Jedro

1. Z ureditvijo medsebojnega notranjega razmerja sta toženi stranki že pred nastopom zavarovalnega dogodka zakonsko dolžnost obveznega zavarovanja potnikov sicer res izključili, vendar pa, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči, take izključitve ni mogoče upoštevati proti tretjim osebam. Pokojnik je bil tretja oseba. Zato zavarovalnica izključitvenih klavzul, ki si jih je s pogodbo dogovorila z zavarovalcem (v konkretnem primeru s prvotoženo stranko kot lastnikom letala) ne more uveljavljati proti tretjemu, ki je oškodovan z dejanjem, na podlagi katerega je nastala odgovornost. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke je podana tako že na podlagi s prvotoženo stranko sklenjene zavarovalne pogodbe. Zato se drugotožena stranka v razmerju do tožečih strank kot oškodovancev, na določbo 3. odstavka 89. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ne more uspešno sklicevati.

2. V obravnavanem primeru je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo z letalom, ki je bilo last prvotožene stranke. Zato bi se ta morala razbremeniti odgovornosti, kar pa ji ni uspelo. Dejstvo, da je ugotavljanje vzrokov letalske nesreče težavno ali celo onemogočeno, glede na opisano dolžnost razbremenitve odgovornosti oškodovancem ne more iti v škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da po temelju obstoji solidarna odškodninska odgovornost obeh toženih strank.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili toženi stranki pravočasno revizijo.

Drugotožena stranka - zavarovalnica v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Njena pasivna legitimacija v tej pravdni zadevi ne more biti podana, saj nezavarovani potniki v javnem prometu lahko uveljavljajo svoje odškodninske zahteve na podlagi 3. odstavka 89. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja le od zavarovalne organizacije s sedežem na območju republike ali avtonomne pokrajine, na katerem se je zgodila nesreča. V obravnavanem primeru pa je to Republika Srbija oziroma njena zavarovalnica D. Zato naj se reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek proti zavarovalnici kot neutemeljen zavrne.

Tudi prvotožena stranka - Aero klub uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kaj je bil vzrok za nesrečo do katere je prišlo v Srbiji, ne bo verjetno nikoli mogoče ugotoviti. Vzroka za nezgodo se ne da dokazati. Podatkov iz Srbije ni mogoče dobiti, ni pa tudi izključeno, da je do nesreče prišlo zaradi sabotaže na kontrolnem stolpu v Nišu. Ker je vzrok nezgode v višji sili in dejanjih tretjih, je vzročna zveza pretrgana. Sicer pa bi moralo sodišče tudi upoštevati, da je polet proti Nišu predstavljal povečano nevarnost, ki bi morala biti pokojniku znana. Kljub temu je samovoljno vstopil v letalo. Škodo so lahko povzročili organi nekdanje skupne države. Za ravnanje teh organov pa je odgovorna Republika Slovenija. Ker je pok. v letalo vstopil samovoljno, znaša njegov prispevek k nastanku škode vsaj 50 %. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji toženih strank sta bili vročeni tožeči stranki, ki na reviziji ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka zavarovalnica neutemeljeno zatrjuje, da zaradi določbe 3. odstavka 89. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90), ki je veljal v času nezgode letala, njena pasivna legitimacija v tej pravdni zadevi ni podana, ampak je podana pasivna legitimacija zavarovalnice na območju sedanje Republike Srbije. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo namreč ugotovljeno, da je bila med toženima strankama sklenjena zavarovalna pogodba, s katero pa sta toženi stranki zakonsko odgovornost za potnike in njihovo prtljago izključili. S tako ureditvijo medsebojnega notranjega razmerja sta toženi stranki že pred nastopom zavarovalnega dogodka zakonsko dolžnost obveznega zavarovanja potnikov sicer res izključili, vendar pa, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči, take izključitve ni mogoče upoštevati proti tretjim osebam. Pok. je bil tretja oseba. Zato zavarovalnica izključitvenih klavzul, ki si jih je s pogodbo dogovorila z zavarovalcem (v konkretnem primeru s prvotoženo stranko kot lastnikom letala) ne more uveljavljati proti tretjemu, ki je oškodovan z dejanjem, na podlagi katerega je nastala odgovornost. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke je podana tako že na podlagi s prvotoženo stranko sklenjene zavarovalne pogodbe. Zato se drugotožena stranka v razmerju do tožečih strank kot oškodovancev, na določbo 3. odstavka 89. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ne more uspešno sklicevati.

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev nižjih sodišč glede odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Kot sta pravilno ugotovili nižji sodišči, je odgovornost prvotožene stranke kot prevoznika urejena v zakonu o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (Uradni list SFRJ, št. 22/77). V 20. členu in nasl. navedenega zakona je, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi nižji sodišči, uzakonjeno načelo, da mora škodo povrniti letalski prevoznik, ki pa se lahko razbremeni, če dokaže, da ni kriv oziroma da ni odgovoren. V obravnavanem primeru je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo z letalom, ki je bilo last prvotožene stranke. Zato bi se ta morala razbremeniti odgovornosti, kar pa ji ni uspelo. Dejstvo, da je ugotavljanje vzrokov letalske nesreče težavno ali celo onemogočeno, glede na opisano dolžnost razbremenitve odgovornosti oškodovancem ne more iti v škodo. Enako velja za sicer le pavšalna zatrjevanja prvotožene stranke, da je do letalske nesreče prišlo zaradi višje sile in morda celo zaradi sabotaže v kontrolnem stolpu v Nišu. Revizijske trditve, da je pok. v letalo vstopil samovoljno in da njegovo potovanje z letalom sploh ni bilo potrebno, pa izpodbijajo v postopku pred sodiščema nižje stopnje ugotovljeno dejansko stanje (nižji sodišči sta ugotovili, da se je v letalu peljal kot potnik, in da v letalo ni vstopil samovoljno), kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena zPP). Zato tudi revizijska zatrjevanja, da znaša soodgovornost pok. vsaj 50 %, v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), nimajo nobene podlage.

Iz navedenih razlogov v revizijah toženih strank uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno reviziji kot neutemeljeni zavrniti (393. člen ZPP).

Določbe v revizijski odločbi uporabljenih zveznih predpisov so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).