Jedro

Pravni interes pritožnika za pritožbo je predpostavka njene dovoljenosti. Obstajati mora tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi.

Res je v obrazložitvi sklepa o dedovanju navedeno, da je bila vrednost zapuščine po odbitku pogrebnih stroškov ocenjena kot pasiva, vendar ugotovitev nima učinka pravnomočne sodne odločbe. Odgovornosti za dolg prvotnega dolžnika do upnika bi se lahko prva dolžnica ubranila, če bi v ugovoru uveljavljala pravno pomembna dejstva, da je zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja že poplačala.

Izrek

I. Pritožba prve dolžnice zoper sklep z dne 31. 7. 2013 se zavrže. II. Pritožba druge dolžnice zoper sklep z dne 31. 7. 2013 se v delu, v katerem se nanaša na I. in II. točko izreka sklepa, zavrže, v delu, v katerem se nanaša na III. točko izreka sklepa, pa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III. Pritožba prve dolžnice zoper sklep z dne 14. 2. 2014 se: - v delu, v katerem se nanaša na I. točko izreka sklepa, zavrže; - v delu, v katerem se nanaša na II. in III. točko izreka ter del VII. in VIII. točke izreka sklepa, kolikor se nanašata nanjo, zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

IV. Pritožbi druge dolžnice zoper sklep z dne 14. 2. 2014 se v delu, v katerem se nanaša na zavrnilni del V. točke izreka sklepa, delno ugodi in se sklep v tem delu delno spremeni tako, da se drugi dolžnici priznajo in upniku naložijo v plačilo še stroški v višini 31,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v preostalem pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem zavrnilnem delu V. točke in v VII. ter VIII. točki izreka, kolikor se nanašata nanjo, potrdi.

V. Dolžnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi dolžnic zoper sklep z dne 31. 7. 2013: S tem sklepom je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnice A.A. (v nadaljevanju: druga dolžnica) z dne 17. 8. 2012, ki ga je obravnavalo kot zahtevo za odpravo nepravilnosti (II. točka izreka), zavrnilo pa je tudi stroškovni predlog druge dolžnice z dne 17. 8. 2012 (III. točka izreka).

Zoper sklep sta se obe dolžnici po pooblaščencu pravočasno pritožili s skupno pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se upniku naloži v plačilo pritožbene stroške. Ne strinjata se z ustavitvijo postopka, ker sodišče še ni odločilo o njunih ugovorih in bi bilo treba o tem odločiti skupaj. Druga dolžnica se ne strinja z odločitvijo v II. in III. točki izreka sklepa in nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Glede na vsebino skupne pritožba je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) štelo, da se dolžnica B.B. (v nadaljevanju: prva dolžnica) pritožuje zoper I. točko izreka sklepa (II. in III. točka izreka se nanašata le na drugo dolžnico), druga dolžnica pa zoper sklep v celoti.

Pritožba dolžnic zoper I. točko izreka in pritožba druge dolžnice zoper II. točko izreka sklepa ni dovoljena, pritožba druge dolžnice zoper III. točko izreka sklepa pa ni utemeljena.

O pritožbi dolžnic zoper I. točko izreka sklepa: Odločitev v I. točki izreka sklepa temelji na določbi 43. člena ZIZ, v skladu s katero lahko upnik med postopkom v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo brez dolžnikove privolitve in je sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka le deklaratoren. Ustavitev postopka pomeni za dolžnici ugodno odločitev, saj se izvršba zoper njiju v tem postopku ne bo več opravljala. S pritožbo zoper navedeni del sklepa ne moreta niti pričakovati izboljšanja svojega pravnega položaja, zaradi česar nimata pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je njuna pritožba v tem delu nedovoljena in jo je višje sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi druge dolžnice zoper II. in III. točko izreka sklepa: Institut odprave nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (52. člen ZIZ) je namenjen odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, to je tudi delodajalec, storil pri opravljanju izvršbe, če se da ta nepravilnost še odpraviti in se s tem tudi prepreči morebitne nadaljnje nepravilnosti v zvezi z opravo izvršbe. Na podlagi 52. člena ZIZ pa ni mogoče odpraviti nepravilnosti na ta način, da bi se dolžniku vrnila sredstva, ki so bila zarubljena in upniku že plačana, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, kar je razvidno iz vloge druge dolžnice z dne 17. 8. 2012, pa tudi iz upnikove utesnitve izvršilnega predloga z dne 30. 7. 2012 in posredno iz umika predloga z dne 22. 11. 2012. Glede na to, da je izvršilni postopek po umiku predloga za izvršbo ustavljen, druga dolžnica nima več pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev v II. točki izreka sklepa. Tudi če bi se pritožba izkazala za utemeljeno, zase v tem postopku v okviru 52. člena ZIZ ne bi mogla doseči izboljšanja pravnega položaja oziroma neposredne pravne koristi. Zato ji pravni red ne priznava pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izreka sklepa in jo je višje sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v tem delu zavrglo.

