Jedro

Do vračunavanja po določbah 2. odst. 312. člena ZOR bi bila tožeča stranka upravičena, če tožena stranka pri posameznih plačilih ne bi navedla, kaj z njimi plačuje, pa še to samo v primeru, če bi bil dolg tožene stranke iz naslova prejšnjih mesečnih obveznosti med strankama nesporen. Ker ta dolg ni bil nesporen, pa tožeča stranka že zaradi tega ni bila upravičena, da plačila tožene stranke uporabi za poravnavo tistega, za kar je samo ona menila, da ji tožena stranka še dolguje.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke zoper prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. 2. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka potrdi.

3. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka potrdi.

4. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 556.049,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2001 do plačila (prvi odstavek izreka).

Višji tožbeni zahtevek po primarnem in prvem podrejenem zahtevku je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.018.396,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.5.2002 do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo sta obe stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek njenega izreka). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka.

Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Odgovora na pritožbo ni vložila nobena od strank.

K pritožbi tožeče stranke Pritožba zoper ugodilni del sodbe ni dovoljena.

Iz pritožbe, zlasti iz pritožbenega predloga, je razvidno, da se tožena stranka pritožuje tudi zoper ugodilni del sodbe, torej tudi zoper prvi odstavek izreka. Ker pa je v tem delu v pravdi uspela, za pritožbo zoper ta del sodbe nima pravnega interesa. Zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo v tem delu - ker ni tega storilo že sodišče prve stopnje - kot nedovoljeno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v načelu strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek (po primarnem in prvem podrejenem zahtevku) zavrnilo. Glede na pritožbene navedbe pa bo te razloge še dopolnilo, in kolikor bo to potrebno, tudi nadomestilo s svojimi.

Da je terjatev tožeče stranke po višini sporna, je med postopkom na prvi stopnji trdila tožena stranka (pač glede na svoj položaj v pravdi), zato drži, da bi bila morala ona dokazovati višino obrokov (s predložitvijo pogodb o odprodaji stanovanj). Vendar pa takšne navedbe že po naravi stvari ne sodijo v kontekst pritožbe tožeče stranke, saj z njenega vidika terjatev po višini ni mogla biti sporna (izračunala jo je pač na podlagi svojih evidenc). Vse takšne pritožbene navedbe tožeče stranke so zato neupoštevne, vključno s tistimi, da sodišče prve stopnje ni sprejelo niti se ni opredelilo do predlaganega dokaza predložitve vseh sklenjenih pogodb na podlagi Stanovanjskega zakona po toženi stranki, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka.

Mesečne obveznosti tožene stranke po določbah 10. in 11. člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu so bile vsaka zase samostojna obveznost. Tožena stranka je te obveznosti plačevala v višini, za katero je menila, da je pravilna. Če pa so bila posamezna plačila po mnenju tožeče stranke prenizka oziroma samo delna, tako da je tožena stranka neplačane dele ostala dolžna, bi tožeča stranka poznejša plačila tožeče stranke lahko vračunavala po določbah 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) samo, če bi tožena stranka pri poznejših plačilih navedla, da z njimi (do)plačuje dolžno razliko za posamezne obveznosti (npr. doplačilo obveznosti za julij 1995). Do takšnih primerov bi seveda lahko prišlo samo, če posamezne obveznosti med strankama po višini ne bi bile sporne. Takrat bi bilo mogoče tudi reči, da je tožena stranka že s prvim delnim plačilom pripoznala svojo celotno mesečno obveznost (2. odst. 387. člena ZOR), in bi bilo zastaranje pretrgano, seveda samo glede konkretne mesečne obveznosti.

Te obveznosti pa med strankama niso bile nesporne.

Do vračunavanja po določbah 2. odst. 312. člena ZOR bi bila tožeča stranka upravičena, če tožena stranka pri posameznih plačilih ne bi navedla, kaj z njimi plačuje, pa še to samo v primeru, če bi bil dolg tožene stranke iz naslova prejšnjih mesečnih obveznosti med strankama nesporen (glej prejšnji odstavek te obrazložitve). Ker ta dolg ni bil nesporen, pa tožeča stranka že zaradi tega ni bila upravičena, da plačila tožene stranke uporabi za poravnavo tistega, za kar je samo ona menila, da ji tožena stranka še dolguje. Zato je razpravljanje o tem, ali je tožena stranka pri posameznih nakazilih dovolj določno opredelila njihov namen, nepotrebno.

Iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek lahko oblikovala samo tako, da je zahtevala neplačane (po njenem mnenju) dele posameznih mesečnih obveznosti tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Takšen zahtevek pa je za obdobje do 29.9.1996 zastaran in ga je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo ter v zvezi s tem tudi navedlo pravilne razloge, da gre za občasne terjatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih in da zato zanje velja triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR, z zastaranjem glavnih terjatev pa so zastarane tudi obresti (369. člen ZOR). Na takšno usodo teh terjatev ne more vplivati dejstvo, da ne izvirajo iz pogodbenega razmerja oziroma da gre za zakonske dajatve javnopravne narave. Zakaj zastaranje ni moglo biti pretrgano, je sodišče druge stopnje sicer že obrazložilo, zaradi jasnosti pa še poudarja, da tožena stranka takrat, ko je plačala kakšno mesečno obveznost, s tem ni priznala, da še kaj dolguje iz naslova prejšnjih obveznosti.

Tožeča stranka graja tudi odločitev o stroških. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških oprlo na določbo 2. odst. 154. člena ZPP, po kateri mora ob delnem uspehu v pravdi ena stranka drugi povrniti ustrezen del stroškov, in da je pri tem stroške obeh strank odmerjalo od višine zvišanega (razširjenega) tožbenega zahtevka 12.403.842,44 SIT. Zato bi v načelu moralo upoštevati tudi stroške tožeče stranke, ki jih je ta imela za sodne takse za razširitev tožbe. A ker bi šlo tožeči stranki glede na njen uspeh (4,48%) iz tega naslova le 4.618,40 SIT, glede na takšen uspeh pa bi tako ali tako bilo bolj primerno, da bi sodišče prve stopnje odločitev o stroških oprlo na 3. odst. 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, sodiče druge stopnje v stroškovni del izpodbijane sodbe ni posegalo.

K pritožbi tožene stranke Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev pravil (določb) postopka vidi tožena stranka v tem, da so razlogi sodbe v nasprotju z dokazi v spisu. Vendar pa iz njenih siceršnjih pritožbenih navedb izhaja, da nima v mislih takšnega nasprotja, zaradi katerega sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP), ampak da sodišču prve stopnje očita zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog pa ni podan. Kot je bilo že povedano v zvezi s pritožbo tožeče stranke, bi bila morala - ker so bile terjatve tožeče stranke sporne - njihovo višino dokazovati tožena stranka, in sicer tako, da bi predložila pogodbe o odprodaji stanovanj (3. odst. 12. člena ZSOS). Ker tožena stranka ni ravnala tako, ji je sodišče prve stopnje upravičeno naložilo v plačilo tisti del nezastarane terjatve tožeče stranke, ki ga je lahko ugotovilo na podlagi podatkov tožeče stranke in izvedenca.

Ker pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pritožnici, kakor tudi tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), niso podani, je bilo treba obe pritožbi zavrniti in v celoti potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli. Zato morata kriti vsaka svoje svoje pritožbene stroške.