Jedro

V obravnavanem primeru je bila prošnja tožnice v rubriki „podatki o zadevi“ izpolnjena le z navedbo pravnega sredstva, opravilne številke in datuma izdaje sklepa, izbranega odvetnika, ter z navedbo „glede plačevanja preživnine“, zaradi česar je bila po presoji sodišča (formalno) nepopolna. Ker toženka tožnice kljub navedenemu ni pozvala na dopolnitev navedene rubrike, po presoji sodišča ni pravilno uporabila prvega odstavka 67. člena ZUP, ki določa, da mora organ stranko v primeru, ko je vloga nepopolna ali nerazumljiva, pozvati na odpravo pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3040/2020 z dne 16. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 674/2018 z dne 10. 11. 2020. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi, ter da je prošnji priložila odločbi CSD Ljubljana z dne 6. 8. 2020, bančne izpiske, najemno pogodbo za stanovanje, kreditno pogodbo ter več univerzalnih plačilnih nalogov. Tožena stranka se med drugim sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerim se pri dodelitvi BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP (t.i. vsebinski oziroma objektivni kriterij). Navaja, da je vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP presojala z vidika 335. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 338. členom ZPP, iz katerih izhaja, da mora pritožba vsebovati navedbo enega ali več pritožbenih razlogov. Nadalje se sklicuje na sodno prakso tukajšnjega sodišča (sodbe I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019, I U 1753/2019 z dne 7. 1. 2020, I U 1225/2020 z dne 7. 10. 2020), v skladu s katero je upravni organ dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le v primeru, če je prošnja za BPP iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva. Navaja, da organ ne zahteva dopolnitve prošnje za BPP zaradi vsebinskih pomanjkljivosti. Toženka zaključi, da tožnica v prošnji ni v ničemer zatrjevala niti izkazala dejstev, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh po 24. členu ZBPP v zvezi s pritožbenimi razlogi po ZPP, zaradi česar ni izpolnila niti trditvenega niti dokaznega bremena po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je njena prošnja za dodelitev BPP neutemeljena.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz tožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) ter iz razloga iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbi navaja, da je toženka zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka, in sicer kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sklicuje se na 8. člen ZUP in navaja, da toženka v konkretnem primeru ni resnično ugotovila dejanskega stanja, saj ni pojasnila okoliščine, zaradi katere naj bi bila prošnja tožnice za BPP očitno nerazumna. Navaja, da je v tem delu dejansko stanje ostalo popolnoma neobrazloženo, zaradi česar sta tožnici kršeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ob tem se sklicuje na prvi odstavek 8. člena ZUP in prvi odstavek 138. člena ZUP in navaja, da mora uradna oseba po potrebi odrediti izvedbo dokazov tudi po uradni dolžnosti. Sklicuje se tudi na obrazložitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, po katerem mora obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. V konkretnem primeru toženka ni obrazložila niti enega razloga nerazumnosti iz 24. člena ZBPP, zaradi česar odločitev ni obrazložena.

4. Nadalje se tožnica sklicuje na kršitev prvega odstavka 9. člena ZUP, zaradi česar je prišlo do kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Navaja, da je kršeno načelo kontradiktornosti in pravica do izjave stranke, v zvezi s čimer zahteva, da sodišče razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnico. Navaja, da je pravni laik, ter da iz 32. člena ZBPP ne izhaja, da mora prošnja za BPP vsebovati pritožbene razloge in navaja, da bodo le-ti navedeni v pritožbi. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 7. člena ZUP, po katerem morajo organi omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Navaja, da sklicevanje toženke na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1753/2019 ni primerno, ker je v tej zadevi upravni organ tožnika pozval na dopolnitev ter ga opozoril, da ni navedel okoliščin in predlagal dokazov, ki bi utemeljevali ugoditev prošnji. Prav tako iz 24. člena ZBPP ne izhaja, da bi morala prošnja za BPP vsebovati tudi obrazložitev pritožbenih razlogov. Sklicuje se na sodbo tukajšnjega sodišča II U 138/2018, po kateri mora organ za BPP preveriti objektivni kriterij na zakonit način.

