnih posledic, ki se nanašajo na začetek tujega postopka izredne uprave kot tujega postopka zaradi insolventnosti. Vendar pa je izjemoma mogoče ob odločanju o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti presojati tudi pravne posledice v zvezi z zaključkom tega postopka, v zadevnem primeru okoliščine v zvezi z vsebino poravnave. Če (zaradi procesnih ali vsebinskih razlogov) ob odločanju o predlogu za priznanje tujega postopka ni videti pravno utemeljenih možnosti za priznanje poravnave, preko katere naj bi se v postopku izredne uprave poplačali upniki, oziroma za uspešen zaključek postopka izredne uprave, namreč obstaja tehtna ovira za priznanje takšnega postopka v Republiki Sloveniji.

V primeru, ko je zakonodajalec (na zunaj sistemski) predpis sprejel prav zaradi reševanja določenega gospodarskega subjekta, ki naj bi bil sistemskega pomena za Republiko Hrvaško, in je v tem istem predpisu kot (edini) sistemski ukrep predvidel prav sklepanje poravnave, ki ima značilnosti materialne konsolidacije, je takšen ukrep treba razumeti kot v naprej predviden način reševanja sistemsko ogroženega subjekta (dolžnika).

Pri materialni konsolidaciji gre za obravnavanje premoženja in obveznosti dveh ali več družb, članic skupine, kot ene (enotne, skupne) premoženjske mase (za razliko od postopkovne koordinacije, pri kateri gre za usklajeno vodenje dveh ali več postopkov zaradi insolventnosti nad družbami, članicami skupine).

Pridržek javnega reda se uporabi samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne. Sodišče prve stopnje je takšno »nevzdržnost« utemeljilo z nespoštovanjem načela enakega obravnavanja upnikov (v postopku izredne uprave), ki naj bi kot eno od temeljnih pravil o postopkih zaradi insolventnosti bilo del javnega reda Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče (kot pravilno) povzema, da pojem javnega reda ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme (in moralna pravila), katerih kršitev bi ogrozila pravno (in moralno) integriteto pravne ureditve. Ker priznanje tuje sodne odločbe pomeni priznanje njenih pravnih učinkov na območju Republike Slovenije, je lahko predmet priznanja le takšna odločba (postopek), ki ustreza temeljnim pravnim načelom postopkov zaradi insolventnosti po ZFPPIPP. S priznanjem tujega postopka izredne uprave, v katerem ni zagotovljeno spoštovanje načela enakega obravnavanja upnikov, bi bil namreč prizadet javni interes Republike Slovenije, ki v domačih postopkih zaradi insolventnosti kot skupno (temeljno) pravilo določa (in varuje) načelo enakega obravnavanja upnikov, medtem ko v postopkih zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom (na svojem območju) priznava le vodenje postopkov zaradi finančnega prestrukturiranja ali likvidacije dolžnika za skupni račun vseh upnikov dolžnika (kar ustreza načelu enakega obravnavanja upnikov).

Vsaka država načeloma sama odloča, katere vrednote so zanjo v okviru nacionalnega javnega reda temeljnega pomena. Obseg in vsebina javnega reda sta namreč odvisna od tega, kako posamezna država vrednoti svoje interese. Poleg tega je vloga javnega reda, ko gre za priznanje tujega postopka, omiljena, saj gre v domači državi za priznanje pravnih posledic postopka, ki se je v tuji državi že začel. Sodišče ne more zavrniti priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti, čeprav je v nasprotju z nacionalnim javnim redom, če ta zavrnitev z »evropskega vidika« ne bi bila upravičena oziroma proporcionalna.

Izrek

I. Pritožba druge nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi v I. točki izreka.

II. Vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka s pritožbo druge nasprotne udeleženke.

III. Pritožba predlagatelja se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi v II. točki izreka.

IV. Vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka s pritožbo predlagatelja.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom R-St 642/2017 z dne 14. 7. 2017 priznalo v Republiki Sloveniji postopek izredne uprave nad dolžnikom AGROKOR koncern za upravljanje društvima, proizvodnju i trgovinu poljoprivrednim proizvodima, d. d. (v nadaljevanju AGROKOR, d. d.), ter z njim (poimensko navedenimi) povezanimi in odvisnimi družbami, ki se je začel s sklepom Gospodarskega sodišča v Zagrebu (Trgovačkog suda u Zagrebu), opr. št. 47. St-1138/17 z dne 10. 4. 2017, v zvezi s sklepom istega sodišča, opr. št. 47. St-1138/17-52 z dne 21. 4. 2017. Šlo je za priznanje postopka nad gospodarsko družbo sistemskega pomena za Republiko Hrvaško (prvi in drugi odstavek 4. člena Zakona o postupku izvanredne uprave u trgovačkim društvima od sistemskog značaja za Republiku Hrvatsku, v nadaljevanju ZPIUTD) ter nad z njo povezanimi in od nje odvisnimi gospodarskimi družbami (prvi in drugi odstavek1 5. člena ZPIUTD).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom R-St 642/2017 z dne 26. 10. 2017 (v nadaljevanju izpodbijanim sklepom) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo ugovor druge nasprotne udeleženke (I.a točka izreka). Posledično ji je naložilo povrnitev 114,24 EUR stroškov predlagatelja z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.b točka izreka).

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru prve in tretje nasprotne udeleženke ter odpravilo sklep R-St 642/2017 z dne 14. 7. 2017 in zavrnilo predlog za priznanje postopka izredne uprave nad družbo AGROKOR, d. d., ter z njo povezanimi in odvisnimi družbami kot tujega postopka zaradi insolventnosti (II.a točka izreka). Zaključilo je, da tuji postopek izredne uprave nima značilnosti tujega postopka zaradi insolventnosti iz 1. točke drugega odstavka 446. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)2 (2. točka prvega odstavka 462. člena ZFPPIPP)3; da ne gre za postopek, ki bi se vodil za račun vseh upnikov dolžnika; in da njegov namen ni v prvi vrsti prestrukturiranje ali likvidacija dolžnika. Poleg tega je zaključilo, da bi bilo priznanje postopka izredne uprave po ZPIUTD v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Posledično je predlagatelju naložilo povrnitev 8.810,38 EUR stroškov prve nasprotne udeleženke in 114,24 EUR stroškov tretje nasprotne udeleženke, obojih z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.b točka izreka).

4. Druga nasprotna udeleženka se je pritožila zoper sklep o zavrženju svojega ugovora (I. točko izreka izpodbijanega sklepa), in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je priglasila stroške postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlagatelj pa se je pritožil zoper sklep o odpravi sklepa o prvotnem priznanju tujega postopka izredne uprave in naknadni zavrnitvi predloga za njegovo priznanje (II. točko izreka izpodbijanega sklepa), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je priglasil stroške postopka, vključno s stroški prevoda dokumentov.

5. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo druge nasprotne udeleženke, vse tri nasprotne udeleženke pa na pritožbo predlagatelja. Vsi so priglasili stroške postopka, prva nasprotna udeleženka vključno s stroški prevoda dokumentacije, prva in tretja nasprotna udeleženka pa tudi z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

PRAVNA PODLAGA ZA PRIZNANJE TUJEGA POSTOPKA ZARADI INSOLVENTNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI

6. Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta obe državi članici Evropske unije. Vendar pa pravno podlago za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti v tej zadevi ne predstavljajo relevantne določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000, ki je bila prenovljena z Uredbo (EU) št. 848/2015 z dne 20. maja 2015 (saj ne gre za priznanje postopka zaradi insolventnosti iz Priloge A), temveč določbe 8. poglavja ZFPPIPP4 in na podlagi drugega odstavka 449. ZFPPIPP5 določbe 20.–23. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju Pogodbe)6, to je o priznanju in izvršitvi sodnih odločb, pri čemer prvi odstavek 23. člena Pogodbe glede postopka za priznanje [in izvršitev] odločbe napotuje na predpise države, ki odloča o priznanju [in izvršitvi], torej nazaj na ZFPPIPP.

7. ZFPPIPP v 459. členu določa, da »se za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti uporabljajo splošna pravila o priznanju [in izvršitvi] tujih sodnih odločb, določena v zakonu, ki ureja mednarodno zasebno pravo in postopek [to je Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP7], če ni v oddelku 8.3 tega zakona [to je ZFPPIPP] drugače določeno«. ZMZPP v 111. členu v postopku priznanja tujih sodnih odločb nadalje (v postopkovnem pogledu) napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), medtem ko ZNP v 37. členu (prav tako v postopkovnem pogledu) napotuje še na smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

PRITOŽBA DRUGE NASPROTNE UDELEŽENKE Pritožbeni razlogi

8. Druga nasprotna udeleženka izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da ni podan njen pravni interes za vložitev pravnega sredstva (pritožbe oziroma ugovora) zoper izpodbijani sklep. Pri tem se sklicuje na pravno korist, ki naj bi izhajala iz Zakona o pogojih imenovanja izrednega člana uprave v družbah sistemskega pomena za Republiko Slovenijo (v nadaljevanju ZIČUDSP)8. Poudarja, da je bil namen sprejetja tega zakona ravno v zaščiti MERCATOR, d. d., pred interesi večinskega lastnika AGROKOR, d. d. Poleg tega naj bi bilo nespoštovanje načela enakega obravnavanja upnikov v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. V zvezi s svojim pravnim interesom se sklicuje na peti odstavek 462. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 19. člena ZNP. Sklicuje pa se tudi na izsledke študije »Potencialne spremembe poslovnega položaja Mercatorja – ocena mrežnih učinkov, EIPF, Ekonomski inštitut, d. o. o.«.

Neutemeljenost pritožbe Glede pravnega interesa po ZFPPIPP

9. Ugovor zoper sklep o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti lahko vloži tudi »oseba, ki ima pravni interes« (peti odstavek 462. člena ZFPPIPP), pri čemer pa tega interesa ni mogoče enačiti z javnim interesom iz 452. člena ZFPPIPP. Niti ni pravnega interesa za vložitev ugovora zoper sklep o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti mogoče enačiti z javnim interesom za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Za varovanje javnega interesa Republike Slovenije v postopku priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti namreč skrbi že domače sodišče. Odpravljanju nezakonitosti, do katerih je prišlo z nezakonito pravnomočno sodno odločbo, pa je namenjena zahteva za varstvo zakonitosti kot specifično izredno pravno sredstvo9, ki ga lahko vloži državno tožilstvo kot poseben državni organ, ki ima ustrezno procesno upravičenje, urejeno v procesnih določbah ZPP. Z njo se v javnem interesu zmanjšuje možnost obstoja odločb, ki bi s svojo vsebino bile v nasprotju z osnovnimi načeli pravnega reda. Zaščita strankinih [subjektivnih] interesov je le posreden in podreden namen zahteve za varstvo zakonitosti. Gre sicer za [varovanje] koristi pravdne stranke, vendar skozi sito varovanja pravnega reda.10

10. V zvezi s tem velja opozoriti na dvojni položaj države. Ko se država sklicuje, da s svojimi ukrepi skrbi za varstvo javnega interesa, se namreč sklicuje na svoja upravičenja kot izvajalca oblasti (de iure imperii). Vendar pa ji ta njen položaj ne omogoča, da bi zaradi varovanja javnega interesa, zaščiti katerega naj bi bili namenjeni njeni oblastni ukrepi, lahko intervenirala v posameznem sodnem postopku, v katerem se odloča o priznanju tuje sodne odločbe, ki naj bi imela vpliv na premoženjskopravne položaje posameznih subjektov na območju Republike Slovenije. Sicer pa bi dopustitev intervencije države v sodnem postopku, ki se njenega položaja kot civilnopravnega subjekta (de iure gestionis) ne tiče, pomenila poseg v ustavno načelo delitve oblasti.

11. Zato bi morala druga nasprotna udeleženka (ki je bila kot taka označena s strani sodišča prve stopnje) izkazati svoj pravni interes: da bi ji uspeh z ugovorom omogočil, da uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, oziroma da utemeljeno vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (in ne zatrjevanih gospodarskih, socialnih ali finančnih koristi). Tega pa druga nasprotna udeleženka ni zmogla. Poleg tega s sklepom o priznanju tujega postopka izredne uprave ni bilo poseženo v pravni položaj Republike Slovenije, saj se izpodbijani sklep ne nanaša neposredno nanjo. Pa tudi sicer je Republika Slovenija svoj javni interes zavarovala s sprejemom ZIČUDSP, z imenovanjem izrednega člana v upravi družbe MERCATOR, d. d. (in z nekaterimi omejitvami korporacijskopravnih upravičenj povezanih družb po zakonu, ki ureja gospodarske družbe).

Glede pravnega interesa po ZNP

12. Republika Slovenija ni »oseba, proti kateri je [bil] predlog vložen (nasprotna udeleženka)« niti »oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša« (prvi odstavek 19. člena ZNP), niti ji ni bil priznan položaj udeleženke v postopku priznanja tuje izredne uprave (prvi in četrti odstavek 19. člena ZNP) (njen ugovor je bil namreč zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljen zavržen).

