Jedro

Investitor praviloma lahko začne z gradnjo, ko si pridobi gradbeno dovoljenje. Na podlagi priglasitve del po 46. členu ZGO pa le v primeru, če gre za dela, ki se ne štejejo za rekonstrukcijo objektov po tem zakonu, vendar si tudi v tem primeru mora predhodno pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del po 62. členu ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi gradbene inšpekcije Uprave inšpekcijskega nadzorstva občin z dne 4.5.1994, s katero ji je naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa gradbena in obrtniška dela v pritličnih in kletnih prostorih hiše, ki jih izvaja brez gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi navaja, da po 33. členu zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84) investitor lahko začne graditi ali rekonstruirati objekt, če ima gradbeno dovoljenje oziroma če je dela priglasil, če gre za dela, za katera ni predpisano lokacijsko dovoljenje in se ne štejejo za rekonstrukcijo objekta (46. člen). Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi si pridobila "takšna dovoljenja", je izrečen ukrep v skladu z določbo 2. točke 91. člena navedenega zakona. Ostale pritožbene ugovore zavrača z utemeljitvijo, da na odločitev ne morejo vplivati. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po določbi 46. člena ZGO 30.3.1994 zaprosila za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del z opisom del. Ker upravni organ v 15 dneh po priglasitvi del na vlogo ni odgovoril, je tožeča stranka lahko začela z deli. Teh dejstev tožena stranka ni upoštevala. Poleg tega je za sprejeto odločitev dala tudi drugačne razloge kot organ prve stopnje. Ostale pritožbene ugovore, ki argumentirajo neustreznost izpodbijane odločbe z zahtevo po vodenju dveh ločenih postopkov t.j. lokacijskega in gradbenega, prav tako zavrača, češ da ne vplivajo na odločitev o stvari. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da investitor praviloma lahko začne z gradnjo, ko si pridobi gradbeno dovoljenje (33. člen ZGO). Izjema od tega pravila je določena le za graditev objektov občanov in civilnih pravnih oseb za primere, ko ni predpisano lokacijsko dovoljenje (1. odstavek 78. člena ZGO), in če ne gre za dela, ki se ne štejejo za rekonstrukcijo objektov po tem zakonu (1. odstavek 46. člena). Tožeča stranka ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je z rekonstrukcijo spornih prostorov začela brez gradbenega dovoljenja, vendar zatrjuje, da je sporna dela priglasila po 46. členu ZGO, ker v 15 dneh ni prejela odgovora pristojnega organa, je lahko pričela z deli. Toda ta tožbena trditev je v nasprotju z navedbami v upravnem postopku in priloženo vlogo o dovolitvi priglašenih del z dne 30.3.1994, na katero se sklicuje. V navedeni vlogi namreč tožeča stranka izrecno navaja, da kot investitor vzdrževalnih del skladno z določbo 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor prosi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del v zvezi z ureditvijo poslovnega prostora v pritličju poslovno stanovanjskega objekta. Zato sodišče ne dvomi v dejanski zaključek tožene stranke, da tožeča stranka tudi ni izkazala priglasitve po 46. členu ZGO. Za vsak poseg v prostor si investitor namreč mora najprej pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po 62. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ( v nadaljevanju: ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 47/93), če gre za pomožne objekte oziroma za dela, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Gre torej za dvoje različnih dovoljenj, izdanih na različnih materialnih predpisih. Podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja je tako pravnomočno lokacijsko dovoljenje (36. člen ZGO), če pa gre za takšne posege, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in ne gre za rekonstrukcijo objekta, po ZGO zadostuje priglasitev del po 46. členu tega zakona, vendar si v tem primeru mora investitor predhodno pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del po 62. členu ZUN (Uradni list RS, št. 26/90). Da bi si tožnik predhodno pridobil takšno odločbo o priglasitvi del po ZUN niti ne zatrjuje, zato sodišče ne dvomi v dejansko ugotovitev, da tožnik s priglasitvijo, na katero se sklicuje, ni izkazal priglasitve del po 46. členu ZGO. V primernost opisane zakonske ureditve pa se sodišče ni moglo spuščati, ker za to ni pristojno.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča pravilno uporabljena določba 2. odstavka 91. člena ZGO, saj je tožeča stranka z gradnjo začela, preden si je pridobila predpisano dovoljenje po ZGO.

Smiselno uveljavljena kršitev pravil postopka tudi ni podana. Tožeča stranka namreč ne pove, v čem je tožena stranka dala drugačno obrazložitev za sprejeto odločitev kot organ prve stopnje in tega tudi sodišče ni ugotovilo. Toda tudi v primeru, če bi tožena stranka dala drugačne razloge za sprejeto odločitev, s tem ne bi bila kršena pravila postopka, ker tožena stranka, ko ugotovi, da je odločitev organa prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi, v odločbi navede svoje razloge (3. odstavek 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Na podlagi določbe 1. odstavka ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.