Pritožba druge dolžnice pa ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o njenih stroških postopka v III. točki izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi stroškovnega predloga pravilno oprlo na določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, v skladu s katero je upnik dolžan dolžniku povrniti le tiste stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Niti iz vloge druge dolžnice z dne 17. 8. 2012 niti iz pritožbe ne izhaja uveljavljanje, da bi ji upnik stroške navedene vloge povzročil neutemeljeno. Že zaradi pomanjkljive trditvene podlage je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo druge dolžnice v delu, v katerem se nanaša na III. točko izreka sklepa, zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnic zoper sklep z dne 14. 2. 2014: S tem sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor prve dolžnice (I. točka izreka), tej dolžnici naložilo upniku povrniti stroške v znesku 2,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa), zavrnilo stroškovna predloga prve dolžnice z dne 19. 6. 2012 (list. št. 58) in 11. 7. 2013 (III. točka izreka), ugodilo ugovoru druge dolžnice in sklep z dne 31. 5. 2012 zanjo razveljavilo ter upnikov predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper njo z dne 27. 1. 2012, dopolnjen 8. 5. 2012 zavrnilo (IV. točka izreka), ugodilo stroškovnemu predlogu druge dolžnice z dne 19. 6. 2012 (list. št. 55) ter delno ugodilo njenima stroškovnima predlogoma z dne 27. 12. 2012 in 14. 6. 2013, tako da je upnik v osmih dneh dolžan drugi dolžnici povrniti stroške v znesku 260,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je stroškovna predloga druge dolžnice z dne 27. 12. 2012 in 14. 6. 2013 zavrnilo (V. točka izreka), zavrnilo je stroškovni predlog upnika z dne 17. 7. 2012 (VI. točka izreka), zavrnilo je tudi stroškovne predloge obeh dolžnic z dne 26. 8. 2013, 13. 11. 2013 in 13. 1. 2014 (VII. točka izreka) in zavrglo predloga dolžnic za ustavitev izvršbe (VIII. točka izreka).

Zoper sklep sta dolžnici po pooblaščencu pravočasno vložili skupno pritožbo, pri čemer prva dolžnica izpodbija sklep v I., II., III., VII. in VIII. točki izreka, druga dolžnica pa izpodbija zavrnilni del V. točke izreka ter odločitev v VII. in VIII. točki izreka.

Prva dolžnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker ji odgovor na ugovor ni bil vročen v odgovor. Uveljavlja tudi, da je dokazala in izkazala, da je že poravnala dolgove do višine podedovanega premoženja in je zato odločitev v I. točki izreka napačna. Sklicuje se na dedni dogovor in trdi, da je bil dolg poplačan v imenu obeh dolžnic. Ne strinja se z ocenjeno vrednostjo zapuščine. Izpodbija tudi odločitev o povrnitvi 2,60 EUR stroškov postopka upniku za poštnino in fotokopijo, saj ni prejela odgovora na ugovor in ji ni jasno, ali je bil podan po pošti ali neposredno na sodišče, kot tudi ali so stroški sploh priglašeni (tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in ni jasno, kakšne fotokopije naj bi bile priložene. Ker je njen ugovor utemeljen, je upravičena tudi do stroškov ugovornega postopka (III. točka izreka).

Druga dolžnica se (posebej) pritožuje zoper zavrnilni stroškovni del V. točke izreka sklepa. V zvezi s pristopom na naroku uveljavlja, da bi ji sodišče moralo priznati odsotnost iz pisarne v vrednosti 40 točk (za vsake začete pol ure 20 točk). Priznati bi moralo tudi stroške prisotnosti na naroku 11. 7. 2013, saj je bil pooblaščenec prisoten za obe dolžnici.