13. Udeleženec v postopku je lahko tudi »oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet« (prvi odstavek 19. člena ZNP). Po ustaljeni sodni presoji mora biti pravni interes konkreten in neposreden, morebitna (za vložnika ugovora) ugodna odločitev Vrhovnega sodišča pa mora izboljšati njegov pravni položaj.11 Ker s sklepom o priznanju tujega postopka izredne uprave ni bilo (neposredno) poseženo v pravni položaj Republike Slovenije, ni videti, kako bi lahko odprava tega sklepa izboljšala njen pravni položaj.

14. Sodišče sicer lahko upošteva pravni interes na kakršnikoli pravni podlagi. Ne more ga upoštevati le, če zatrjevana dejstva, ki ga substancirajo, ne ustrezajo nobeni pravni podlagi.12 Zato ne more upoštevati sklicevanja druge nasprotne udeleženke na ZIČUDSP, saj ni videti konkretne in neposredne povezave med priznanjem tujega postopka izredne uprave v Koncernu AGROKOR, d. d., in pravnim položajem države (Republike Slovenije). ZIČUDSP namreč določa pogoje imenovanja (in razrešitve) izrednega člana uprave v družbah sistemskega pomena za Republiko Slovenijo (ta član je bil uspešno imenovan) ter nekatere korporacijskopravne omejitve poslovanja sistemsko pomembnih družb (6. člen ZIČUDSP). Zato tudi ni pravno pomembno sklicevanje druge nasprotne udeleženke na »študijo vpliva poslabšanja položaja družbe Mercator[,] d. d.[,] na javne finance«.

15. Ker (kot obrazloženo) ni izkazan neposredni vpliv priznanja tujega postopka izredne uprave na pravni položaj Republike Slovenije, tudi ni podlage za zatrjevano »preventivno« vložitev ugovora zoper sklep o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti.

Odločitev o pritožbi

16. Kadar nasprotna udeleženka za vložitev ugovora nima pravnega interesa, je treba njen ugovor zavreči. Zato je Vrhovno sodišče (po obrazloženem) pritožbo druge nasprotne udeleženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v I. točki njegovega izreka (I. točka izreka) (459. člen ZFPPIPP v zvezi s 111. člen ZMZPP, 37. členom ZNP in 2. točko 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

17. Odločitev o stroških postopka s pritožbo druge nasprotne udeleženke (II. točka izreka) temelji na 459. členu ZFPPIPP v zvezi s 111. členom ZMZPP in prvim odstavkom 35. člena ZNP.

PRITOŽBA PREDLAGATELJA Pritožbeni razlogi

18. Predlagatelj najprej nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je prvi in tretji nasprotni udeleženki priznalo pravni interes za vložitev ugovora. Nato pa uveljavlja: da je sodišče prve stopnje preuranjeno presojalo vsebino poravnave v postopku priznanja izredne uprave; da je napačno, špekulativno in na podlagi abstraktnih argumentov oblikovalo zaključek, da naj bi pri postopku izredne uprave šlo za postopek, ki uvaja materialno konsolidacijo; da pri izredni upravi tudi sicer ne gre za postopek, ki bi uvajal materialno konsolidacijo; da naj bi bil napačen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju materialne konsolidacije kot elementu, ki postopku izredne uprave jemlje značilnost tujega postopka zaradi insolventnosti; da naj bi bil napačen zaključek sodišča prve stopnje, da pri postopku izredne uprave ne gre za postopek, ki bi bil namenjen prestrukturiranju ali likvidaciji dolžnika; ter da naj bi bil napačen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pridržka javnega reda.

19. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče v mejah pritožbenih navedb odgovorilo na posamezne pritožbene očitke (upoštevajoč njihovo zaporedje oziroma sistematiko).

Neutemeljenost pritožbe Glede pravnega interesa prve in tretje nasprotne udeleženke

20. Predmet priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti je priznanje tujega postopka izredne uprave. Ena od zakonskih posledic (morebitnega) priznanja postopka nad koncernom AGROKOR, d. d., v Republiki Sloveniji bi bila, da proti družbi AGROKOR, d. d. ter z njo povezanimi ali od nje odvisnimi družbami »[ne bi bilo] dovoljeno začeti postopka izvršbe ali zavarovanja«, medtem ko »[bi] se postopki, ki že potekajo, prekin[ili]« (1. točka prvega odstavka 466. člena ZFPPIPP). Predlagatelj je v zvezi z njo očital sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z vprašanjem konkretnega vpliva (ne)uspeha vloženega pravnega sredstva [to je ugovora zoper sklep o priznanju tujega postopka izredne uprave] na terjatve prve in tretje nasprotne udeleženke oziroma da ni upoštevalo, da tema prisilnega uveljavljanja njunih terjatev v izvršilnem postopku ne preprečujejo učinki priznanja tujega postopka izredne uprave, temveč dejstvo, da nimata izvršilnih naslovov, zaradi česar si z ugoditvijo ugovoru ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja.

21. Vendar pa pritožbeni očitek ni utemeljen. Predlagatelj se namreč ne sooči z argumentacijo sodišča prve stopnje (v 26. do 30. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki se nanaša na konkretne terjatve, konkretno (zakonsko) posledico priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti in konkretne posledice v praksi, temveč jo skuša omajati in zrelativizirati s trditvami o teoretičnem pristopu in abstraktnih zaključkih, s trditvami o površnih in nezadostni ugotovitvah. Zato Vrhovno sodišče na takšne (posplošene) očitke (ob zadostni in ustrezni utemeljitvi sodišča prve stopnje) ni odgovarjalo.

22. Predlagatelj je sodišču prve stopnje tudi očital, da ni upoštevalo, da je prva nasprotna udeleženka svoje terjatve, ki jih uveljavlja v tujem postopku izredne uprave, uveljavljala tudi v arbitražnem postopku v Londonu, ter da je tretja nasprotna udeleženka svoje terjatve, ki jih uveljavlja pred sodiščem v Republiki Sloveniji, uveljavljala tudi v postopku izredne uprave v Republiki Hrvaški (kjer naj bi bila glede ugotovitve njihovega obstoja sicer napotena na pravdo), kar naj bi ustvarjalo učinke litispendence ter imelo za posledico prekinitev vseh postopkov za uveljavljanje terjatev prve in tretje nasprotne udeleženke.

23. Vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker gre za postopek priznanja tujega (hrvaškega) postopka zaradi insolventnosti v Republiki Sloveniji, so pomembni morebitni učinki (mednarodne) litispendence v Republiki Sloveniji, ne pa v Združenem Kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Sicer pa pri vprašanju konkurence dveh postopkov priznanja tujega postopka (zaradi insolventnosti) pojmovno niti ni mogoče govoriti o litispendenci, saj gre za postopka, v katerih imajo odločitve (sodišč) učinek, omejen na posamezno državo, v kateri je bilo zahtevano priznanje.

