Jedro

Sodišče prve stopnje o kršitvi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na kršenje določil o obratovalnem času lokala (očitek, da naj bi tožnik vstopal in izstopal v lokal, se v njem zadrževal v nočnih urah do jutranjih ur, po obratovalnem času in tudi ob nedeljah, ko je bil lokal uradno zaprt, s čimer naj bi neupravičeno zase uporabljal lokal in storil kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje stvari po 209. členu KZ-1 ter huje kršil pogodbene obveznosti) ni razlogovalo z vidika, ali so podani znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje stvari po 209. členu KZ-1. Prav tako ni dalo teže okoliščini, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zadosti obrazložena. V odpovedi namreč niso navedeni datumi kršitev obratovalnega časa, kar samo po sebi otežuje ugotavljanje, ali so bile kršitve storjene, s tem pa je povezano tudi vprašanje pravočasnosti podane odpovedi. Sodba tudi ne vsebuje razlogov glede očitane kršitve iz odpovedi, ki se nanaša na manjko coca-cole, piva in cigaret, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 18. 11. 2014 je nezakonita. Tožniku je 19. 11. 2014 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito in mu traja do 30. 11. 2014. Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do 30. 11. 2014 obračunati ustrezno bruto plačo, odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati denarno povračilo 4.147,50 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila, vse skupaj na fiduciarni račun odvetnika“. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da mu je bila izredna odpoved vročena v nasprotju s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1. Tožena stranka je vročitev odpovedi opravila tako, da je zasebni detektiv izsledil tožnika v drugem lokalu, kjer je bil gost in mu za jakno zataknil kuverto. Tožena stranka mu ni poskusila vročiti odpovedi na naslovu stalnega prebivališča. Odpoved je v imenu tožene stranke podal odvetnik, vendar zraven ni bilo priloženo tudi pooblastilo tožene stranke za vodenje postopka odpovedi. K odgovoru na tožbo je sicer priloženo splošno pooblastilo z dne 3. 11. 2014, kar pa ne zadostuje, kot je bilo zavzeto stališče v sodbi Pdp 268/2011 z dne 14. 4. 2011. V zvezi z vsebino odpovedi je sodišče verjelo le izpovedi direktorja in računovodje tožene stranke, ni se upoštevalo izpovedi prič - delavcev pri toženi stranki, ki so potrdile, da se je v blagajni nahajal listek s podpisom direktorja in zapisanim zneskom, ker si je v blagajni sposojal denar. Sodišče ni navedlo, s čim je tožena stranka dokazala, da je tožnik odgovoren za manjko denarja oziroma, da je znesek odtujil. Sicer pa je tožilstvo kazensko ovadbo v zvezi s tem zavrglo. Ker je tožena stranka za zatrjevano kršitev zvedela že maja 2014, je odpoved z dne 19. 11. 2014 prepozna. V tožnikovem ravnanju ni znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. v zvezi s 4. odstavkom 209. člena KZ-1. Ugotovitve tožene stranke o manjku denarja bodisi v blagajni ali na računu so neverodostojne, saj bi bil manjko ob inventuri 6. 11. 2015 lahko ugotovljen le ob istočasnem ugotavljanju stanja denarja na računu (pologi) in stanja v blagajni, česar se po izpovedi računovodje ni ugotavljalo. Do očitka o manjku pijače in cigaret se sodišče sploh ni opredelilo. Verjeti je pričam, da je direktor prihajal v lokal s prijatelji, da pijače ni plačeval. Tudi direktor je opravljal delo natakarja, sam je zaključeval blagajno v nočnih urah po zapiralnem času. Do vsega tega se sodišče ni opredelilo, kot da to ne bi bilo v zvezi z odpovedjo. Lokala ni mogoče zapustiti ob izteku obratovalnega časa, saj je strankam treba dati čas, da popijejo pijačo, nato se zaključi blagajno in očisti lokal. Sodišče ni upoštevalo izpovedi prič o tem.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker sodba ne vsebuje razlogov glede očitane kršitve iz odpovedi, ki se nanaša na manjko coca-cole, piva in cigaret, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana postopkovna kršitev iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sklicevanje tožnika na napačno vročitev izredne odpovedi ne more privesti do ugotovitve nezakonite same odpovedi. Šele v primeru dileme o pravočasni vložitvi tožbe zoper odpoved, postane relevantno vprašanje pravilne oziroma napačne vročitve (po četrtem odstavku 88. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) izpodbijane odpovedi. Glede na to, da je bila tožba vložena pravočasno, to je v roku 30 dni od zatrjevane napačne vročitve odpovedi (200. člen ZDR-1), sklicevanje na napačno vročitev ne more privesti do tožnikovega uspeha v pritožbenem postopku.

