Jedro

Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.

Izrek

I.Pritožba zagovornice mladoletnika A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom starejšemu mladoletniku (v nadaljevanju mladoletnik) A. A. v skladu s prvim odstavkom 77. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po 8. točki drugega odstavka 77. člena KZ izreklo vzgojni ukrep navodilo, da najdalj eno leto obiskuje vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico oziroma društvo za nenasilno komunikacijo, in sicer ob ugotovitvi, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. O stroških kazensko mladoletniškega postopka je odločilo po prvem odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tako, da slednji in nagrada mladoletnikove zagovornice bremenijo proračun.

2.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo v celoti izpodbija mladoletnikova zagovornica, kot uvodoma navaja iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika (pravilno: zakona), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji (pravilno: o vzgojnem ukrepu). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da kazenski postopek zoper mladoletnika ustavi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma da mladoletniku izreče vzgojni ukrep - ukor.

3.Pritožba zagovornice mladoletnika ni utemeljena.

4.Pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje kršilo določila kazenskega postopka, ko je zaključilo, da niso podani pogoji, da se postopek zoper mladoletnika ustavi, je sicer uveljavljan na načelni ravni. Ne glede na to pa je odločitev, čemu sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu zagovornice mladoletnika po ustavitvi postopka, razumno in prepričljivo pojasnilo v točki 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ponujeno razlogovanje je izčrpno, zato ga pritožbeno sodišče dosledno povzema in k tehtnim argumentom prvostopenjskega sodišča nima kaj dodati. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti, ko je skladu s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP izpodbijani sklep na podlagi obstoječih spisovnih podatkov preizkusilo po uradni dolžnosti.

5.Zagovornica v pritožbi posplošeno zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona, pri čemer je iz vsebine njenih navedb, ko v jedru pritožbenega izvajanja oporeka meritorno odločitev izpodbijanega sklepa in za v razmerju do mladoletnika izrek obremenilnega sklepa pogreša potrebni dokazni standard, razbrati, da kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni možno. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le, če prvostopenjsko sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, vendar to v obravnavani zadevi ni primer.

6.V jedru zagovornica prvostopenjskemu sodišču očita, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, ter opozarja, da je glede odgovornosti mladoletnika napravilo napačne zaključke. Vendar pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor mladoletnika je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da sta mu storitev kaznivega dejanja in krivda zanj dokazana. Pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša, jih povzema in se na ponujeno razlogovanje za sprejeto meritorno odločitev v zaobid nepotrebnemu ponavljanju dosledno sklicuje, k obširnim, v biti ponovljenim navedbam zagovornice, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, pa dodaja:

7.Prvostopenjska meritorna odločitev navkljub drugačnemu prepričanju zagovornice temelji na skrbni presoji posameznega dokaza, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter je tako obrazložena, da je onstran vsakega razumnega dvoma. Ko na prvostopenjsko sodišče naslovi grajo t.i. protispisnega dokaznega vrednotenja zagovora mladoletnika, za katerega zagovornica vztraja, da očitano mu kaznivo dejanje vseskozi zanika, sodišču prve stopnje skozi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pravzaprav očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar neutemeljeno glede na to, da zagovornica sama v pritožbi poudarja, da se je mladoletnik skozi celotni postopek za izrečene besede večkrat opravičil in povedal, da mu je žal ter da nikoli več ne bi tako odreagiral na izzivanja in žaljenja drugih otrok. Prav tako v pritožbenih navedbah poziva na ugotovitev, da je mladoletnik tekom postopka glede izrečenih besed izkazal kritičnost, saj je povedal, da se zaveda, da ni prav ravnal, za kar mu je žal. Tako v obširni pritožbeni graji zaobide okoliščino, da inkriminiranega dogajanja mladoletnik ni zanikal in je že tekom pripravljalnega postopka povedal, da očitki zoper njega deloma držijo. (Zgolj) delno priznanje (dela) inkriminiranega pa je bilo pred sodiščem prve stopnje ustrezno vrednoteno.

8.Poleg tega zagovornica ne upošteva, da je ob delnem priznanju kaznivo dejanje mladoletniku (med ostalim) dokazano v celoti zlasti na podlagi v bistvenem skladnih in prepričljivih izpovedi obeh oškodovancev, B. B. in C. C., neposrednih prič D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. ter posredne priče I. I. (matere oškodovanega B. B.), kot je to zanesljivo ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je za sprejeti nedvomen zaključek predvsem v točkah 8 do 23 ponudilo obširno, vsebinsko ustrezno materialno ovrednotenje.

9.Čeravno zagovornica prvostopenjsko ugotovljeno dejansko stanje smatra kot napačno, so razlogi izpodbijanega sklepa o vseh odločilnih dejstvih logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za pritožbeno zatrjevane spominske vrzeli do vsebine žaljivk, uperjenih zoper mladoletnika in albanske otroke s strani slovenskih učencev, ki za meritorno odločitev v danem primeru niso merodajne. Zagovornica skozi pritožbeno izvajanje pravilno ugotavlja, da so mladoletniki sicer več ali manj skladno povedali, da je obravnavani A. A. rekel, da jih bo ubil. Prav tako so potrdili okoliščino zbadanja s strani več slovenskih otrok, vključno oškodovanih B. B. in C. C. ter prič D. D., E. E. in F. F. v odnosu do obravnavanega A. A. in drugih Albancev, ki so bili tega dne prisotni na dvorišču osnovne šole. Enako skladno so izpovedali, da so se po besednem konfliktu med seboj še nekaj časa družili, si podali roke oziroma se opravičili za izrečene besede in se razšli šele, ko je prišla učiteljica J. J. in jim rekla, da se na dvorišču osnovne šole ne morejo več zadrževati.