24. Zato tudi ni pomembno priznanje tujega (hrvaškega) postopka izredne uprave v Združenem Kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske s sodbo The High Court of Justice, št. CR-2017-005571 z dne 9. 11. 2017 (v nadaljevanju Angleško sodbo), na podlagi Pravil o čezmejnih postopkih zaradi insolventnosti 2006 (The Cross-Border Insolvency Regulations 2006, v nadaljevanju Pravil CBIR). Poleg tega je Vrhovno sodišče (po sodniku HHJ Paul-u Matthews-u) svojo argumentacijo, kljub inkorporaciji UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo (UNCITRAL Legislative Guide on Insolvency Law), gradilo na anglosaškem pravu (common law) in primerih, v katerih je odločilo po tem pravu, pri čemer pa se razumevanje in uporaba institutov insolvenčnega prava po običajnem pravu razlikuje od tistega po slovenskem (civil law) pravu.

25. Ker gre za postopek priznanja tujega (hrvaškega) postopka zaradi insolventnosti v Republiki Sloveniji, bi bila lahko z vidika (mednarodne) litispendence pomembna konkurenca postopkov v Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji. Vendar pa nobena stranka v zvezi s terjatvami, ki so bile uveljavljane v obeh državah, ni (v skladu z 88. členom ZMZPP) v Republiki Sloveniji predlagala prekinitve postopka, da bi litispendenca lahko predstavljala procesno prepreko.

26. Predlagatelj se sklicuje še na časovno omejenost postopka izredne uprave in posledično na časovno omejene učinke njegovega priznanja kot tujega postopka zaradi insolventnosti. Vendar to (kljub sklicevanju na kršitev pravice do izjave v postopku in pravice do enakega varstva pravic) nima posebne teže. Postopek izredne uprave se je namreč začel s sklepom Gospodarskega sodišča v Zagrebu, opr. št. 47. St-1138/17 z dne 10. 4. 2017, kar ob upoštevanju (15-mesečnega) roka iz zadnje (tretje) alineje 47. člena ZPIUTD pomeni, da bo trajal vsaj do 10. 7. 2018, kar nadalje pomeni, da bi ob morebitni izdaji ugodilnega sklepa priznanje tujega postopka izredne uprave (še vedno) učinkovalo na pravni položaj prve in tretje nasprotne udeleženke.

Glede preuranjenega odločanja o vsebini poravnave

27. Predlagatelj je sodišču prve stopnje očital, da je preuranjeno, to je v postopku priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti, presojalo vsebino poravnave, saj naj bi s priznanjem tujega postopka zaradi insolventnosti (tujega postopka izredne uprave) nastale zgolj posledice iz prvega odstavka 466. člena ZFPPIPP, medtem ko naj bi priznanje sklepa o potrditvi poravnave, sklenjene v postopku izredne uprave, bilo v skladu s prvim odstavkom 467. člena ZFPPIPP mogoče doseči šele s posebnim sklepom na predlog tujega upravitelja13. 28. Priznanje tujih sodnih odločb ne pomeni zgolj priznanja obstoja tuje sodne odločbe, pač pa tudi [in predvsem] priznanje pravnih učinkov tujih sodnih odločb na območju Republike Slovenije.14 V konkretnem primeru gre za priznanje pravnih učinkov tujega postopka izredne uprave (ne pa še morebitnega sklepa o potrditvi poravnave, sklenjene v postopku izredne uprave), torej pravnih posledic iz prvega odstavka 466. člena ZFPPIPP, ki se nanašajo na začetek tujega postopka izredne uprave kot tujega postopka zaradi insolventnosti. Vendar pa je izjemoma mogoče ob odločanju o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti presojati tudi pravne posledice v zvezi z zaključkom tega postopka, v zadevnem primeru okoliščine v zvezi z vsebino poravnave (iz 43. člena ZPIUTD). Če (zaradi procesnih ali vsebinskih razlogov) ob odločanju o predlogu za priznanje tujega postopka ni videti pravno utemeljenih možnosti za priznanje poravnave, preko katere naj bi se v postopku izredne uprave poplačali upniki (druga alineja 47. člena ZPIUTD), oziroma za uspešen zaključek postopka izredne uprave, namreč obstaja tehtna ovira za priznanje takšnega postopka v Republiki Sloveniji.15 Glede tega, da postopek izredne uprave uvaja materialno konsolidacijo (postopkovno)

29. Predlagatelj je sodišču prve stopnje očital, da je napačno, špekulativno in na podlagi abstraktnih argumentov oblikovalo (sicer) napačen zaključek, da naj bi pri postopku izredne uprave šlo za postopek, ki uvaja materialno konsolidacijo, oziroma da je v naprej prejudiciralo dejstva, ki sploh še ne obstajajo. Vendar pa pritožbeni očitek ni utemeljen.

30. Eden od ukrepov v postopku izredne uprave (3. točka prvega odstavka 3. člena ZPIUTD) je sklenitev poravnave zaradi poplačila upnikov (43. člen ZPIUTD). Zato je sodišče prve stopnje v zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz 1. točke drugega odstavka 446. člena ZFPPIPP za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti iz 2. točke prvega odstavka 462. člena ZFPPIPP utemeljeno analiziralo pogoje za vodenje postopka izredne uprave ter pravne posledice (učinke) začetka in zaključka tega postopka. Če namreč postopek izredne uprave nima zahtevanih značilnosti (da se vodi za skupni račun vseh upnikov dolžnika in zaradi finančnega prestrukturiranja ali likvidacije dolžnika), ga ni mogoče priznati kot tujega postopka zaradi insolventnosti.

31. Pri tem ne gre za presojo ovir, ki predstavljajo pridržek javnega reda iz 452. člena ZFPPIPP16, temveč za presojo, ali tuji postopek zaradi insolventnosti izpolnjuje pogoje za priznanje.

Glede obstoja materialne konsolidacije kot elementu, ki postopku izredne uprave jemlje značilnost tujega postopka zaradi insolventnosti

32. Glede na poprej obrazloženo tudi ni utemeljen pritožbeni očitek predlagatelja, da v zvezi z ugotavljanjem pogojev za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti ni utemeljena presoja, ali se postopek izredne uprave vodi za skupni račun vseh upnikov dolžnika (1. točka drugega odstavka 446. člena ZFPPIPP) oziroma ali se v tem postopku upošteva načelo enake obravnave upnikov.