V skupnem delu pritožbe se dolžnici ne strinjata z odločitvijo v VII. točki izreka, pri čemer v zvezi z vlogo z dne 26. 8. 2013 uveljavljata, da nista vedeli za nasprotovanje upnika glede vrednosti nepremičnin in da glede na podatke spisa (s katerimi sta razpolagali dolžnici) ni bilo jasno, zakaj bi se angažiral sam izvedenec. Glede vlog z dne 13. 11. 2013 in 13. 1. 2014 navajata upravičenost do povrnitve stroškov, saj je do cenitve prišlo zaradi nasprotovanja upnika glede vrednosti nepremičnin in ni jasno, zakaj ni sodišče naložilo predujma v plačilo upniku, saj sta dolžnici navedli vrednost, upnik pa je temu nasprotoval. Izpodbijata tudi odločitev o zavrženju predloga dolžnic za ustavitev postopka (VIII. točka izreka sklepa), ker bi moralo sodišče kljub umiku vsebinsko odločiti o tem predlogu, podanem pred umikom izvršbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Pritožba prve dolžnice je v delu, v katerem se nanaša na I. točko izreka sklepa nedovoljena, v preostalem delu pa neutemeljena, pritožba druge dolžnice je delno utemeljena v delu, v katerem se nanaša na zavrnilni del V. točke izreka sklepa, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O pritožbi prve dolžnice zoper I., II. in III. točko izreka sklepa: V skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pravni interes pritožnika za pritožbo predpostavka njene dovoljenosti. Obstajati mora tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe pravni interes odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijanega sklepa ne more več nastopiti, je treba pritožbo zavreči, ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena. (1) S pravnomočno ustavitvijo izvršilnega postopka po upnikovem umiku predloga za izvršbo (sklep z dne 31. 7. 2013 v zvezi s tem sklepom višjega sodišča) je odpadel pravni interes prve dolžnice za pritožbo zoper odločitev o njenem ugovoru (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ustavitev izvršilnega postopka pomeni konec opravljanja izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi (v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper prvo dolžnico) in se postopek oprave izvršbe po tem sklepu o izvršbi ne more nadaljevati. Zoper prvo dolžnico torej sklep o izvršbi (v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe) nima več pravnega učinka in zato tudi v primeru, da bi bila njena pritožba utemeljena, ugodnejšega pravnega položaja zase v tem postopku ne bi mogla doseči. Če sklep o izvršbi po ustavitvi postopka nima pravnega učinka, tega v konkretnem primeru tudi ne more imeti sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Višje sodišče pojasnjuje, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila izvršba zoper prvo dolžnico pred odločitvijo o njenem ugovoru morda že opravljena in tega pritožnica niti ne trdi. V takšnem primeru bi ji bilo namreč treba priznati pravni interes za pritožbo zaradi morebitnega predlaganja nasprotne izvršbe v skladu s 67. členom ZIZ, če bi se izkazalo, da je njen ugovor utemeljen. Pojasniti je treba še, da določba drugega odstavka 319. člena ZPP o učinku pravnomočnosti sodbe, kot procesni oviri za odločanje v drugem postopku, v izvršilnem postopku nima takšnega pomena kot v pravdnem postopku.

Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbo prve dolžnice v delu, v katerem se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

Ne glede na to, da višje sodišče ni vsebinsko presojalo pritožbe prve dolžnice zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa, mora v zvezi z njeno pritožbo zoper odločitev o stroškovnem delu ugovornega postopka (II. in III. točka izreka sklepa) preizkusiti utemeljenost pritožbe glede potrebnosti nastanka upnikovih stroškov oziroma njihove višine (peti odstavek 38. člena ZIZ), kot tudi, ali je upnik prvi dolžnici stroške ugovornega postopka povzročil (ne)utemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Presojo je opravilo na podlagi podatkov spisa v okviru prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

Višje sodišče zavrača pritožbene dvome o utemeljenosti in potrebnosti stroškov v znesku 2,60 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za odgovor upnika na ugovor (II. točka izreka sklepa), saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil odgovor poslan s priporočeno pošiljko po pošti (to dokazujeta dohodna štampiljka na odgovoru na ugovor in pisemska ovojnica), zaradi česar so nastali stroški. Prav tako pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je upnik odgovoru priložil fotokopije prilog, zaradi česar mu je sodišče utemeljeno priznalo skupne stroške v višini 2,60 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker podatki v spisu omogočajo preizkus odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti upnikovega stroškovnega zahtevka, je pritožba prve dolžnice s tem v zvezi neutemeljena, za odločitev pa ni pravno pomembno zatrjevanje, da ji odgovor ni bil vročen.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlogov prve dolžnice za povrnitev stroškov ugovornega postopka (III. točka izreka sklepa). Iz podatkov v spisu izhaja, da upnik po sklepu o izvršbi z dne 10. 2. 2000, ki je bil izdan zoper dolžnika C.C., terjatve ni dobil poplačane. Ker je dolžnik med postopkom umrl, je upnik upravičeno predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dedinji po pokojnem prvotnem dolžniku na podlagi dne 4. 5. 2011 pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki ga je dne 17. 3. 2011 izdalo Okrajno sodišče v Brežicah pod opr. št. D 46/2011. V tem sklepu je bil ugotovljen obseg zapuščine, in sicer solastniški delež 1/2 parcel št. 511/2 in 531/2, obe k.o. X, in dobroimetje na tekočem računu pri banki X, kot dedinji pa sta bili razglašeni dolžnici, vsaka do 1/2 zapuščine.

