Jedro

Obe sodišči sta povsem jasno utemeljili obsojenčev naklep in izkazanost njegovega zavedanja o stanju oškodovanke (začasna duševna motnja), bit tega kaznivega dejanja pa je prav stanje oškodovanca, zaradi katerega se zlorabi niti ne more upreti, pri čemer tudi morebitni pristanek na spolno občevanje nima vpliva na obstoj kaznivega dejanja oziroma ga ne izključuje.

Formalno upoštevana odločba o izbrisanem prekršku kot obteževalna okoliščina ni imela prav nobenega vpliva na izrečeno kazensko sankcijo, saj izrečena kazen predstavlja posebni minimum mogoče kazni za obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer pa tudi niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi lahko narekovale milejšo kazen od zakonsko predpisane in bi tako lahko nepravilno upoštevana obteževalna okoliščina dobila določeno težo v izrečeni kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega M. D. s sodbo z dne 4. 12. 2015 spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen enega leta zapora. V izrečeno kazen mu je sodišče vštelo čas pridržanja in ga, razen glede sodne takse, oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 7. 2016 zavrnilo pritožbi državne tožilke in zagovornika obsojenca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlagal je naj Vrhovno sodišče razveljavi sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru ter ju odpravi in kazenski postopek zoper obsojenca v celoti ustavi in podrejeno, da po razveljavitvi navedenih sodb zadevo vrne v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Odgovor je bil posredovan obrambi in v odgovoru je obsojenčev zagovornik izrazil nestrinjanje z mnenjem državnega tožilca in vztrajal pri navedbah in predlogih iz zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev pa le, če so te kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik obsojenca meni, da naklep ni podan, zato gre za kršitev zakona in je sodba nezakonita. Ni namreč pojasnjeno, kako bi lahko obsojeni zaznal, da je oškodovanka tako vinjena, da je v stanju začasne duševne motnje.

S to trditvijo zagovornik obsojenca zatrjuje manjko sodbenih razlogov in s tem kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar le navidezno, saj ima sodba o tem izčrpne razloge in gre v bistvu za nestrinjanje z dokazno oceno. O svoji vinjenosti je podrobno izpovedovala sama oškodovanka, ki se že od prihoda v prejšnji lokal ni ničesar spominjala in se zbudila slečena pod mostom, o tem so izpovedovale tudi zaslišane priče, njena vinjenost pa je razvidna tudi iz posnetkov kamer v lokalu in iz ugotovitev dveh izvedencev, patologa in psihiatra. Izvedenca menita, da je bila vinjenost oškodovanke taka, da jo je nedvomno zaznal tudi obsojeni oziroma, da je bila nesposobnost oškodovanke tako očitna, da jo je lahko prepoznala vsaka oseba. Naklep obsojenca je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 33 sodbe, pri čemer se je oprlo na komunikacijo oziroma zapise obsojenca na facebook strani oškodovanke in ugotovitve obeh izvedencev, tem razlogom pa je pritrdilo pritožbeno sodišče v točki 8 razlogov sodbe. V polje nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodbe sodi tudi izpodbijanje zavestne sestavine obsojenčevega naklepa z navedbami, da ni ugotovljeno, da bi se oškodovanka obsojencu upirala oziroma mu na drug način dala vedeti, da se v spolni odnos podaja prostovoljno. Kot je bilo že pojasnjeno, sta obe sodišči povsem jasno utemeljili obsojenčev naklep in izkazanost njegovega zavedanja o stanju oškodovanke (začasna duševna motnja), bit tega kaznivega dejanja pa je prav stanje oškodovanca, zaradi katerega se zlorabi niti ne more upreti, pri čemer tudi morebitni pristanek na spolno občevanje nima vpliva na obstoj kaznivega dejanja oziroma ga ne izključuje. Zaznave obsojenca naj bi bile okrnjene tudi zaradi stanja v katerem je bil (vinjenost), vendar tega dejstva sodišče ni ugotovilo.

7. Zagovornik obsojenca zatrjuje bistveno kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, ko je k spolnemu odnosu nagovarjal tri osebe, saj cone varovanih dobrin in kaznivosti niso primerljive, prekršek pa bi moral biti že izbrisan.

Na tako navedbo je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki se sicer strinja, da izdanega plačilnega naloga zaradi roka iz 205. člena Zakona o prekrških ni mogoče več upoštevati, vendar zaključuje, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ni podana, ker sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu tedaj, ko izreče kazen oziroma kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazen, ki je zakon sploh ne pozna ali ne izreče kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči.1 Ker to v konkretnem primeru ni slučaj, je potrebno take navedbe opredeliti kot nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo in torej kot nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodbe. Ugotoviti pa je potrebno, da formalno upoštevana odločba o izbrisanem prekršku kot obteževalna okoliščina ni imela prav nobenega vpliva na izrečeno kazensko sankcijo, saj izrečena kazen predstavlja posebni minimum mogoče kazni za obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer pa tudi niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi lahko narekovale milejšo kazen od zakonsko predpisane in bi tako lahko nepravilno upoštevana obteževalna okoliščina dobila določeno težo v izrečeni kazni.

8. Zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo obrambni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o obsojenčevi prištevnosti, kršilo obsojenčeve pravice do obrambe in poštenega sojenja, kar po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve ustavnih pravic, in sicer 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), po katerem je vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist v povezavi z 22. členom Ustave (enako varstvo pravic), ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP. Po tej določbi se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za takoimenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. Ker obsojenčev zagovornik v pritožbi navedenih kršitev ni uveljavljal, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter je posledica ugotovljenih dejstev glede premoženjskih razmer obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

1 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 802.