10.Ne gre pa se strinjati s trditvijo zagovornice, da so vsi udeleženi mladoletniki inkriminirano dogajanje dojeli kot hec. Oškodovani B. B. je jasno povedal, da se je počutil prestrašenega in o tem obvestil starše, saj je grožnje dojel kot resne. Prvostopenjsko sodišče je v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa tehtno izpostavilo, da ga je bilo takrat mladoletnika strah in mu je še danes, ko se ga ne boji več, zaradi dogodka neprijetno. V izpovedi ga je podprla kot priča zaslišana mama I. I., saj je v posledici dogodka morala po sina, ki ji je potožil, da se boji iti v šolo, hoditi v šolo skoraj vsak dan. Iz tega razloga ter v tendenci, da se takšni dogodki ne ponovijo, in ne iz želje po kaznovanju mladoletnika, je tudi podala kazensko ovadbo, kot izhaja iz točke 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Da tudi drugi oškodovanec, C. C., inkriminiranega dogajanja ni dojemal kot hec, je razvidno iz točke 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je povedal, da ga je in ga je bilo zaradi mladoletnikovih besed strah, saj je mislil, da mu bo mladoletnik kaj storil. Ob tem je prvostopenjsko sodišče ustrezno poudarilo oškodovančevo pojasnilo, da so se tudi ostali bali, da bi ga (mladoletnika, op. s.) kje srečali in bi jih pretepli, čeprav so se po dogodku spoprijateljili.

11.Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči, kako bo presojalo verodostojnost posameznega (personalnega) dokaza, medtem ko je za ustrezno argumentirano prvostopenjsko dokazno oceno bistveno, da je osredotočena (zgolj) na odločilna dejstva, torej tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in jih je zato treba ustrezno materialno ovrednotiti v obrazložitvi pisno izdelanega prvostopenjskega sklepa. Pritožbeno izpostavljeni personalni dokazi so, ob upoštevanju vsebine in namena obstoječega zvočnega dokaza ter okoliščin ravnateljičine namere zaprtja šole dne 10. 4. 2024, od izrednega sestanka sveta staršev dne 18. 3. 2024 stalno prisotnega varnostnika in na osnovni šoli dne 10. 4. 2024 zagotovljene dodatne varnosti s strani PP, namreč navkljub drugačnemu mnenju zagovornice mladoletnika tudi po presoji pritožbenega sodišča v bistvenem skladni in pomenijo zaokroženo celoto. Da ju ni bilo strah in groženj nista vzela resno, sta sicer izpovedala zgolj E. E. in F. F., medtem ko je G. G. stopil stran, ker ni želel problemov in tako groženj niti ni slišal. Vendar okoliščina subjektivnega dojemanja inkriminiranega dogajanja s strani posamezne priče v prid pritožbenim navedbam ne more omiliti teže in resnosti mladoletnikovega pravno nevzdržnega dejanja.

12.V zaključnem delu pritožbe zagovornica izrečeni vzgojni ukrep obiskovanja psihološke ali druge posvetovalnice oziroma društva za nenasilno komunikacijo opredeli kot pretiran. Izrazi prepričanje, da je bil mladoletnik, ki se sicer razume tako s sorojenci kot s sovrstniki in ni prepoznan kot konfliktna oziroma nasilna oseba, za nepremišljeno izrečene besede dovolj kaznovan s strani staršev, ko je moral biti štirinajst dni doma, doma in v službi pomagati mami, med poletnimi počitnicami pa opravljati delo za očeta in in ves denar izročiti mami za stroške, ki jih ima družina.

13.Vendar ji v povzetih pritožbenih poudarkih ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je mladoletniku izreklo po vrsti ustrezen in primeren nezavodski ukrep, s katerim ga je brez izločitve iz domačega okolja primerno in zadostno opozorilo na nepravilnost njegovega ravnanja, za kar je v točkah 26 do 36 ponudilo razumne razloge, pri čemer je v točki 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri vzgojnega ukrepa, tehtno in podrobno utemeljilo. Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati.

14.V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, je to iz razloga, ker je na njih zadostno odgovorilo že sodišče prve stopnje ali pa se ne nanašajo na odločilna dejstva. Razlogi, s katerimi zagovornica mladoletnika izpodbija sklep sodišča prve stopnje tako niso utemeljeni v meri, da bi lahko merodajno vplivali na sicer pravilne in zakonite prvostopenjske pravne in dejanske zaključke.

15.Odločba o stroških kazenskega postopa, nastalih v pritožbenem postopku temelji na določilih prvega odstavka 94. člena ZK, prvega odstavka 97. člena ZKP in prvega odstavka 484. člena ZKP, v skladu s katerim vsi stroški kazenskega postopka v primeru izreka vzgojnega ukrepa obremenjujejo proračun.

-------------------------------

1(1) Za prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 47.

2(2) Podrobneje o tem Bavcon L., Šelih A., Filipčič K., Jakulin V. In Korošec D., Kazensko pravo - splošni del, 4. izdaja, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 551 do 556.

Zveza:

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 77, 77/1, 77/8 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 375

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.