Jedro

Če se je nadaljevano kaznivo dejanje ali kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Obtoženi P.T. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.6.2003 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke, obtoženca in njegovega zagovornika prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da ga je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun (1. odstavek 96. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, je zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP ter 2. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni uporabilo določb 1. odstavka 394. člena ZKP in 385. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlagala je, da Vrhovno sodišče ugotovi navedene kršitve.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik N.K. je na zahtevo vrhovne državne tožilke odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker je bilo mnenja, da opisano kaznivo dejanje, za katero je bil na prvi stopnji spoznan za krivega, nima znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ. Menilo je, da bi v opisanem ravnanju lahko bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, vendar pa v tej smeri izpodbijane sodbe ni smelo spremeniti, ker je za kaznivo dejanje tihotapstva predpisana "višja kazen" kot za kaznivo dejanje davčne zatajitve in bi, ob pritožbi v korist obtoženca ter pritožbi okrožnega državnega tožilca le zoper odločbo o kazenski sankciji, s takšno spremembo sodbe kršilo določbo 1. odstavka 385. člena ZKP (prepoved reformatio in peius - sprememba na slabše), saj bi glede pravne opredelitve kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki je za obsojenca strožji.

Zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero vrhovna državna tožilka izpodbijano navedeno drugostopenjsko sodbo, je mogoče strnjeno povzeti z naslednjimi ugotovitvami:

1. Sodišče druge stopnje naj bi z izrekom oprostilne sodbe kršilo kazenski zakon (1. točko 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 255. člena KZ), ker "ni samo spremenilo opisa kaznivega dejanja" in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, čeprav je ugotovilo, da so dokazana in v opisu kaznivega dejanja zajeta vsa odločilna dejstva tega kaznivega dejanja.

2. Storilo naj bi tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je, izhajajoč iz napačnega izhodišča glede predpisane kazni, oziroma kateri zakon je za storilca milejši, zmotno sklepalo, da je vezano na prepoved reformatio in peius (385. člen ZKP) in ker sodbe sodišča druge stopnje ni spremenilo (1. odstavek 394. člena ZKP). Vložnica zahteve ugotavlja, da je obtoženec enajstkrat peljal blago čez državno mejo, ne da bi carinskim organom prijavil v sodbi opisane predmete, od tega je bilo šest prevozov izvršenih v obdobju od 6.2.1998 do 28.1.1999, ostali pa do konca leta 1999. Za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ je bila v Kazenskem zakoniku z veljavnostjo od 1.1.1995 (KZ/95) predpisana enaka kazen - tri leta zapora kot v Kazenskem zakoniku z veljavnostjo od 23.4.1999 (KZ/99). Za kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena pa je bila v KZ/95 predpisana denarna kazen ali zapor do treh let in šele z novelo KZ/99 je bila ta kazen zvišana na kazen zapora do pet let in denarno kazen. Ker gre v obravnavanem primeru kaznivega dejanja tihotapstva že "pojmovno ('se ukvarja') za nadaljevano kaznivo dejanje", bi moralo sodišče druge stopnje po mnenju vložnice zahteve uporabiti določbe KZ/95, ker je ta zakon za obtoženca milejši. Glede na zakonske omejitve pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo preizkušalo le v okviru kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi (točki 1 in 2). Vložnica zahteve ne nasprotuje pravnemu stališču drugostopenjskega sodišča, da so v opisu dejanja vsebovani zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ; očitno je, da se z njim strinja, saj to stališče predstavlja celo izhodišče vložene zahteve za uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega zakona. V okviru vložene zahteve je tako Vrhovno sodišče moralo odgovoriti na vprašanja: kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno, kateri zakon je veljal v času njegove izvršitve in kateri zakon je v konkretnem primeru za obtoženca milejši (2. odstavek 3. člena KZ). Pri presoji zahteve je Vrhovno sodišče izhajalo iz pravnih okvirov oziroma pravnoteoretičnih stališč, ki so predstavljena v nadaljevanju.

Po določbi 1. odstavka 255. člena KZ kaznivo dejanje tihotapstva stori, kdor se ukvarja s prenašanjem blaga čez carinsko črto in se pri tem izogiba ukrepom carinskega nadzora, ali kdor prenese, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzora, čez carinsko črto blago velike premoženjske vrednosti, ali ga prenese v skupini, oborožen, ali z uporabo sile ali grožnje.

