Jedro

Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije.

Te ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba.

Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. Določilo tretjega odstavka ureja institut "podaljšanja" obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila, to podaljšanje pa se sistemsko nanaša na obdobje upravičenosti iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 410-36/2023-1542-39 (15-01) z 9. 11. 2025,

-v 2. točki izreka,

-v točki 3. izreka v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu nad zneskom 214,29 EUR za celotno časovno obdobje in

-v točki 4. točki izreka v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za izplačevanje denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu nad zneskom v višini 71,43 EUR mesečno,

ter se zadeva v tem obsegu vrne Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se delno ugodi tako, da se do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naloži, da tožeči stranki za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 422,66 EUR na mesec.

Obrazložitev

praIzpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovemu zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za zasebno namestitev v delu, v katerem se nanaša nanj (1. točka izreka), zavrnila pa ga je v delu, ki se nanaša na njegove družinske člane: mater A. A., sestro B. B. (letnik 2005), brata C. C. (letnik 2007), sestro D. D. (letnik 2008), sestro E. E. (letnik 2010) in brata F. F. (letnik 2013), ki so vsi državljani Afganistana (2. točka izreka). Tožniku je za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025 dodelila denarno nadomestilo za zasebno namestitev v višini 214,29 EUR (3. točka izreka) in mu ga za to obdobje izplačala v višini 71,43 EUR na mesec (4. točka izreka). Ugotovila je, da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je bila tožniku v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, odločba Ministrstva za notranje zadeve o pridobitvi statusa mu je bila vročena 6. 10. 2022. Tožnik je v prvem mesecu od pridobitve statusa s toženo stranko 13. 10. 2022 sklenil pogodbo o integracijskih aktivnostih, je prejemnik denarne socialne pomoči in biva na zasebnem naslovu. V šolskem letu 2025/2026 je vpisan v osnovo šolo za odrasle, v izobraževanje se je vključil pred iztekom enega leta od sklenitve pogodbo o integracijskih aktivnostih. Tožnikovi družinski člani so v Slovenijo prišli 26. 7. 2025 na podlagi združevanja družine, vsi imajo urejeno bivališče na istem naslovu kot tožnik, so brez lastnih sredstev in nimajo odprtih bančnih računov (niti v Sloveniji niti v tujini). Tožnika njegova mati ni zmožna preživljati, zato je tožena stranka ni štela kot zavezanke za njegovo preživljanje.

3.Študentski servis je tožniku v preteklih treh mesecih na bančni račun izplačal 482,22 EUR. To je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 19. člena Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba) štela kot priložnostni dohodek in ga v povprečni mesečni višini 160,74 EUR ni upoštevala pri izračunu višine denarnega nadomestila za zasebno namestitev (v nadaljevanju denarno nadomestilo).

4.Tožena stranka je ugotovila, da iz predložene kopije najemne pogodbe izhaja, da je višina tožnikove najemnine 500 EUR na mesec. Glede tega je sledila prvemu odstavku 21. člena Uredbe, po katerem se osebi s priznano mednarodno zaščito v primeru, ko je pogodbena vsota najemnine in drugih stroškov, povezanih z najemom nepremičnine, nižja od višine mesečnega denarnega nadomestila, določenega v skladu s 17. členom te Uredbe, izplača denarno nadomestilo v pogodbenem znesku. Osnovni znesek minimalnega dohodka je 494,09 EUR. Izračunala je, da tožnikov delež najemnine znaša eno sedmino od celotne najemnine oziroma 71,43 EUR, zato mu je denarno nadomestilo odmerila v tem znesku.

5.V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka utemeljila zakaj je zavrnila zahtevek v delu, ki se nanaša na tožnikove družinske člane. Ti so v Slovenijo prišli na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 12. 2024 in bivajo na istem naslovu kot tožnik. Skladno s petim odstavkom 97. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) bi bili do denarnega nadomestila upravičeni do 10. 12. 2024, ko sta iztekli dve leti, odkar je tožnik sklenil pogodbo o integraciji, ker pa so v Slovenijo prišli kasneje, jim ta pravica ne gre. Menila je, da se upravičenje do denarnega nadomestila za družinske člane glede na določbe petega odstavka 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom tega člena ne veže na obdobje tožnikovega šolanja oziroma do njegovega 26. leta. Glede na ugotovljene okoliščine je izdala izpodbijani akt.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

1.Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbija 2. točko izreka v celoti, 3. točko izreka odločbe v delu, ki se nanaša na višino zneska denarnega nadomestila ter 4. točko v delu, ki določa višino mesečnih zneskov izplačila denarnega nadomestila. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in ugodi njegovemu zahtevku za dodelitev denarnega nadomestila za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025, zanj in za njegove družinske člane, v mesečnem znesku 250 % osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma v pogodbenem znesku najemnine. Podredno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in v izpodbijanem delu odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek. Hkrati predlaga takojšnjo izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naloži, da mu za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025 izplača denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec.