Glede tega, da postopek izredne uprave uvaja materialno konsolidacijo (vsebinsko)

33. Predlagatelj je v pritožbi vztrajal pri stališču, da gre pri postopku izredne uprave zgolj za obliko postopkovne konsolidacije, pri kateri se določena procesna dejanja v postopku izvajajo za več subjektov hkrati, vendar pa se v celoti ohranja ločena pravna subjektiviteta v postopek vključenih subjektov; da iz določb ZPIUTD ne izhaja, da bi v postopku (izredne uprave) prišlo do združevanja sredstev in obveznosti različnih družb; da pri postopku izredne uprave ne gre za likvidacijski postopek, temveč za postopek prestrukturiranja, v katerem se ne oblikuje enotna premoženjska masa, ki bi služila kot vir poplačila upnikov. Ključni razlog sodišča prve stopnje za odpravo sklepa o priznanju tujega postopka izredne uprave in zavrnitev takšnega predloga je bil namreč, da v postopku izredne uprave zaradi uporabe ukrepa materialne konsolidacije ni zagotovljeno spoštovanje načela enakega obravnavanja upnikov (par conditio creditorum), ki je eno od temeljnih načel insolvenčnih postopkov.

34. Ukrep materialne konsolidacije (substantive consolidation) se od postopkovne koordinacije (procedural coordination), na katero se sklicuje predlagatelj, razlikuje po tem, da gre pri materialni konsolidaciji za obravnavanje premoženja in obveznosti dveh ali več družb, članic skupine, kot ene (enotne, skupne) premoženjske mase, medtem ko gre pri postopkovni koordinaciji za usklajeno vodenje dveh ali več postopkov zaradi insolventnosti nad družbami, članicami skupine. Noben od ukrepov sicer ni pravno definiran, vendar pa obema dajejo vsebino UNCITRAL-ove zakonodajne smernice za insolvenčno pravo, in sicer njihov tretji del o obravnavi skupin družb v postopkih zaradi insolventnosti (Part three: Treatment of enterprise groups in insolvency). Slovenski zakonodajalec je namreč upošteval UNCITRAL-ove zakonodajne smernice za insolvenčo pravo pri oblikovanju načel in poglavitnih rešitev v ZFPPIPP, saj zasledujejo oblikovanje takšnih smernic oziroma priporočil (Recommendations), ki imajo za cilj pripravo (harmonizirane) ureditve domačih in čezmejnih postopkov zaradi insolventnosti ter oblikovanje mednarodno sprejemljivih standardov najboljše prakse v postopkih zaradi insolventnosti. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je ob preizkusu pogojev za priznanje tujega postopka izredne uprave v Republiki Sloveniji pravila o postopkih zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom razlagalo ob upoštevanju njihovega mednarodnega izvora in ob upoštevanju potrebe po njihovi enotni uporabi (453. člen ZFPPIPP)17. 35. Sodišče prve stopnje je po konkretni, natančni in podrobni analizi določb ZPIUTD (45. do 61. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) zaključilo, da se ugotovljene značilnosti postopka izredne uprave ujemajo z bistvenimi značilnostmi ukrepa materialne konsolidacije (52. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki kot tak povzroča neenako obravnavanje upnikov (55. in 62. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar posledično pomeni, da tuji postopek izredne uprave ne izpolnjuje pogoja za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti (iz 1. točke drugega odstavka 446. člena ZFPPIPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 462. člena ZFPPIPP). Takšnemu zaključku je predlagatelj v pritožbi nasprotoval, vendar neutemeljeno.

36. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje materialnopravno pravilni. Zato jih ne ponavlja. Če se pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, se mu namreč ni treba izrecno opredeljevati do pravnih naziranj, ki jih pritožba ponavlja. Zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.18 Vseeno pa v zvezi s pritožbenim sklicevanjem predlagatelja na posamezne člene ZPIUTD, ki naj ne bi kazali na materialno konsolidacijo, dodaja, da iz določb ZPIUTD izhaja, da ZPIUTD zasleduje interes Republike Hrvaške za reševanje družbe AGROKOR, d. d., z materialno konsolidacijo. Iz 43. člena ZPIUTD namreč izhaja, da je s tem zakonom sistemsko predviden ukrep materialne konsolidacije. V primeru, ko je zakonodajalec (na zunaj sistemski) predpis sprejel prav zaradi reševanja določenega gospodarskega subjekta, ki naj bi bil sistemskega pomena za Republiko Hrvaško, in je v tem istem predpisu kot (edini) sistemski ukrep predvidel prav sklepanje poravnave, ki ima značilnosti materialne konsolidacije, je takšen ukrep treba razumeti kot v naprej predviden način reševanja sistemsko ogroženega subjekta (dolžnika).

37. Koncern je sicer (korporacijskopravna) povezava pravno samostojnih gospodarskih družb, ki so medsebojno povezane zaradi uresničevanja skupnega (gospodarskega) cilja, pod enotnim vodstvom (skupnim upravljanjem) krovne (obvladujoče) družbe, vendar pa je v ZPIUTD ta samostojnost zabrisana, saj je uveljavljeno združevanje družb, članic skupine, v ekonomsko celoto, kar je značilnost materialne konsolidacije. ZPIUTD namreč omogoča: da postopek izredne uprave zajame vsa sredstva in obveznosti vseh družb v postopku; da lahko upnik posamezne družbe v istem postopku ugovarja terjatvi drugega upnika do druge družbe; da upniki dolžnika premoženja dolžnika ne delijo samo z drugimi upniki istega dolžnika, temveč tudi z upniki drugih dolžnikov.

38. Ker gre za združevanje sredstev različnih družb, članic skupine, postopek izredne uprave ne vodi nujno do povečanega poplačila vsakega upnika, pač pa raje do izravnave poplačil vseh upnikov, do višjega poplačila posameznih upnikov na račun drugih; poleg tega postopek izredne uprave škoduje gotovosti in uveljavljanju stvarnih pravic za zavarovanje terjatev [kot podlagi za ločitveno pravico] - kar je oboje značilnost materialne konsolidacije (110. točka II. poglavja Tretjega dela UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo). ZPIUTD pa tudi omogoča razširitev postopka na solventne članice skupine, kar je prav tako značilnost materialne konsolidacije (111. točka II. poglavja Tretjega dela UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo). V zvezi s tem je Gospodarsko apelacijsko sodišče Republike Srbije zaključilo, da ZPIUTD »določa [enoten] postopek izredne uprave nad matično družbo in njenimi odvisnimi in povezanimi družbami, in sicer z domnevo, da pri matični ('obvladujoči') družbi obstaja predstečajni ali stečajni razlog, neodvisno od tega, ali pri njenih odvisnih in povezanih družbah obstaja eden od teh razlogov, [s čimer] je prišlo do specifičnega preboja pravne osebnosti matičnih in odvisnih družb« (zadnji odstavek obrazložitve na 12. strani prevoda njegovega sklepa, št. 7 Pvž 396/17 z dne 25. 10. 2017).