Res je v obrazložitvi sklepa o dedovanju navedeno, da je bila vrednost zapuščine po odbitku pogrebnih stroškov ocenjena kot pasiva, vendar ugotovitev nima učinka pravnomočne sodne odločbe, zaradi česar se prva dolžnica v ugovoru na to ugotovitev ne more uspešno sklicevati. Kot dedinja je bila razglašena do 1/2 zapuščine, v katero, kot je bilo prej navedeno, sodita tudi solastniška deleža do 1/2 dveh parcel, glede katerih je prva dolžnica v ugovoru navajala vrednost (sicer po podatkih GURS in ne na dan zapustnikove smrti) in je pravno nepomembno ugovorno uveljavljanje dednega dogovora, po katerem je prva dolžnica prevzela le dobroimetje na tekočem računu pri banki X, za katero pa se je izkazalo, da ga ni bilo oziroma je bilo na računu negativno stanje.

Prva dolžnica bi se lahko ubranila odgovornosti za dolg prvotnega dolžnika do upnika, če bi v ugovoru uveljavljala pravno pomembna dejstva, da je zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja že poplačala. Takšnih trditev pa njen ugovor z dne 19. 6. 2012 ne vsebuje. Višje sodišče poudarja, da bi morala v ugovoru navesti vsa pravno pomembna dejstva, zaradi katerih je izpodbijala sklep o izvršbi (v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper njo), in zanje predlagati dokaze, zaradi česar so kasnejše (drugačne) trditve na naroku o delnem plačilu zapustnikovega dolga (pogrebni stroški) prepozne in jih sodišče ne more upoštevati.

Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da upnik prvi dolžnici ni neutemeljeno povzročil stroškov ugovornega postopka, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka pravilna, pritožba s tem v zvezi pa neutemeljena.

Višje sodišče je glede na prej obrazloženo pritožbo prve dolžnice v delu, v katerem se nanaša na II. in III. točko izreka sklepa, zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi druge dolžnice zoper zavrnilni del V. točke izreka sklepa: Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo stroškovni zahtevek druge dolžnice z dne 27. 12. 2012 (list. št. 75 spisa), kolikor ta presega 20 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), in v delu, v katerem se nanaša na zastopanje več strank (zahtevek, ki se glasi: „+ ,01“, niti ni razumljiv), iz razlogov, ki jih je navedlo v 57. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Druga dolžnica v zvezi s to odločitvijo ni navedla nobenih konkretnih razlogov, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, in je zato v tem obsegu pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V zvezi z odločitvijo o delni zavrnitvi stroškovnega zahtevka z dne 14. 6. 2013 pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno obravnavalo zahtevek, ki se glasi: „odsotnost iz pisarne 40 točk“. Predlog je namreč nepravilno razumelo kot zahtevek za povrnitev urnine, ki jo opredeljuje prvi odstavek 7. člena OT. V četrtem odstavku 7. člena OT je uporabljen izraz „odsotnost iz pisarne“, za katero za čas potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. Glede na to, da je bil narok razpisan v Brežicah, pooblaščenec druge dolžnice pa je iz Krškega in je sodišče tudi priznalo kilometrino kot stroške postopka, in ker je zahtevana povrnitev 40 točk (kar je razumeti kot 2 x 20 točk za potovanje v obe smeri), višje sodišče ocenjuje pritožbo v tem delu za utemeljeno.