6. Pritožba se glede pooblastila tožene stranke odvetniku za vodenje postopka odpovedi in podajo izredne odpovedi neutemeljeno sklicuje na stališče iz sodbe Pdp 268/2011 z dne 14. 4. 2011, saj je bila ta sodba razveljavljena. V sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 162/2011 z dne 1. 10. 2012 je bilo zavzeto stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja dokazuje tudi v sodnem postopku. Sploh pa iz vabila tožniku na zagovor pred odpovedjo izhaja, da mu je bilo pooblastilo predloženo z ostalo dokumentacijo. Tudi k odgovoru na tožbo je tožena stranka priložila pooblastilo z dne 3. 11. 2014, kar pomeni, da je bilo pooblastilno razmerje sklenjeno še pred podajo odpovedi z dne 19. 11. 2014. Nenazadnje pa iz navedb tožene stranke, ki jo vseskozi, tako v predsodnem kot v sodnem postopku zastopa isti odvetnik, nedvomno izhaja tudi odobritev vseh odvetnikovih ravnanj v zvezi s sporno odpovedjo.

7. Pritožba torej ni utemeljena na podlagi navedb tožnika, ki se nanašajo na vročitev odpovedi in opisano pooblastilno razmerje, je pa pritožba utemeljena zaradi odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vsebino izpodbijane odpovedi. Kot že omenjeno, sodišče prve stopnje o delu odpovedi sploh ni razlogovalo, glede preostalega dela odpovedi pa je dokazna ocena v izpodbijani sodbi deloma zmotna, deloma pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v posledici zmotne uporabe materialnega prava.

8. V odpovedi z dne 18. 11. 2014 je navedeno, da je tožena stranka pri pregledu in reviziji dokumentacije 6. 11. 2014 glede poslovanja tožnika v lokalu ugotovila, da v blagajni manjka 4.824,92 EUR. Njegova dolžnost kot vodje lokala po 1. členu pogodbe o zaposlitvi je bila prejeti denar od športnih stav položiti na račun družbe. Ker tega ni storil, je storil kaznivo dejanje poneverbe po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), kar je tožena stranka naznanila tudi policiji (prva kršitev). Tožena stranka je pri izpisu vstopov in izstopov iz lokala, ki je bil pridobljen 23. 10. 2014, ugotovila, da je tožnik grobo kršil določila o obratovalnem času lokala, saj je vstopal in izstopal v lokal, se v njem zadrževal v nočnih urah do jutranjih urah, po obratovalnem času in tudi ob nedeljah, ko je bil lokal uradno zaprt. S tem je neupravičeno zase uporabljal lokal in storil kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje stvari po 209. členu KZ-1 ter huje kršil pogodbene obveznosti ter ravnal v nasprotju z izjavo z dne 15. 8. 2013 (druga kršitev). Tožnika je direktor 21. 10. 2014 našel v lokalu ob 22.15 uri, kar je po obratovalnem času, kjer je z dvema prijateljema popival in gledal nogometno tekmo. Pri pregledu lokala je bilo ugotovljeno, da je bila blagajna zaključena ob koncu obratovalnega časa. Zaradi tega je bila 22. 10. 2014 opravljena komisijska inventura, kjer so člani komisije ugotovili manjko pri coca-coli, pivih in škatlah cigaret (tretja kršitev). V odpovedi je še enkrat izpostavljena kršitev pogodbe o zaposlitvi, izjave z dne 15. 8. 2013 in 31. ter 32. člena ZDR-1. Navedeno je še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati dela.

9. Izredna odpoved se sklicuje na prvo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). V primeru presoje obstoja obeh odpovednih razlogov mora sodišče najprej opredeliti, katera pogodbena ali druga obveznost iz delovnega razmerja naj bi bila kršena. Pri tem upošteva opredelitve iz odpovedi, lahko pa na podlagi dejanskega opisa očitkov iz odpovedi tudi samo pravno kvalificira, katera obveznost iz delovnega razmerja naj bi bila kršena. Po ugotovitvi dejanskega obstoja očitanih kršitev delovnih obveznosti sledi presoja, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja (da gre lahko za odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1) oziroma, ali gre za hujšo kršitev, storjeno iz naklepa ali malomarnosti (da gre lahko za odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Končno je treba upoštevati še prvi odstavek 109. člena ZDR-1, glede katerega sodišče prve stopnje, čeprav je odpoved ugotovilo za zakonito, ni navedlo nobenih ugotovitev. In sicer je treba preveriti, ali res obstojijo okoliščine in interesi strank, zaradi katerih je bila upravičena takojšnja prekinitev delovnega razmerja, celo brez odpovednega roka. Vse to naj sodišče prve stopnje upošteva v ponovljenem postopku, ki niti ne terja večje dopolnitve dokaznega postopka, pač pa predvsem pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede na izpostavljena materialnopravna stališča v tem sklepu.

