Jedro

Načeloma velja, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zapade v trenutku, ko se prikrajšana in obogatena stranka seznanita, da je prišlo do neupravičene obogatitve. Torej ko se seznanita z vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem. Vendar zahtevki iz neupravičene obogatitve ne nastanejo le v primerih, ko kasneje odpade pravna podlaga, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. V postopku je odločilna tako korist obogatenega, kot škoda prikrajšanega, zato je pri zastaranju treba upoštevati razloge za nastanek prikrajšanja in druge posebnosti, zaradi katerih prikrajšani ni uveljavil terjatve v zastaralnem roku po prehodu koristi na obogatenega. V konkretnem primeru je treba pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo tezo, da je tožnik izkazal posebne razloge, zaradi katerih svoje pravice ni uveljavil, zato njegova terjatev ni zastarala.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točki I in III) razveljavi ter se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 40.971,87 EUR v roku petnajstih dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka in tečejo do plačila (točka I). V presežku je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II).(1) Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 3.483,59 EUR v roku petnajstih dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka in tečejo do plačila (točka III). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 1 k. o. ...,(2) katere solastnika sta pravdni stranki, zaradi tožnikovih vlaganj tržno več vredna za 65.550,00 EUR. Toženkin solastninski delež je 5/8, zato je obogatena v višini 40.971,87 EUR.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper 3. točko izreka sodbe, v kateri je sodišče tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške. Tožnik zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik 100 % uspel po temelju s podrednim tožbenim zahtevkom in po višini v obsegu 50 %, skupno torej 37,5 %. Sodišče bi pri odmeri stroškov moralo tudi upoštevati, da pravdni postopek teče že šest let in da so se tržne cene nepremičnin spremenile. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da mora tožnik plačati toženki 1.694,40 EUR pravdnih stroškov.

3. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker tožnik za vlaganja ni imel soglasja toženke. Solastninski delež toženke je 5/8, solastninski delež tožnika pa 3/8, zato tožnik brez soglasja toženke ni smel opravljati poslov rednega upravljanja, še manj pa vlagati v nepremičnino, ker gre za posle, ki presegajo redno upravljanje. Tožnik ni pridobil odločbe sodišča v nepravdnem postopku, ki bi mu omogočala izvedbo vlaganj. Tožnik ni prosil toženke za soglasje. Toženka je gradnji nasprotovala, kar izhaja iz izpovedb pravdnih strank in prič.(4) Sodišče ni pojasnilo, kako bi morala toženka ravnati, da bi bilo njeno nasprotovanje za sodišče dovolj odločno. Razlogi sodbe so v medsebojnem nasprotju, ker sodišče ugotavlja, da je do prehoda koristi na solastnico prišlo že v trenutku izvedbe vlaganj, dokončno pa je tožnikova terjatev dospela leta 2010, ko so se mu izjalovila pričakovanja, da mu bo toženka priznala večji delež. Zadnje vlaganje je bilo v letu 2002, zato je tožnikova terjatev zastarala. Med pravdnima strankama ni bilo dogovora o povečanju solastninskega deleža, zato tožnik ni mogel pričakovati, da mu bo toženka iz naslova vlaganj priznala višji solastninski delež. Toženka je v pripombah na izvedensko mnenje navedla, da iz mnenja ne izhaja, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine zaradi vlaganj. Izvedenec je ocenil vrednost vlaganj in ne povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. V poglavju Ocena vrednosti vlaganj je izvedenec posamezna vlaganja vrednostno ocenil, na koncu pa poglavje zaključi z navedbo: „Skupaj so vsa vlaganja ocenjena na vrednost 66.428,00 EUR.“ Pod naslovom „Ocena povečanja vrednosti nepremičnine“ izvedenec mnenje zaključi s stavkom: „Ocenjena tržna vrednost vseh vlaganj je 65.555,00 EUR.“ Nobenega dvoma ni, da je izvedenec ocenjeval le vrednost vlaganj, ne pa povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Sodišče neutemeljeno ni sledilo predlogu toženke in ni od izvedenca zahtevalo, da dopolni izvedensko mnenje, zato je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec ni ocenil samo tistih vlaganj v tiste dele nepremičnine, ki naj bi jih uporabljala toženka. Dejansko je ocenil vsa vlaganja. Toženka je zatrjevala, da prizidek s kurilnico predstavlja nelegalno gradnjo, garaža pa je nezakonita gradnja, ker ima večjo površino od legalizirane, kar bi bilo treba upoštevati pri vrednosti vlaganj. Z izgradnjo nelegalnega prizidka se vrednost nepremičnine ni povečala, ampak zmanjšala, zato je toženka tudi predlagala, da sodišče pozove izvedenca, da v tem delu dopolni izvedensko mnenje. Sodišče se v sodbi zmotno sklicuje na sodno prakso (VSL II Cp 639/2016). Navedeni judikat, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, obravnava drugo pravno vprašanje. Predmet te zadeve je bilo ugotavljanje celotnega skupnega premoženja, nelegalna gradnja pa ne vpliva na obseg skupnega premoženja. Upoštevati je treba sklepa I Cp 1486/2015 in I Cp 609/2016, iz katerih izhaja, da vlaganja brez gradbenega dovoljenja vplivajo na tržno vrednost objekta, še zlasti takrat, ko legalizacija ni možna in je predviden ukrep odstranitve nelegalnega objekta. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da črna gradnja ne vpliva na višino obogatitve. Sodišče je zmotno ugotovilo, da toženka uporablja garažo, saj je med pravdnima strankama nesporno, da jo uporablja le tožnik. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka financirala del izgradnje kanalizacije in da ne uporablja centralnega ogrevanja. Toženka mora uporabljati verando za dostop, saj je bila prejšnja veranda zazidana, enako velja za stopnišče. Tožnik je odstranil obstoječe in naredil novo stopnišče, torej obogatitev ni podana. Stopnišče je tožnik zgradil zaradi varstva otrok, kar ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Kletne prostore uporablja izključno tožnik, toženka pa je predlagala ogled, ki ga sodišče ni opravilo. Zunanja ureditev je bila narejena zaradi otrok in bolezni tožnikove žene. Asfaltne dovozne poti je uredil tožnik skupaj s S. B. in B. B., ki pot uporabljata na podlagi vknjižene služnosti.

4. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, posel pa je nujen za redno vzdrževanje stvari, odloča o tem na predlog solastnika sodišče v nepravdnem postopku. Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, je potrebno soglasje vseh solastnikov (prvi, drugi, četrti in peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika;(5) enako je določal 15. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(6)). V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da v primeru, ko solastniki ne dosežejo soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, je mogoče odstopiti od navedenih zakonskih pravil na podlagi instituta poslovodstva brez naročila. Odstop od citiranih določb SPZ in ZTLR je torej dopusten takrat, kadar je poslovodstvo nujno potrebno ter v primeru, če ima gospodar od poslovodstva resnično korist (220. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(7) oziroma 199. člen Obligacijskega zakonika(8)). Če ni izpolnjena predpostavka nujnosti ali koristnosti je poslovodstvo nedopustno. V vsakem primeru pa je poslovodstvo nedopustno, če posel dominus prepove - izjema je le, če je prepoved v nasprotju z moralo ali zakonom (226. člen ZOR, sedaj 204. člen OZ).(9)

7. Pravdni stranki se nista dogovorili, da bo tožnik zaradi vlaganj v nepremičnino pridobil večji solastniški delež, zato je tožnik upravičen do (denarnega) plačila v višini resnične koristi, ki jo ima toženka iz naslova tožnikovih vlaganj v nepremičnino. Načeloma velja, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zapade v trenutku, ko se prikrajšana in obogatena stranka seznanita, da je prišlo do neupravičene obogatitve. Torej ko se seznanita z vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem. Vendar zahtevki iz neupravičene obogatitve ne nastanejo le v primerih, ko kasneje odpade pravna podlaga, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. Gre za izjalovljeno pričakovanje, ko poslovodja brez naročila opravi ločena vlaganja, zato je odločilno, kdaj se je izjalovil namen, zaradi katerega je tožnik opravil vlaganja v korist toženke.(10) V postopku je odločilna tako korist obogatenega kot škoda prikrajšanega, zato je pri zastaranju treba upoštevati razloge za nastanek prikrajšanja in druge posebnosti, zaradi katerih prikrajšani ni uveljavil terjatve v zastaralnem roku po prehodu koristi na obogatenega. V konkretnem primeru je treba pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, ki utemeljujejo tezo, da je tožnik izkazal posebne razloge, zaradi katerih svoje pravice ni uveljavil, zato njegova terjatev ni zastarala. Pravdni stranki nista le solastnika hiše, saj sta v sorodstvenem razmerju kot mati in sin, živita pa tudi v isti hiši, ki je njuna solastnina. Tožnik torej nima v izključni posesti nepremičnine, saj jo uporablja skupaj s svojo materjo. Med pravdnima strankama odnosi niso pristni, niso pa sovražni do te mere, da bi že ta okoliščina narekovala, da je treba presojati pravno razmerje med pravdnima strankama iz naslova neupravičene obogatitve, kot v primerih „običajnih“ solastnikov. Prav iz teh razlogov je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se (šele) s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dokončno izjalovila pričakovanja tožnika, da mu bo mati priznala višji solastniški delež na nepremičnini zaradi njegovih vlaganj v nepremičnino. V obravnavanem primeru zastaranje ni bilo zadržano zaradi nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ oziroma na podlagi 2. tč. prvega odstavka 358. člena OZ, ki določa, da zastaranje med starši in otroki ne teče, dokler traja roditeljska pravica, pa vendar tudi navedeni določbi v povezavi s tretjim odstavkom 48. člena SPZ, da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine, pomensko iz enakih razlogov, kot v obravnavanem primeru, določata zadržanje zastaranja oziroma začetek zastaralnega roka vežeta na izgubo posesti. Stična točka vsem tem pravnim položajem je posebnost razmerij, zaradi katerih je upnikova pasivnost opravičljiva. Bilo bi tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v obligacijskih razmerjih, če bi zastaralni rok tekel tudi takrat, ko upnik svoje pravice ne uveljavlja zaradi teh posebnih razlogov. Ker so (opisani) posebni razlogi v obravnavanem primeru izkazani, je zastaranje terjatve tožnika začelo teči leta 2010, ko je tožnica sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, zato tožnikova terjatev iz naslova vlaganj, zaradi katerih se je povečala vrednost toženkinega solastniškega deleža na nepremičnini, ni zastarala.

8. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti predlogu toženke in zahtevati od izvedenca, da dopolni izvedensko mnenje. Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje (enako pa tudi v pritožbenem postopku) opredeljeno opozarjala na nasprotja in nejasnosti izvedenskega mnenja, posebej glede ocene povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Opredeljeno je opozarjala na posamezne nejasne zapise in ugotovitve v izvedenskem mnenju, zaradi katerih obstaja dvom, ali je izvedenec dejansko ocenil povečano vrednost nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj ali je ocenil le vrednost vlaganj. Toženka je še navajala, da je vrednost vlaganj (praktično) enaka povečani tržni vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj, zato bi sodišče prve stopnje moralo razjasniti navedena sporna vprašanja z zaslišanjem izvedenca ali od izvedenca zahtevati, da dopolni izvedensko mnenje. Toženka tudi utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja in sodbe ni razvidno, ali so bila upoštevana le vlaganja v prostore, ki jih uporablja toženka.

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo ugotovilo, katere prostore, v katere je vlagal tožnik (garaža in klet), v hiši uporablja toženka. Toženka tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo glede njenega finančnega prispevka v izgradnjo kanalizacije. Glede stopnišča in verande, ki je v soposesti pravdnih strank, je treba ugotoviti, za koliko se je vrednost solastniškega deleža toženke povečala, ob upoštevanju stanja pred vlaganji tožnika, ob tem, da toženka dodatno zatrjuje, da je ta vlaganja tožnik izvedel le zaradi zadovoljevanja lastnih interesov (zaradi varstva otrok, zdravja tožnikove žene). Treba bo tudi ugotoviti, kakšno resnično korist ima toženka zaradi rušenja stare hiše in glede asfaltiranja dovozne poti ter glede uporabe verande, glede na spremenjeno prostorsko ureditev po izvedbi vlaganj tožnika v hišo. 10. Pri nelegalni gradnji, v zvezi z neupravičeno obogatitvijo, je treba ugotoviti, ali je mogoče legalizirati gradnjo oziroma iz katerih razlogov ni mogoče legalizirati izvedene gradnje. Če izvedbo legalizacije brez utemeljenega razloga preprečuje le toženka, to ne more biti odločilen razlog, zaradi katerega toženka ni obogatena. Povsem drugačna pa je situacija, če posameznih objektov ni mogoče legalizirati in jih je zato treba (npr. na podlagi Zakona o urejanju prostora) odstraniti.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke v izpodbijanem delu (točki I in III), posledično je ugodilo tudi pritožbi tožnika, ki izpodbija sodbo le glede odločitve o stroških pravdnega postopka (točka III) in sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju zahtevati od izvedenca, da dopolni izvedensko mnenje, da se razjasnijo sporna dejstva, na katera opozarja pritožba in na katera je opozorilo tudi pritožbeno sodišče, pred tem pa bo treba tudi razjasniti dejstva, ki so povezana z dejansko uporabo nepremičnine s strani pravdnih strank.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): S sodbo sodišča prve stopnje P 240/2010 z dne 16. 9. 2013 je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, da toženka prizna tožniku povečan solastniški delež na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... v višini 7/10 iz naslova njegovih vlaganj v nepremičnino.

Op. št. (2): V nadaljevanju nepremičnina.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Pritožba v 4. točki opredeljeno povzema posamezne izpovedbe pravdnih strank in prič; glej str. 257-258 sodnega spisa.

Op. št. (5): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (6): V nadaljevanju ZTLR.

Op. št. (7): V nadaljevanju ZOR.

Op. št.(8): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (9): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 1216/2008. Op. št. (10) Primerjaj s sklepom VSL II Cp 1842/2013.