5. Nadalje navaja, da ji ni jasno, kako je toženka ugotovila, da ni izgledov za uspeh v konkretnem primeru, saj ni navedla na podlagi česa je to ugotovila. Ob tem se sklicuje na drugi odstavek 140. člena ZUP in navaja, da toženka v konkretni zadevi ni izvedla dokazov, prav tako ni jasno, če je vpogledala v sklep, ki ga izpodbija. Navaja, da je tožnica sama vložila pritožbo zoper sklep. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 404/2012 in navaja, da je, kot v obravnavanem primeru, tudi v citiranem primeru upravni organ presegel svoja pooblastila iz 24. člena ZBPP, saj ni presojal ali bi tožnica v pritožbenem postopku sploh lahko uspela. Navaja tudi, da je v konkretnem primeru zadeva za tožnico pomembna, ker se tiče njenega otroka, ki je bil večkrat spolno zlorabljen. V konkretnem primeru se je toženka postavila na nivo višjega sodišča in, ne da bi preverila dejstva in dokaze, sprejela odločitev. Zaradi navedenega zatrjuje, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo iz 24. člena ZBPP, ter da je nepopolno ugotovila dejansko stanje.

6. Tožnica se nadalje sklicuje na 31. člen ZBPP in navaja, da je toženka v konkretni zadevi ni pozvala k temu, da bi za svoje navedbe predložila dokaze in ji ni dala možnosti, da se o njih izjavi, kar je bilo za odločitev v tej zadevi odločilnega pomena. Zaradi navedenega zatrjuje kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Nadalje se sklicuje tudi na 7. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), v skladu s katerim morajo državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. Z izpodbijano odločbo so bile kršene pravica do dostojanstva, pravica do enakega varstva pravic in otrokove pravice. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponoven postopek toženki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 674/2018 z dne 10. 11. 2020 zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

10. Prvi odstavek 24. člena ZBPP med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Iz tretjega odstavka istega člena istega zakona pa med drugim izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

11. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

12. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP s sklicevanjem na stališče sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo, da je organ za BPP dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le, kadar je prošnja za dodelitev BPP iz formalnih razlogov nepopolna oziroma nerazumljiva. V primeru vsebinskih pomanjkljivosti pa organ za BPP naj ne bi zahteval dopolnitve. Ker naj bi šlo v obravnavani zadevi po oceni organa za vsebinske pomanjkljivosti tožničine vloge, tožnice ni pozval na njeno dopolnitev in jo je iz razloga, ker ni mogel preizkusiti njene utemeljenosti, zavrnil. Po presoji sodišča je bila odločitev toženke (vsaj) preuranjena in bi morala toženka tožnico pozvati na dopolnitev v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP, ki med drugim določa, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, temveč mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti.

13. Iz prvega odstavka 32. člena ZBPP izhaja, da se prošnja za BPP vloži na obrazcu, ki je predpisan. Drugi odstavek 32. člena ZBPP določa vsebino prošnje za dodelitev BPP, ki mora med drugim obsegati: osebno ime s tam opredeljenimi nadaljnjimi podatki, navedbo oblike in obsega BPP. Nadalje pa 4. alineja drugega odstavka 32. člena ZBPP določa, da mora prošnja za BPP vsebovati tudi „podatke o zadevi“. Drugje na obrazcu kot v rubriki „podatki o zadevi“ ni omogočeno, da bi prosilec razložil, zakaj zaproša za BPP, torej navedel podatke o zadevi, na podlagi katerih bo lahko toženka vsebinsko presodila, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.

14. V obravnavanem primeru je bila prošnja tožnice v rubriki „podatki o zadevi“ izpolnjena le z navedbo pravnega sredstva, opravilne številke in datuma izdaje sklepa, izbranega odvetnika, ter z navedbo „glede plačevanja preživnine“, zaradi česar je bila po presoji sodišča (formalno) nepopolna. Ker toženka tožnice kljub navedenemu ni pozvala na dopolnitev navedene rubrike, po presoji sodišča ni pravilno uporabila prvega odstavka 67. člena ZUP, ki določa, da mora organ stranko v primeru, ko je vloga nepopolna ali nerazumljiva, pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je potrebno izpodbijano določbo odpraviti že iz navedenega razloga.

15. Posledično toženka tudi ni mogla pravilno uporabiti materialnega prava, niti ni mogla preizkusiti izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Prav tako ni prej pribavila in vpogledala v sklep, zoper katerega se tožnica namerava pritožiti. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V ta namen mora uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). V kolikor bi toženka tožnico pozvala na odpravo pomanjkljivosti njene vloge za dodelitev BPP ter pribavila in vpogledala v sklep, zoper katerega se je tožnica nameravala pritožiti, ter na ta način ugotovila dejansko stanje, bi bilo tožnici omogočeno, da v postopku uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, kot to določa prvi odstavek 138. člena ZUP. Šele po tako izvedenem postopku bo lahko toženka sprejela vsebinsko odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP.

16. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni ko je dobila sodbo; pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopkov (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

17. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

18. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).