Jedro

Policistu za pregled najdene torbice zaradi ugotovitve identitete lastnice (v gostinskem lokalu) pozabljene torbice ni bilo treba pridobiti odredbe preiskovalnega sodnika. V tem primeru ni šlo oziroma ne gre za poseg v zasebnost, temveč za ukrep varstva obsojenkine lastnine. Zato vpogleda v torbico zaradi ugotovitve identitete lastnika torbice, ni mogoče presojati z vidika kriterijev, ki so v zakonu predpisani za osebno preiskavo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1. 6. 2012 spoznalo obsojenko za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let, ji odvzelo zaseženo drogo ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 3. 2013 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik pravočasno dne 19. 6. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga „bistvenih kršitev določb ZKP“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi, nezakonito pridobljene dokaze izloči iz kazenskega spisa ter obsojenko oprosti obtožbe; podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 18. 7. 2013, meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitve, ki jih v zahtevi zatrjuje zagovornik, niso podane, v zahtevi pa zagovornik drugače in na novo ocenjuje pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena ter se je obsojenka o njem izjavila z vlogo z dne 9. 9. 2013. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Glede na vsebino zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

5. Zagovornik v zahtevi ob uveljavljanju razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne navaja izrecno zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi, da je policist z odprtjem obsojenkine v lokalu pozabljene torbice kršil obsojenkino pravico do zasebnosti, ker da bi bilo za to ravnanje potrebno pridobiti odredbo za preiskavo, zaradi česar so bili dokazi (v torbici najdena droga) nezakonito pridobljeni, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana in pridobljeni dokazi (droga) niso nezakoniti. Vrhovno sodišče povsem soglaša s presojo sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi (sodba sodišča prve stopnje stran 5 do 6, sodba sodišča druge stopnje točka 4), da policistu za pregled najdene torbice zaradi ugotovitve identitete lastnice (v gostinskem lokalu) pozabljene torbice ni bilo potrebno pridobiti odredbe preiskovalnega sodnika. V tem primeru ni šlo oziroma ne gre za poseg v zasebnost, temveč za ukrep varstva obsojenkine lastnine. Zato vpogleda v torbico zaradi ugotovitve identitete lastnika torbice, ni mogoče presojati z vidika kriterijev, ki so v zakonu predpisani za osebno preiskavo(1). Ob odprtju torbice, ko je policist v torbici zaznal zavitke (za katere se je kasneje izkazalo, da vsebujejo drogo), so se šele pokazali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, zaradi česar je policist torbico iz lokala odnesel na policijo, ki je v nadaljevanju postopala povsem skladno z določbo 148. člena ZKP.

6. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti nakazovala, v ostalem pa je zahteva po vsebini vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

7. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi z prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek nastal v tem postopku. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 142/2010 z dne 7. 10. 2010.