2.Tožnik meni, da je tožena stranka s tem, ko je zavrnila zahtevek v delu, ki se nanaša na družinske člane, nepravilno uporabila materialno pravo, t.j. določbo tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. To sodišče je v sodbi I U 1175/2025 že sprejelo stališče, da tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 predstavlja podaljšanje pravice iz prvega odstavka tega člena, zato je pri uporabi petega odstavka 97. člena ZMZ-1 treba upoštevati tako prvi kot tudi tretji odstavek tega člena (prim. 56. do 59. točko navedene sodbe). Konkretno to pomeni, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za družinske člane tudi v okviru tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1. Drugačno stališče nasprotuje namenu zakonodajalca ob pripravi zakonskih določb prvotnega ZMZ-1 (Ur. l. RS št. 16/2017), načelu socialne države in pravici do izobraževanja. V sodbi I U 725/2025 je to sodišče poudarilo, da 97. člen ZMZ-1 varuje preživetje upravičenca in njegovih družinskih članov, da ga je treba razlagati skladno z načelom socialne države in socialno varstvenim namenom (prim. 46., 47. in 49. točko obrazložitve navedene sodbe). Namerno izvzetje družinskih članov iz varstva preživetja bi za prosilca, ki se izobražuje, predstavljalo oviro za združitev družine in ga postavilo pred neizbežno izbiro med izobraževanjem in delom. Nanj bi padlo celotno finančno breme nastanitve in preživetja vseh družinskih članov, zato mu ne bi preostalo drugega, kot da se odreče izobraževanju.

3.Toženi stranki je znano, da so postopki združevanja družine dolgotrajni in pogosto presegajo časovni okvir dveh let po prejemu statusa mednarodne zaščite, ko se lahko zaprosi za združitev družine in pride v poštev upravičenje do denarnega nadomestila iz petega odstavka 97. člena ZMZ-1. Tožnik je status begunca pridobil z odločbo, vročeno oktobra 2022, odločba o priznanju združitve družine mu je bila vročena 5. 7. 2025, njegovi družinski člani so v Slovenijo prišli 26. 7. 2025. Interpretacija zakonskih določb v izpodbijani odločbi tožniku onemogoča, da bi izkoristil pravice, ki mu jih dajeta Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zakon. Poleg tega nasprotuje načelu socialne države iz 2. člena Ustave, pravici do spoštovanja družinskega življenja iz 53. člena Ustave, pravici do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 7. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Država ne sme posegati v družinsko življenje, temveč mora družino varovati in omogočati vzpostavitev družinskega življenja. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana odločba posega tudi v tožnikovo pravico do izobraževanja iz 90. člena ZMZ-1 in 57. člena Ustave.

4.Denarno nadomestilo zanj je tožena stranka odmerila napačno, saj ni upoštevala celotne najemnine v višini 500 EUR na mesec, temveč le sedmino tega zneska oziroma 71,43 EUR na mesec. Skladno z 21. členom Uredbe in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1 mu pripada denarno nadomestilo v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je 494,09 EUR na mesec. Glede na omenjeni 21. člen Uredbe bi bilo denarno nadomestilo lahko zmanjšano kvečjemu v primeru, če bi bila pogodbena najemnina nižja od osnovnega zneska minimalnega dohodka, čemur pa v konkretnem primeru ni tako. Pojma deleža najemnine, ki ga je brez pravne podlage uvedla tožena stranka, ne poznata niti Uredba niti ZMZ-1. Tožnik opozarja, da je tožena stranka pred prihodom tožnikovih družinskih članov z odločbo št. 410-36/2023/30 smatrala, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka tj. 494,09 EUR na mesec, po njihovem prihodu pa svoje stališče v zvezi s tem arbitrarno spremenila in mu priznala le sedmino tega zneska. Tožnikovih družinskih članov je šest, od tega so trije mladoletni. Z njim živijo v istem stanovanju, so brezposelni, brez lastnih dohodkov, ne govorijo slovensko, se šolajo in so povsem odvisni od socialnih transferjev. Tožnikova mati ni zavezanka za njegovo preživljanje, saj še sebe ni zmožna preživljati.