Opisano dejanje, katerega bistvo je izogibanje ukrepom carinskega nadzora, zajema več modalitet izvršitve; med njimi je na prvem mestu omenjeno storilčevo ukvarjanje s prenašanjem blaga čez carinsko črto. S to izvršitveno obliko je inkriminirano načrtno, ponavljajoče se istovrstno ravnanje storilca, pri čemer ni izključena niti kaznivost enkratnega ravnanja, če ima storilec namen s tem nadaljevati. Takšno enovito dejanje, kjer je izključena možnost steka med posameznimi dejanji, po svoji vsebini predstavlja kolektivno kaznivo dejanje, podobno pa je tudi nadaljevanemu kaznivemu dejanju, saj gre tudi tu za ponavljajoče se istovrstno ravnanje. Poudarjanje skupnih značilnosti teh ravnanj je potrebno zato, ker kazenskopravna teorija in sodna praksa nekatera pravna vprašanja, ki se s tem v zvezi pojavljajo (npr. čas storitve, časovna veljavnost kazenskega zakona, zastaranje itd.) rešuje na enak način kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju.

Pri presoji, kateri zakon naj sodišče uporabi v posameznem primeru, je pomemben čas storitve kaznivega dejanja. Po določbi 3. člena KZ se namreč zoper storilca praviloma uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja; samo izjemoma je dopustno za nazaj (retroaktivno) uporabiti zakon, ki je bil spremenjen (enkrat ali večkrat) po storitvi kaznivega dejanja, če je ta za storilca milejši (2. odstavek 3. člena KZ). Pravna podlaga za določitev časa izvršitve kaznivega dejanja je določba 9. člena KZ, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec deloval, ali bi moral delovati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.

Glede nadaljevanega kaznivega dejanja in kolektivnega kaznivega dejanja velja, da je storjeno takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo teh kaznivih dejanj. Čas izvršitve dejanja je, kot je že bilo omenjeno, odločilen za presojo, kateri zakon bo treba uporabiti, kadar je bil po storitvi kaznivega dejanja zakon (enkrat ali večkrat) spremenjen. Tu velja pravilo: če se je nadaljevano kaznivo dejanje ali kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. V obravnavanem primeru se je čas izvrševanja kaznivega dejanja raztezal od 6.2.1998 do 28.12.1999, torej v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, to je KZ/95 in KZ/99. Za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 2. odstavku 254. člena KZ, katerega je bil P.T. obtožen in z izpodbijano sodbo oproščen obtožbe, je bila po obeh navedenih zakonih predpisana enaka kazen, to je zapor do treh let. V KZ/95 je bila za kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena predpisana denarna kazen ali zapor do treh let. Z novelo kazenskega zakona (KZ/99), ki je začela veljati 23.4.1999, pa je bila predpisana kazen za to dejanje zvišana in sicer na kazen zapora do pet let in denarno kazen.

V skladu z navedenimi izhodišči in ugotovljenimi dejstvi je tako treba ugotoviti, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno z zadnjim dejanjem iz serije dejanj, t.j. 28.12.1999, torej v času veljavnosti KZ/99, ki bi ga sodišče glede na čas storitve kaznivega dejanja praviloma moralo uporabiti. Ta zakon pa je bil glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, katerega zakonske znake vidi izpodbijana sodba v opisu dejanja, strožji v odnosu na predpisano kazen za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 2. odstavku 254. člena KZ, za katero je bil obtoženec na prvi stopnji spoznan za krivega. Sodišče druge stopnje v takšnem pravnem položaju prvostopenjske sodbe ni smelo spremeniti, saj bi s tem ravnalo v nasprotju z določbo 385. člena ZKP (prepoved reformatio in peius - sprememba na slabše), po kateri se sodba, če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist (tako je tudi v obravnavanem primeru), ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

Kot je moč razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na takšnem pravnem naziranju temelji tudi odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je po oceni Vrhovnega sodišča pravilna. Kršitve materialnega in procesnega zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve, zato niso podane, saj ne upoštevajo navedenih izhodišč oziroma temeljijo na zmotni presoji vprašanj, ki so ključna za presojo zadeve, t.j. kdaj je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno in kateri zakon je za obtoženca milejši (3. člen KZ).

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).