Jedro

Zemljišča, podržavljena na podlagi zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, niso predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep ddelka za družbenoekonomski razvoj in planiranje občine z dne 2.9.1992, s katero je zavrgel njegovo zahtevo za denacionalizacijo. Tožena stranka v odločbi navaja, da tožnikove nepremičnine niso bile podržavljene po predpisih iz 3. člena zakona o denacionalizaciji, niti na način iz 4. člena istega zakona. Parc. št. 654/9 pa je tožnik dobil kot odškodnino za tri druge parcele po sporazumu z občino z dne 11.2.1981, in torej sploh ni bila podržavljena.

Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe in navaja, da za parc. št. 658/1 ni dobil nobene odškodnine, čeprav je bila tudi ta parcela podržavljena, res pa je dobil parc. št. 654/9 kot odškodnino za druge tri parcele, zato se v tem delu ne pritožuje, pritožuje pa se glede parc. št. 658/1, ki se je delila na tri parcele. Na teh parcelah ima tožnik tudi pravico uporabe, zato je tu smiselno uporabiti določbo 9. točke 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji se vrača tisto podržavljeno premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 1. odstavku 3. člena zakona o denacionalizaciji, ali pa neodplačno podržavljeno po drugih predpisih, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. aprila 1963, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen zakona o denacionalizaciji), ali pa na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, oziroma predstavnika oblasti (5. člen zakona o denacionalizaciji - ZDEN).

Iz listin v upravnem spisu sodišče ugotavlja, da so tožniku nepremičnine, katerih vrnitev zahteva, bile podržavljene z odlokom skupščine občine o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev na področju zazidalnega načrta Dragomer (Uradni list SRS, št. 24/77), ki je bil sprejet na podlagi 3. člena zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Ni sporno, da ta zakon ni naveden v 1. odstavku 3. člena zakona o denacionalizaciji, niti ni bil sprejet v času, določenem v 4. členu istega zakona. Torej se na podlagi tega zakona podržavljeno premoženje ne more vrniti po zakonu o denacionalizaciji. Parc. št. 658/1 oziroma nove tri parcele in na vrnitvi katerih še tožnik v tožbi vztraja, in na katerih ima tožnik pravico uporabe, pa se tožniku glede na odločbo ustavnega sodišča z dne 23.4.1992 (Uradni list RS, št. 24/92), s katero so bile razveljavljene določbe 9. do 28. člena zakona o stavbnih zemljiščih, tudi več ne morejo odvzeti iz posesti.

Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92) zavrnilo. Sodišče je določbe zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).