5.V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik trdi, da mu je izpodbijana odločba povzročila težko popravljivo škodo. Močno je posegla v njegov socialni položaj in ima resne posledice za njegovo možnost izobraževanja. Tožnik je socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, trije od teh so še mladoletni. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati je v Slovenijo prispela pred nekaj meseci, ne govori slovensko, kar ji onemogoča dobiti delo. Denarno nadomestilo v polnem znesku bi jim zagotovilo vsaj sredstva za najemnino za stanovanje, v katerem prebivajo. Izpodbijana odločba jih je eksistenčno ogrozila, zato bo moral tožnik izbirati med osnovnošolskim izobraževanjem ali preživetjem sebe in svojih družinskih članov. Če se tožba izkaže za utemeljeno, ne bo dosegla svojega namena, saj se tožnik in njegovi družinski člani že sedaj nahajajo v socialni stiski, njihova možnost izobraževanja pa je ogrožena. V primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe bo tožnik dejansko ostal brez možnosti dokončanja osnovne šole. Tožena stranka in javna korist ne moreta utrpeti hujših posledic od tistih, ki bodo brez začasne odredbe doletele tožnika.

Odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe

1.Tožena stranka navaja, da bi upoštevanje dodanega obdobja iz tretjega odstavka 97. člena ZMZ-1 pomenilo nedovoljeno razširitev pravne norme, poseglo pa bi tudi v pristojnost zakonodajne veje oblasti. Rok, do katerega so do denarnega nadomestila upravičeni družinski člani, je za toženo stranko nedvoumen. Prvotni predlog ZMZ-1 in njegova novela se v osnovni drži razlikujeta, novela nekatere pravice tudi oži, zato ni pravilno ugotavljati, kakšen namen je zakonodajalec imel ob vložitvi prvotnega predloga ZMZ-1. Predlog novele ZMZ-1 (Ur. l. RS, št. 54/21) v zvezi s spremembo 97. člena skrajšuje obdobje prejemanja denarnega nadomestila z osemnajst mesecev na eno leto. Določa tudi, da se osebi s priznano mednarodno zaščito, ki izpolni zahtevane pogoje, obdobje prejemanja denarnega nadomestila podaljša še za eno leto. Na ta način se jo spodbudi, da aktivno pristopi k udeležbi na tečaju slovenskega jezika in slovenske družbe ter da enkrat mesečno obiskuje svetovalca za integracijo. Ta določba preprečuje zlorabe prejemanje denarnega nadomestila, saj so se pojavljali primeri, ko so se osebe, mlajše od 26 let, tik pred iztekom pravice do denarnega nadomestila vpisovale v izobraževalne programe in si s tem podaljševale pravico do denarnega nadomestila.

Meni, da namen zakonodajalca ni jasno določen, vendar pa tožnikova interpretacija 97. člena ZMZ-1 ni pravilna, saj želi doseči, da bi se sredstva proračuna namenila neupravičenim osebam. Tožnik se je kot najemnik v najemni pogodbi zavezal, da bo stroške najema (in obratovalne stroške) plačeval le on, ostale osebe (brez statusa ali z drugačnim statusom), pa so v tej pogodbi navedene le kot uporabniki namestitve, zato do denarnega nadomestila niso upravičene. Glede na to se lahko upošteva le delež najemnine, ki ustreza tožnikovemu deležu. Konkretno je mesečna najemnina za stanovanje 500 EUR, osnovni znesek minimalnega dohodka za eno osebo znaša 494,09 EUR, zato bi morala tožena stranka kriti denarno nadomestilo za vse osebe, ki tam bivajo, kar pa ni pravilno. Tožnikova družina je združena, tožnik prejema socialne transferje, zato njegove ustavne pravice oziroma pravice, ki mu gredo po pravu EU, niso kršene.

Tožena stranka prereka tudi trditve tožnika v zvezi s predlagano začasno odredbo. Meni, da bi izplačevanje denarnega nadomestila pred pravnomočno sodno odločitvijo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka lahko povzročilo veliko večjo škodo, kot bi jo tožniku neizplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik bi razpolagal z neupravičeno prejetimi sredstvi, ki bi jih kasneje moral vrniti v 30 dneh, kar pa bi bilo nemogoče glede na opisane okoliščine. Če bi bila javna sredstva dodeljena neupravičenim osebam, bi to preveč poseglo v javno korist. Prva pripravljalna vloga tožnika

Tožnik navaja, da v konkretnem primeru ne gre za zlorabo upravičenja do denarnega nadomestila, temveč za vprašanje pravilne interpretacije upravičenosti do nadomestila za družinske člane, kjer pa namen zakonodajalca ostaja nespremenjen. To je jasno razvidno iz zakonodajnega gradiva Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ-1 iz leta 2021 (ZMZ-1A). Takrat je zakonodajalec izrecno navedel, da predlog zakona ne odstopa od načel, ki so bila vodilo pri pripravi osnovnega zakona. Stališče tožene stranke dejansko učinkuje odvračalno na združevanje družin oseb z mednarodno zaščito, kar ni skladno niti z namenom zakonodajalca niti z načelom socialne države iz 2. člena Ustave in pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 53. člena Ustave. Glede uporabe prava EU je to sodišče v zadevi, ki je v bistvenem enaka predmetni, v sodbi I U 1175/2025, z 25. 7. 2025 sprejelo stališče, da gre za izvajanje prava EU, in sicer določb Kvalifikacijske direktive 2011/95 in Listine EU. Delna pripoznava tožbenega zahtevka