39. Sicer pa so tudi v tuji literaturi19 ugotovljene pomanjkljivosti materialne konsolidacije, ki se kažejo v horizontalnem (namesto v vertikalnem) združevanju premoženja; v tem, da upniki manj solventnih družb pridobijo na račun upnikov (bolj) solventnih družb in obratno; ter v tem, da se zaradi povezave premoženja in obveznosti bistveno spremeni vrednost terjatev upnikov.

40. Predlagatelj je v pritožbi omenil tudi 220. priporočilo Tretjega dela UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo, ko je materialna konsolidacija (kljub sicer uveljavljenemu načelu o samostojni, ločeni pravni osebnosti gospodarskih družb) zaradi obstoja določenih, omejenih okoliščin izjemoma dopustna: (a) če so premoženje ali obveznosti družb, članic skupine, pomešani do te mere, da ni mogoče ugotoviti lastništva premoženja ali odgovornosti za obveznosti brez nesorazmernih stroškov ali zamude; (b) če so družbe, članice skupine, udeležene v goljufiji ali drugi aktivnosti brez zakonitega poslovnega namena in je materialna konsolidacija nujna za odpravo posledic takšne aktivnosti. Vendar pa predlagatelj teh okoliščin (ki naj bi jih »v postopku pred prvostopenjskim sodiščem [ne] mogel podati«) v pritožbi ni konkretiziral in razdelal. Zato Vrhovnemu sodišču možnosti iz 220. priporočila Tretjega dela UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo ni bilo treba presojati.

Glede tega, da postopek izredne uprave ni namenjen prestrukturiranju ali likvidaciji dolžnika

41. Predlagatelj je očital sodišču prve stopnje, da ni konkretno pojasnilo, zakaj naj bi pri postopku izredne uprave ne šlo za postopek z namenom prestrukturiranja. Vendar pa pritožbeni očitek (kljub sklicevanju na kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) ni utemeljen, saj ne upošteva argumentacije sodišča prve stopnje v 44. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker se predlagatelj ni soočil z razlogi sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na njegove razloge, s katerimi je v pritožbi utemeljeval, da gre pri izredni upravi za postopek, ki se vodi z namenom prestrukturiranja. Vseeno pa zaradi jasnosti iz izpodbijanega sklepa povzema, da »mora prestrukturiranje oz[iroma] likvidacija dolžnika biti izvedena na tak način, da varuje interese upnikov, zagotavlja enakovredno oz[iroma] sorazmerno poplačilo upnikov, pri čemer pa mora zagotoviti ustrezno ravnovesje med interesi različnih upnikov, dolžnika in drugimi interesi«.

Glede pridržka javnega reda

42. Predlagatelj je očital sodišču prve stopnje, da se v modernem pravu obstoj pogojev za priznanje tuje sodne odločbe domneva, zaradi česar naj bi bila presoja pretežno formalne narave, vendar pritožbeni očitek ni utemeljen. Pravna pravila o priznanju tujega postopka zaradi insolventnosti (iz Oddelka 8.3. ZFPPIPP) se namreč ne uporabljajo samo v primeru priznanja postopka zaradi insolventnosti države članice Evropske unije, če njena odločba o začetku tega postopka neposredno pravno učinkuje v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 486. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 445. člena ZFPPIPP), saj se v drugih primerih opravi tudi materialni (vsebinski) preizkus (v konkretnem primeru po 2. točki prvega odstavka 462. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 446. člena ZFPPIPP).

43. Predlagatelj je nadalje sodišču prve stopnje očital, da za presojo kršitev javnega reda ni bistvena abstraktna vsebina tujega prava, temveč kako je bilo (ali ni bilo) tuje pravo uporabljeno v konkretnem primeru, zaradi česar se v fazi priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti (ko gre za vprašanje učinkov začetka postopka) ne presoja končni rezultat tega postopka, vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo končnega rezultata postopka izredne uprave kot takega (to je poravnave)20, temveč v okviru izpolnjevanja pogojev za priznanje postopka izredne uprave kot tujega postopka zaradi insolventnosti, pri čemer (kot že obrazloženo) pri tej presoji ni šlo za ugotavljanje morebitne ovire za priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti (pridržka javnega reda iz 452. člena ZFPPIPP).

44. Sicer pa se pridržek javnega reda uporabi samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne.21 Sodišče prve stopnje je takšno »nevzdržnost« utemeljilo z nespoštovanjem načela enakega obravnavanja upnikov (v postopku izredne uprave), ki naj bi kot eno od temeljnih pravil o postopkih zaradi insolventnosti (46. člen ZFPPIPP)22 bilo del javnega reda Republike Slovenije.

45. Vrhovno sodišče (kot pravilno) povzema, da pojem javnega reda ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme [in moralna pravila], katerih kršitev bi ogrozila pravno [in moralno] integriteto pravne ureditve (65. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker priznanje tuje sodne odločbe pomeni priznanje njenih pravnih učinkov na območju Republike Slovenije, je lahko predmet priznanja le takšna odločba (postopek), ki ustreza temeljnim pravnim načelom postopkov zaradi insolventnosti po ZFPPIPP. S priznanjem tujega postopka izredne uprave, v katerem ni zagotovljeno spoštovanje načela enakega obravnavanja upnikov, bi bil namreč prizadet javni interes Republike Slovenije, ki v domačih postopkih zaradi insolventnosti kot skupno (temeljno) pravilo določa (in varuje) načelo enakega obravnavanja upnikov, medtem ko v postopkih zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom (na svojem območju) priznava le vodenje postopkov zaradi finančnega prestrukturiranja ali likvidacije dolžnika za skupni račun vseh upnikov dolžnika (kar ustreza načelu enakega obravnavanja upnikov).

46. V zvezi z vprašanjem varovanja javnega reda Republike Slovenije se zato sama po sebi ponuja primerjava med ZIČUDSP in ZPIUTD. Pri obeh predpisih gre za obliko državnega intervencionizma oziroma ekonomskega protekcionizma, katerega cilj je zavarovati strateško pomembne družbe (v Republiki Sloveniji družbo MERCATOR, d. d.; v Republiki Hrvaški pa družbe AGROKOR, d. d., ter z njo povezanih in odvisnih družb), vendar s to razliko, da ZIČUDSP s svojimi določbami posega le v določbe zakona o gospodarskih družbah v zvezi s povezanimi družbami (6. člen ZIČUDSP), na pa v pravila postopkov zaradi insolventnosti, medtem ko ZPIUTD s svojimi določbami o pravnih posledicah začetka postopka izredne uprave posega v temeljna pravila postopkov zaradi insolventnosti, predvsem v načelo enakega obravnavanja upnikov in v pravne učinke stvarnopravnega zavarovanja terjatev kot podlage za ločitveno pravico.

