Jedro

Sodišče prve stopnje je z nepravočasno vročitvijo obtožnice sicer prekršilo določbo prvega odstavka 273. člena ZKP, vendar vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljil, zakaj je podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo napadene sodne odločbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vloženi obtožnici s sklepom I Ks 280/09 z dne 9.9.2009, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) podaljšal pripor zoper obdolženega M.G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 280/2009 z dne 21.9.2009 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe prvega odstavka 273. člena ZKP, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi izpodbijana sklepa ter obdolženca izpusti na prostost. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da vročitev obtožnice obdolžencu ni pogoj za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi, saj je v drugem odstavku 272. člena ZKP določeno, da senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP v roku tri dni po prejemu obtožnice po uradni dolžnosti preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor; rok iz prvega odstavka 273. člena ZKP pa je pomemben zaradi ugotovitve pravnomočnosti obtožbe oziroma določitve roka za vložitev ugovora po 274. členu ZKP.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se o njem ni izjavil, zagovornik pa je v podani izjav izrazil nestrinjanje s presojo državnega tožilca in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik v zahtevi navaja, da sodišče prve stopnje obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 9.9.2009 v nasprotju z določbo prvega odstavka 273. člena ZKP, po kateri bi morala biti ta vročena obdolžencu v 24 urah, ni vročilo vse do dne 15.9.2009. Meni, da bi moralo sodišče zaradi nepravočasne vročitve obtožnice obdolžencu, postopati skladno z določbo 204. a člena ZKP in pripor zoper obdolženca odpraviti.

7. Po prvem odstavku 273. člena ZKP se obtožnica vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja, če je v priporu, pa v 24 urah po prejemu. Na ta način je v tej fazi kazenskega postopka konkretizirana splošna določba iz drugega odstavka 200. člena ZKP, ki vsem organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, tudi sodiščem in organom, ki jim dajejo pravno pomoč, narekuje, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Rok za vročitev obtožnice priprtemu obdolžencu je krajši od 3-dnevnega roka iz drugega odstavka 272. člena ZKP, v katerem mora zunajobravnavni senat, če v obtožnici ni bilo predlagano, naj se obdolženec izpusti, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

8. Sodišče prve stopnje je obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Kopru prejelo dne 9.9.2009 in še istega dne odločilo o podaljšanju pripora, torej pred vročitvijo obtožnice obdolžencu. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je to storilo dne 15.9.2009, po tem ko je obdolženčev zagovornik že vložil pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora. Glede na navedeno je treba vložniku pritrditi, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo prvega odstavka 273. člena ZKP.

9. Zmotno pa je vložnikovo naziranje, da bi moralo sodišče v obravnavanem primeru postopati tako, kot je določeno v četrtem odstavku 204. a člena ZKP in ob pravilni razlagi 273. člena ZKP, obdolžencu zaradi nepravočasne vročitve obtožnice, pripor odpraviti. Določba 204. a člena ureja situacijo, ko državni tožilec v 48 urah od ure, ko je bil obveščen o odreditvi pripora, ne vloži pisne zahteve za uvedbo kazenskega postopka. Postopek glede podaljšanja pripora ob vložitvi obtožnice pa je urejen v že navedenem 272. členu ZKP.

10. Ugotovljena kršitev prvega odstavka 273. člena ZKP ni našteta v prvem odstavka 371. člena ZKP, zato je treba v vsakem konkretnem primeru pretehtati, ali je bila take narave, da je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vložnik pa mora v zahtevi tudi utemeljiti, zakaj je podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo napadene sodne odločbe. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in jih tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Trditev vložnika, da je bila zaradi nepravočasne vročitve obtožnice obdolžencu, obrambi onemogočena vložitev kvalitetne pritožbe, ostaja na ravni splošnega zatrjevanja. Zahteva ne pojasni zakaj in kako naj bi nepravočasna vročitev obtožnice vplivala na vloženo pritožbo. Na tak način vzročna zveza med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočnega sklepa ni izkazana, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

11. Prav tako ne drži trditev v zahtevi, da bi moralo sodišče druge stopnje odločiti o zagovornikovi pritožbi v oseminštiridesetih urah. Določba prvega odstavka 207. člena, na katero se sklicuje zagovornik, določa oseminštirideset urni rok za odločitev višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora po izročitvi obtožnice sodišču. Rok, v katerem mora sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožbe, v ZKP ni izrecno določen, pač pa velja že zgoraj navedena splošna določba iz drugega odstavka 200. člena ZKP. Sicer pa vložnik zahteve niti ne navaja konkretnih razlogov, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe.

12. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.