V okviru zavrnilnega dela stroškovnega predloga druge dolžnice v ugovornem postopku višje sodišče ocenjuje kot delno utemeljen tudi zahtevek za 10 % povišanje glede na zastopanje dveh strank v postopku. Pojasniti je treba, da je sodišče opravilo dva naroka (14. 6. 2013 in 11. 7. 2013), pri čemer je vabili vročilo skupnemu odvetniku dolžnic, v obeh vabilih (z dne 29. 5. 2013 in 27. 6. 2013) pa navedlo obe dolžnici. Razumeti je, da je na oba naroka povabilo obe dolžnici, in ker imata skupnega pooblaščenca, bi bilo utemeljeno v primeru uspeha obeh dolžnic priznati stroške zastopanja na obeh narokih, tako da bi se skupna vrednost odvetniške storitve v skladu z 9. členom OT zvišala za 10 %. Ker je bil stroškovni zahtevek prve dolžnice neutemeljen, gre drugi dolžnici ena polovica stroškov, nastalih v zvezi z obema narokoma. Prav ima torej druga dolžnica, da je pooblaščenec na naroku 11. 7. 2013 zastopal tudi njo, vendar ji to še ne daje pravice do povrnitve vseh priglašenih stroškov.

Ob enotni obravnavi stroškovnih zahtevkov, priglašenih na narokih, višje sodišče ugotavlja, da bi bili dolžnici, ob predpostavki uspeha obeh, upravičeni do povrnitve stroškov za vsak narok v naslednji višini: 100 odvetniških točk za zastopanje na naroku (8. točki tar. št. 27 OT; za višji zahtevek - priglašenih je 250 točk, ni podlage v OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 7. člena OT), 11,10 EUR za kilometrino (12. člen OT), vse skupaj povečano za 10 % za zastopanje dveh strank (9. člen OT) in 20 % DDV na odvetniške storitve za prvi narok ter 22 % DDV za odvetniške storitve za drugi narok (drugi odstavek 2. člena OT). Za prvi narok bi tako ob uspehu obeh bili skupaj upravičeni do 99,48 EUR, za drugi narok pa 101,13 EUR, za oba naroka bi torej obema dolžnicama skupaj šlo 200,61 EUR, če bi bili obema stroški neutemeljeno povzročeni. Ker pa so bili neutemeljeno povzročeni stroški le drugi dolžnici, ji gre polovico navedenega zneska, to je 100,31 EUR, kar je za 31,91 EUR več od priznanih stroškov v V. točki izreka sklepa.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi zoper zavrnilni del V. točke izreka sklepa delno ugodilo in sklep delno spremenilo, tako da je drugi dolžnici priznalo še 31,91 EUR stroškov, v preostalem pa ta del pritožbe zavrnilo in sklep v nespremenjenem zavrnilnem delu V. točke izreka potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnic zoper VII. in VIII. točko izreka sklepa: Sodišče prve stopnje je v VII. točki izreka sklepa pravilno zavrnilo stroškovne predloge dolžnic z dne 26. 8. 2013, 13. 11. 2013 in 31. 1. 2014, iz pravilnih, popolnih in razumljivih razlogov, navedenih v 59. do 61. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katere se višje sodišče sklicuje.

Pravno nepomembno je pritožbeno navajanje, da dolžnici nista vedeli za nasprotovanje upnika glede vrednosti nepremičnin in da sta zato predlagali sodišču, da pojasni razloge, zaradi katerih je angažiralo izvedenca (vloga z dne 26. 8. 2013). Obe dolžnici sta v ugovorih uveljavljali omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, za kar pa je odločilen trenutek zapustnikove smrti, ne pa morda kasnejše ocenjevanje te vrednosti (kot izhaja iz podatkov GURS, na katere se sklicujeta dolžnici v ugovorih). Poleg tega sta dolžnici v ugovorih predlagali izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, zaradi česar kakršnokoli nadaljnje pojasnjevanje ni bilo potrebno.

Glede na ugotovitev vrednosti zapuščine, temelječe na cenilnem poročilu, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo, pripombe pa ocenilo kot neutemeljene, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi stroškovnih predlogov z dne 13. 11. 2013 in 13. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je iz razlogov, navedenih v 62. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi pravilno zavrglo predloga dolžnic za ustavitev postopka (VIII. točka izreka sklepa). Višje sodišče še dodaja, da ZIZ ne predvideva predloga dolžnika za ustavitev postopka, konec postopka lahko dolžnik doseže v postopku z (utemeljenim) ugovorom oziroma s poplačilom terjatve.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo dolžnic v delu, v katerem se nanaša na VII. in VIII. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

37. Višje sodišče je o stroških postopka v zvezi z obema pritožbama odločilo na podlagi 165. člena in 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Prva dolžnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ker sta bili njeni pritožbi v celoti neuspešni, druga dolžnica pa jih krije sama, ker je uspela le v majhnem delu stroškovnega zahtevka.

(1) Glej komentar k 343. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 361.