47. ZPIUTD posega v temeljna pravila postopkov zaradi insolventnosti (predvsem v pravilo enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju!) z možnostjo prednostnega poplačila terjatev iz operativnega poslovanja (prvi odstavek 39. člena ZPIUTD), super prednostnega poplačila prevzetih novih obveznosti (prvi in tretji odstavek 39. člena ZPIUTD) ter plačila terjatev izbranih upnikov, in sicer tistih zapadlih terjatev, ki so nastale pred sprejetjem sklepa o začetku postopka izredne uprave (prvi in drugi odstavek 40. člena ZPIUTD), pri čemer so vse te odločitve, kljub predpisanemu soglasju upniškega odbora, v osnovi (prvi stavek sedmega odstavka 12. člena ZPIUTD) v pristojnosti izrednega upravitelja, ter s prepovedjo uveljavitve pravice do ločenega poplačila med postopkom izredne uprave (peti odstavek 41. člena ZPIUTD). Poleg tega navedena dejanja iz 39. in 40. člena ZPIUTD, čeprav so navedena med pravnimi posledicami začetka postopka izredne uprave, niso tudi vsebinsko (normativno) opredeljena kot zakonske posledice začetka tega postopka, temveč kot zelo široka (arbitrarna) upravičenja izrednega upravitelja.

48. Postopek izredne uprave je podrejen interesu države (izredni upravitelj, ki vodi poslovanje dolžnika, je bil imenovan na predlog Vlade Republike Hrvaške (prvi odstavek 11. člena ZPIUTD)) in ne zaščiti interesov upnikov, saj jim ne zagotavlja enakega obravnavanja niti enakega (pari passu) poplačila. Pri tem ne gre za enako obravnavo vseh upnikov, temveč za enako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju! Poleg tega, da ZPIUTD upnikom ne zagotavlja temeljnih pravic, pa jim ne zagotavlja niti najmanj tistih osnovnih pravic, kot bi jih imeli po slovenski insolvenčni zakonodaji (da v skladu z načelom minimalne zaščite upnikov v postopku izredne uprave ne bi bili na slabšem kot v stečaju).

49. Vrhovno sodišče se s tem v zvezi ne spušča v presojo skladnosti ZPIUTD z javnim redom Republike Hrvaške, saj vsaka država načeloma sama odloča, katere vrednote so zanjo v okviru nacionalnega javnega reda temeljnega pomena. Obseg in vsebina javnega reda sta namreč odvisna od tega, kako posamezna država vrednoti svoje interese. Poleg tega je vloga javnega reda, ko gre za priznanje tujega postopka, omiljena, saj gre v domači državi za priznanje pravnih posledic postopka, ki se je v tuji državi že začel. Vseeno pa ne gre prezreti, da so tudi druge države (s področja SFRJ, nekdanje skupne države) iz podobnih razlogov, kot izhajajo iz zadevne obrazložitve, zavrnile priznanje hrvaškega postopka izredne uprave, kar tudi ob upoštevanju širšega (mednarodnega) javnega reda23 kaže, da morebitno priznanje postopka po ZPIUTD v regiji z državami iz istega pravnega okolja (s podobnimi stečajnimi zakoni, izhajajočimi iz nekdanjega jugoslovanskega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL24), v kateri ima koncern AGROKOR, d. d., premoženje in obveznosti, ne bi bilo upravičeno oziroma proporcionalno.

50. Vrhovno sodišče Črne gore je s sklepom, Rs. št. 21/17 z dne 16. 10. 2017, ugotovilo, da »postopek izredne uprave [po ZPIUTD] ne predstavlja postopka, ki ima za cilj kolektivno poplačilo upnikov« (zadnji odstavek obrazložitve na 10. strani njegovega prevoda); da ima postopek izredne uprave »za cilj, da zavaruje interese Republike Hrvaške oziroma je določen glede na interes države in ne glede na interes upnikov dolžnika in njegovih odvisnih in povezanih družb« (prvi odstavek obrazložitve na 11. strani njegovega prevoda); da postopek izredne uprave »nima za cilj kolektivnega poplačila upnikov, glede na to da se zaradi uvedbe [pravilno začetka] postopka izredne uprave ne more začeti stečajni postopek oziroma se ne more izvesti kolektivno poplačilo upnikov« (drugi odstavek obrazložitve na 11. strani njegovega prevoda); da ZPIUTD »ne predstavlja predpisa[,] na podlagi katerega se ureja insolventnost, temveč je to predpis, s katerim se ureja postopek izredne uprave tako nad solventnimi kot tudi [nad] insolventnimi dolžniki, odvisno od tega, ali so te družbe sistemskega pomena za Republiko Hrvaško« (prvi odstavek obrazložitve na 13. strani njegovega prevoda).

51. Gospodarsko apelacijsko sodišče Republike Srbije je s sklepom, št. 7 Pvž 396/17 z dne 25. 10. 2017, ugotovilo, da »je nivo zaščite, ki se želi doseči z [ZPIUTD] kot specialnim zakonom, določen z interesom Republike Hrvaške in ne interesom upnikov. Cilj postopka zaradi insolventnosti dolžnika ne more biti izključno ohranjanje trajnosti poslovanja pravnih oseb, ki so sistemskega pomena za državo, temveč poplačilo upnikov v skladu s temeljnimi načeli stečajnega prava« (drugi odstavek obrazložitve na 12. strani njegovega prevoda); da »cilj tega predpisa [to je ZPIUTD] ni kolektivno poplačilo upnikov, temveč zaščita interesov države, ki je takšen predpis sprejela« (prvi odstavek obrazložitve na 13. strani njegovega prevoda).

52. Vrhovno sodišče Federacije Bosne in Hercegovine pa je s sklepom, št. 09 V 029120 17 Gž z dne 18. 12. 2017, ugotovilo, da »postopek izredne uprave nima za cilj kolektivnega poplačila upnikov, kar je osnovni cilj stečajnega postopka, temveč zaščito in ohranjanje gospodarske, socialne in finančne stabilnosti R[epublike] Hrvaške, točneje trajnost določenih gospodarskih družb na Hrvaškem. Takšen cilj izredne uprave je v konkretnem podrejen interesom R[epublike] Hrvaške oziroma se izvaja, da bi se zavarovali interesi te države in ne interesi upnikov, [s čimer] se krši enakost oziroma načelo enake obravnave upnikov« (zadnji odstavek obrazložitve na 3. strani njegovega prevoda).

