Jedro

Za navidezno pogodbo bi šlo le v primeru sočasne volje obeh strank, da pogodba med njima nima pravnih učinkov, ko gre za njuno strinjanje o navideznosti pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nična posojilna pogodba, ki sta jo dne 9.3.1995 sklenili pravdni stranki, da je ničen sporazum, sklenjen med pravdnima strankama pred Okrajnim sodiščem v Piranu dne 9.3.1995, pod opr. št. R 96/95 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek v višini 7.165,19 EUR (1.717.000,66 SIT), kar predstavlja znesek, ki ga je prejela tožena stranka na podlagi nične pogodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2004 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.666,31 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Navaja, da sodba ni popolnoma raziskala dejanskega stanja in zato ni mogla pravilno odločiti o obstoju ničnostnih razlogov. Da je bila tožeča stranka zavedena kot prava neuka stranka in da je tožena stranka izrabila njeno stisko, izhaja med drugim tudi iz dejstva, da je sporazum, s katerim je sodišče odredilo zavarovanje denarne terjatve toženca kot upnika do tožnice kot dolžnice na tožničinih nepremičninah, postal pravnomočen na podlagi njunega sporazuma že isti dan, saj sta se stranki odpovedali pravici do pritožbe. Sodba ugotavlja, da je toženec 9.3.1995 dal S. Š. iz podjetja A. d.o.o. denar kot posojilo tožeči stranki, sodba pa ne dokazuje, da je ta denar dejansko prejela tožnica. O pomembnih razlogih sodba nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Sodba preveč vere podarja pričanju priče S.Š., ki je že na začetku zaslišanja povedal, da se glede zadevne posojilne pogodbe konkretneje ne spomni ničesar, vse kar je v nadaljevanju navajal je bilo to, kako naj bi po pravilih potekalo. Ali so v konkretnem primeru ravnali tudi po pravilih, pa priči ni uspelo dokazati, saj je bilo v njegovem pričanju preveč nejasnosti. Pogodba, ki jo je sklenila tožeča stranka s toženo je bila vsekakor sklenjena v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi, saj je zasledovala nemoralni namen. Tožeča stranka se je pogajala in imela namen sklepati posle le z N.I. in že tu je bila zavedena, saj je posle s toženo stranko sklepala v dobri veri, da posle sklepa z N.I. Tožeča stranka je bila s kaznivim dejanjem zapeljana, da zastavi svoje nepremičnine za najem posojila. Ker sta pogodba in sporazum sklenjena na pravni podlagi, ki je vsebovala elemente kaznivega dejanja ter nasprotovala ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, sta nična. Tožeča stranka je hotela posojilo, vendar od N. I. in to v višini 50.000,00 DEM. S tožencem ni nikoli imela namena sklepati poslov. Tožena stranka je vedela, da pogodba po svojem nagibu oziroma pravni podlagi nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom ter ustavi. Tožena stranka je bila v kontaktu z N. I. in je gotovo vedela, kako bo potekal posel, saj v nasprotnem primeru vse ugotovitve sodišča o poteku dogodkov nimajo smisla. Glede na navedeno je tožena stranka ravnala nepošteno, saj je vedela za tožničino stisko in je situacijo izkoristila, da bi pridobila njeno premoženje. Tožeča stranka je zaradi pogodbe in sporazuma s tožencem na koncu tako ostala brez premoženja in kredita.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve, in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer izrecno navaja kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in v okviru tega zakonskega določila konkretno le, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja nasprotno, sodba vsebuje vse razloge o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, prav tako niso bile zagrešene druge kršitve iz citirane določbe ZPP, ki jih pritožnica konkretneje ne opredeli. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan tudi glede drugih procesnih kršitev, ki so naštete v 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe z dne 9.3.1995 in istega dne sklenjenega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pred Okrajnim sodiščem v Piranu, s trditvijo, da sta nična, ker naj bi šlo za navidezno pogodbo. V pritožbi tem razlogom dodaja tudi, da pogodba po svojem nagibu oziroma pravni podlagi nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom ter Ustavi. V zvezi s tem se tožnica tudi v pritožbi sklicuje na to, da je bila zavedena kot prava neuka stranka, da je tožena stranka izrabila njeno stisko, da denarja dejansko ni prejela ona, ampak ga je prejela N. I. s posredovanjem družbe A. d.o.o. ter da se je tožnica pogajala in imela namen skleniti posojilno pogodbo za posojilo v višini 50.000,00 DEM preko N. I., ni pa nikoli imela namena sklepati poslov s tožencem. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z namenom, da bi pridobila denarni znesek, ki je predstavljal polog za kasnejšo pridobitev večjega posojila v višini 50.000,00 DEM preko posrednice N. I.. Kljub kasneje sklenjeni pogodbi z dne 15.3.1995 z N. I., ki ji je tožnica izročila denar, pridobljen s sporno posojilno pogodbo, pa slednja ni izpolnila svojih obveznosti proti tožnici, niti ni namesto tožnice v celoti poravnala tožencu dolg iz posojilne pogodbe. Glede na takšno, po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, tožnica ne more uspeti z zahtevkom na ničnost posojilne pogodbe, sklenjeno s tožencem in posledično na ničnost sporazuma. O tem ima sodba izčrpne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Za navidezno pogodbo (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, enako sedaj 50. člen Obligacijskega zakonika – OZ), bi šlo le v primeru sočasne volje obeh strank, da pogodba med njima nima pravnih učinkov, ko gre za njuno strinjanje o navideznosti pogodbe. Tožnica ni dokazala, da pogodba za oba pogodbenika ne velja, ker je bila sklenjena le navidez, nasprotno, sodišče prve stopnje je ravno na podlagi izpovedi tožnice zanesljivo ugotovilo, da temu ni bilo tako, saj je tožnica želela in morala skleniti posojilno pogodbo s tožencem, da je s tem pridobila sredstva za polog, plačan N.I za pridobitev višjega posojila.

Dodatno pa tožnica v pritožbi zatrjuje ničnost pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in moralnim načelom (103. člen ZOR, enako 86. člen OZ). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe skrbno presodilo tudi morebiten obstoj teh razlogov. Pravilno je obrazložilo, da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom in ni sklenjena v nasprotju z moralnimi načeli, morebitna nemoralnost in nezakonitost ravnanja N. I. v tej zadevi pa ne more vplivati na odločitev sodišča. Pri tem je v postopku tudi ugotovljeno, da je toženec posloval izključno s tožnico in ne z N. I., zato je povsem brez podlage tudi pritožbeni očitek, da je gotovo sodeloval z N. I. ter vedel za njene posle ter da je vedel za tožničino stisko in situacijo izkoristil za pridobitev premoženja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno obravnavalo in presojalo vse okoliščine tega primera, tudi tiste, ki se nanašajo na sodelovanje tožnice z N. I., pri čemer pa pravilno zaključilo, da je bila tožnica žal naivna in neskrbna ob sodelovanju z N. I., kar pa na veljavnost posojilne pogodbe, sklenjene s toženo stranko, ne more vplivati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Stroški za odgovor na pritožbo pa toženi stranki ne gredo, saj ne gre za potrebne stroške postopka (1. odst. 155. člena ZPP).