10. V konkretnem primeru se odpoved sklicuje na znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po prvem odstavku tega člena so znaki kaznivega dejanja poneverbe naslednji: Kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. V četrtem odstavku 209. člen KZ-1 pa so znaki kaznivega dejanja neupravičene rabe tujega premoženja določeni tako: Če storilec zaupane ali dosegljive stvari iz prvega ali drugega odstavka tega člena neupravičeno uporabi (četrti odstavek). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ne zahteva namena storilca, da oškoduje lastnika premoženja niti nastanka škode. Prepovedana posledica je protipravna prilastitev storilcu zaupanega premoženja. Sodišče prve stopnje ni raziskalo dejanskega stanja glede protipravne prilastitve, ampak je zgolj sklepalo, da že samo dejstvo primanjkljaja kaže na to, da si je tožnik del tujega premoženja prilastil zase ali pa za koga drugega.

11. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka tožniku v izredni odpovedi glede manjka v blagajni niti ne očita protipravne prilastitve, ampak to, da prejetega denarja od športnih stav ni položil na račun družbe. V zvezi s tem pritožba utemeljeno poudarja, da iz izpovedi računovodje izhaja, da manjko ni bil ugotovljen ob istočasnem ugotavljanju stanja denarja na računu (pologi) in stanja v blagajni. Pritožba prav tako utemeljeno navaja, da že iz očitanega ravnanja ne izhajajo znaki kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu ZDR-1. Sodišču prve stopnje torej v ponovljenem postopku v zvezi s prvo kršitvijo iz odpovedi preostane predvsem še presoja, ali ne gre vendarle za kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede tega pa mora v zvezi z rokom za pravočasno podajo odpovedi posebej presoditi še utemeljenost tožnikovih navedb o tem, da je tožena stranka za kršitev vedela že maja 2014, odpoved pa je bila podana šele novembra 2014. Izredno odpoved je namreč treba podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Pritožba glede te kršitve tudi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni dalo teže izpovedim prič, ki so v različnih obdobjih opravljale delo pri toženi stranki in so potrdile, da so v blagajni videle listek s podpisom in zapisanim zneskom. Te izpovedi se prilegajo tožnikovi trditvi, da je direktor na takšen način evidentiral izposojo denarja v blagajni, sodišče prve stopnje pa je kljub temu verjelo direktorju in računovodji tožene stranke, ki sta zabeležke in izposojo denarja s strani direktorja zanikala s poudarjanjem direktorjeve funkcije pri toženi stranki in s sklicevanjem na druge možne načine gotovinskih dvigov (npr. iz naslova potnih nalogov). Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejstvo, da je za stavnico v lokalu odgovarjal direktor, kar je okoliščina, ki je v korist tožnika.

13. Sodišče prve stopnje o drugi kršitvi iz odpovedi, ki se nanaša na kršenje določil o obratovalnem času lokala, ni razlogovalo z vidika, ali so podani znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje stvari po 209. členu KZ-1. Prav tako ni dalo teže okoliščini, da odpoved ni zadosti obrazložena. V odpovedi namreč niso navedeni datumi kršitev obratovalnega časa, kar samo po sebi otežuje ugotavljanje, ali so bile kršitve storjene, s tem pa je povezano tudi vprašanje pravočasnosti podane odpovedi. Sploh upoštevaje okoliščino, kot že zgoraj, da je v primeru, če kršitev delovne obveznosti nima znakov kaznivega dejanja, rok za podajo izredne odpovedi krajši kot v primeru, če ima kršitev delovne obveznosti obenem tudi znake kaznivega dejanja.

14. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bil edino tožnik tisti, ki je lahko vstopal in izstopal v lokal ter se v njem zadrževal zunaj obratovalnega časa. Kot pravilno navaja pritožba, zgolj izpisek o izklapljanju in vklapljanju alarma še ne pomeni nujno, da je bil ravno tožnik tisti, ki se je zadrževal v lokalu v nočnih urah oziroma izven obratovalnega časa.

15. Sodišče prve stopnje je tudi očitano kršitev, da je direktor 21. 10. 2014 našel tožnika v lokalu ob 22.15 uri s prijateljema, kjer je pil in gledal tekmo, štelo za utemeljeni razlog izredne odpovedi. Pri tem ni upoštevalo, da je bilo to le 15 minut po obratovalnem času, priče pa so izpovedale, da je bilo običajno, da se lokal takoj po koncu obratovalnega časa ni spraznil. Iz izpovedi nekaterih prič izhaja, da se je lokal zaradi prisotnosti gostov lahko zaprl tudi uro po izteku obratovalnega časa ali še kasneje. Te izpovedi, katerih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, so relevantne tudi glede prej obravnavane kršitve v zvezi z dalj časa trajajočo kršitvijo obratovalnega časa.

16. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje o zadnji kršitvi, ki je predmet odpovedi, v izpodbijani sodbi ni razlogovalo. Takšna postopkovna kršitev onemogoča vsebinski preizkus sodbe, zato je na pritožbeni stopnji ni možno sanirati na podlagi izvedene pritožbene obravnave.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da v ponovljenem postopku upošteva napotila iz tega sklepa in ponovno odloči o zahtevku.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).