53. V okviru nacionalnega javnega reda je poleg regionalnega treba upoštevati tudi evropski javni red. Sodišče namreč ne more zavrniti priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti, čeprav je v nasprotju z nacionalnim javnim redom, če ta zavrnitev z »evropskega vidika« ne bi bila upravičena oziroma proporcionalna. Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta tudi članici evropskega pravnega prostora, to je Evropske unije, vendar pa je stvar vsake od njiju, da na svojem območju določi vrste insolvenčnih postopkov ter pogoje za njihov začetek, vodenje in zaključek, ki (postopki oziroma odločbe) so potem lahko predmet priznanja (avtomatskega ali po predpisanem postopku)25 v drugih državah, kakor tudi, da določi interese, za katere učinkujejo pravne posledice priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti, ki jih varuje. Republika Slovenija se je tako (med drugim) odločila za varovanje interesov upnikov (453. člen ZFPPIPP v zvezi s 7. točko Prvega dela UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo), njihovega enakega obravnavanja (poleg 46. člena ZFPPIPP tudi 34. in 128.a člen ZFPPIPP), kar je tudi temeljna vrednota evropskega (insolvenčnega) javnega reda, zaradi česar zavrnitev priznanja tujega postopka izredne uprave temu redu ne nasprotuje.26 Odločitev o pritožbi

54. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe predlagatelja, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev. Sicer pa so njegovi odgovori na očitke, na katere ni posebej odgovarjalo, razvidni iz konteksta celotne obrazložitve.

55. Ker pritožbeni razlogi (po obrazloženem) niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v II. točki njegovega izreka (III. točka izreka) (459. člen ZFPPIPP v zvezi s 111. člen ZMZPP, 37. členom ZNP in 2. točko 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

56. Odločitev o stroških postopka s pritožbo predlagatelja (IV. točka izreka) temelji na 129. členu ZFPPIPP (v zvezi s 110. členom ZMZPP).27 Sprejem odločitve

57. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Povezane in odvisne družbe v smislu ZPIUTD so tiste družbe, ki imajo sedež v Republiki Hrvaški, ki so ustanovljena v skladu z zakonodajo Republike Hrvaške in v katerih ima gospodarska družba sistemskega pomena najmanj 25 % delež. Poslovni sistem MERCATOR, d. d. (v nadaljevanju MERCATOR, d. d.) tem kriterijem ne ustreza. 2 »Tuji postopek zaradi insolventnosti je vsak sodni ali upravni postopek: 1. ki se vodi v tuji državi za skupni račun vseh upnikov dolžnika zaradi finančnega prestrukturiranja ali likvidacije dolžnika.« 3 »Sodišče izda sklep, s katerim prizna tuji postopek zaradi insolventnosti: 2. če ima postopek, ki je predmet zahteve za priznanje, značilnosti tujega sodnega postopka zaradi insolventnosti iz drugega odstavka 446. člena tega zakona [to je ZFPPIPP].« 4 Ne uporablja se Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (Bruselj I), saj se po členu 1.b. ne uporablja za »stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke«. 5 »Pravila , določena v 8. poglavju tega zakona [to je ZFPPIPP], se ne uporabljajo za razmerja, ki so drugače urejena v mednarodni pogodbi, ki jo je Republika Slovenija sklenila z eno ali več tujimi državami.« 6 Uradni list RS, št. 42/1994 z dne 13. 7. 1994. 7 Uradni list RS, št. 56/1999 in 45/2008 – ZArbit. 8 Vlada Republike Slovenije lahko v skladu s prvim odstavkom 3. člena in v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZIČUDSP s sklepom predlaga sodišču, da v nepravdnem postopku imenuje izrednega člana uprave v družbo sistemskega pomena; v skladu s 7. členom ZIČUDSP pa lahko sodišču predlaga tudi njegovo razrešitev. 9 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 378/1992 z dne 17. 12. 1992. 10 Prav tam. 11 Sklep Vrhovnega sodišča G 15/2007 z dne 12. 12. 2007 (9. točka obrazložitve) v povezavi s sklepom Ustavnega sodišča U-I-157/04 z dne 3. 6. 2004. 12 Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 112/2009 z dne 8. 3. 2011 (10. točka obrazložitve). 13 »Če sodišče prizna tuji postopek zaradi insolventnosti [kot glavni ali pomožni postopek], s sklepom o priznanju tega sodnega postopka ali posebnim sklepom na predlog tujega upravitelja odloči o pravnih posledicah tega priznanja v Republiki Sloveniji.« 14 Sklep Vrhovnega sodišča Cpg 2/2017 z dne 26. 10. 2017 (8. točka obrazložitve). 15 Glej tudi 36. točko obrazložitve tega sklepa (o »poravnav[i], ki ima značilnosti materialne konsolidacije«) in 49. točko obrazložitve tega sklepa (o nezagotavljanju »enakega obravnavanja in enakega (pari passu) poplačila« [upnikov]). 16 »Domače sodišče lahko zavrne priznanje tujega postopka zaradi insolventnosti [ali zahtevo tujega sodišča ali upravitelja za pomoč ali sodelovanje], če bi to lahko negativno vplivalo na suverenost, varnost ali javni interes Republike Slovenije.« 17 »Pri razlagi pravil, določenih v 8. poglavju tega zakona [to je pravil ZFPPIPP o postopkih zaradi insolventnosti z mednarodnim elementom], je treba upoštevati njihov mednarodni izvor, potrebo po spodbujanju njihove enotne uporabe in spoštovanje dobre vere.« 18 Odločba Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (9. točka obrazložitve). 19 Glej (na primer) Andrew Brasher: »Substantive Consolidation: A Critical Examination«, dostopno na: www.law.harvard.edu/programs/corp_gov/papers/Brudney2006_Brasher.pdf 20 Iz VII. poglavja ZPIUTD izhaja, da je sklenitev poravnave le eden od načinov končanja postopka izredne uprave, poleg konverzije postopka v stečajni postopek (45. člen ZPIUTD), prekinitve postopka (46. člen ZPIUTD) in končanja postopka zaradi brezuspešnega preteka roka 15 mesecev od začetka postopka (tretja alineja 47. člena ZPIUTD). 21 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010 (12. točka obrazložitve). 22 »V postopku zaradi insolventnosti je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.« 23 Mednarodni javni red ni pojem mednarodnega, pač pa nacionalnega prava (je nacionalni javni red v smislu mednarodnega zasebnega prava). 24 Uradni list SFRJ, št. 84/1989 z dne 22. 12. 1989. 25 Sodišče Republike Slovenije (kot države priznanja) sme v skladu s splošno sprejetim načelom strogo omejenega preizkusa meritorno pravilnost tuje odločbe presojati le z vidika skladnosti z mednarodnim javnim redom Republike Slovenije. 26 Tudi postopek materialne konsolidacije se vodi za skupno korist vseh upnikov konsolidiranih družb, članic skupine (105. točka II. poglavja Tretjega dela UNCITRAL-ovih zakonodajnih smernic za insolvenčno pravo). 27 Sklep Vrhovnega sodišča Cpg 2/2017 z dne 20. 10. 2017 (11. točka obrazložitve).