Tožena stranka je 15. 1. 2026 delno pripoznala tožbeni zahtevek v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka 494,09 EUR mesečno. Meni, da skupni znesek denarnega nadomestila do katerega je tožnik upravičen, znaša 1.482,27 EUR. Sodna presoja O sodbi (I. točka izreka):

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da: - ima tožnik v Republiki Sloveniji od leta 2022 priznano mednarodno zaščito; - je v prvem mesecu od pridobitve statusa s toženo stranko sklenil pogodbo o integracijskih aktivnostih; - prejema denarno socialno pomoč in biva na zasebnem naslovu; - se je v izobraževanje vključil pred iztekom enega leta od sklenitve pogodbe o integracijskih aktivnostih; - je tudi v šolskem letu 2025/2026 vpisan v osnovo šolo za odrasle; - so se mu njegovi družinski člani v Sloveniji pridružili 26. 7. 2025 na podlagi združevanja družine; - imajo vsi družinski člani urejeno bivališče na istem naslovu kot on, so brez lastnih sredstev in nimajo odprtih bančnih računov (niti v Sloveniji niti v tujini); - da so trije od njih še mladoletni; - tožnikova mati ni zavezanka za njegovo preživljanje, saj niti sebe ni zmožna preživljati.

Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v preteklih treh mesecih razpolagal s priložnostnim prihodkom 482,22 EUR (v povprečni mesečni višini 160,74 EUR), da je mesečna najemnina za tožnikovo zasebno nastanitev 500 EUR, osnovni znesek minimalnega dohodka pa znaša 494,09 EUR.

Tožena stranka v vlogi s 15. 1. 2026 delno "pripoznava"1 zahtevek, saj se strinja, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev denarnega nadomestila, ki mu pripada za navedeno obdobje treh mesecev v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka 494,09 EUR mesečno oziroma skupno 1.482,27 EUR. S tem torej priznava, da višina nadomestila tožniku z izpodbijano odločbo ni bila pravilno odmerjena. Denarno nadomestilo za tožnika v višini 494,09 EUR na mesec je tudi po presoji sodišča pravilno in skladno z materialno pravno podlago iz 21. člena Uredbe. Ker to dejstvo očitno med strankama ni več sporno, sodišče na tožbene razloge iz tega naslova ne bo odgovarjalo. Je pa to narekovalo odpravo izpodbijane odločbe v točkah 3. in 4. izreka nad že priznanim zneskom. S tem, ko tožena stranka tožniku ni priznala več, je namreč višji zahtevek tožnika implicitno zavrnila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo (21. člen Uredbe).

Osrednje vprašanje v tem upravnem sporu je ali bi morala tožena stranka zahtevku ugoditi tudi v delu, ki se nanaša na tožnikove družinske člane, saj mesečna najemnina za stanovanje presega 494,09 EUR. Tožnik po oceni sodišča utemeljeno opozarja na zakonodajalčev namen ob ureditvi denarnega nadomestila, in ga tudi pravilno argumentira ter interpretira glede na prejšnjo in aktualno zakonsko ureditev.

Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije. Ustava v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ustava v tretjem odstavku 53. člena državi zapoveduje, da mora varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to varstvo potrebne razmere. V tej ustavni določbi je posebej poudarjen pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, tj. dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v 11. točki obrazložitve sklepa Up-1424/23 z 12. 12. 2023). Ustava v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno, osnovnošolsko izobraževanje pa obvezno in se financira iz javnih sredstev. Skladno s tem členom Ustave mora država ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.

Te ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba.

Skladno z določbo prvega odstavka 97. člena ZMZ-1 je oseba s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in je sklenila pogodbo o integracijskih aktivnostih ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, eno leto od podpisa pogodbe upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu. Pravica do prejemanja denarnega nadomestila se osebi s priznano mednarodno zaščito na podlagi njene vloge iz 90.a člena tega zakona podaljša še za eno leto, če je bila vsaj 80-odstotno udeležena na tečaju slovenskega jezika in na tečaju spoznavanja slovenske družbe in je bila vsaj enkrat mesečno prisotna na razgovoru pri svetovalcu za integracijo.

Skladno s tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1 se osebi s priznano mednarodno zaščito, ki je nastanjena na zasebnem naslovu in nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače in v Republiki Sloveniji nima zavezancev za preživljanje, obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu podaljša za čas šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti, če je status dijaka ali študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih pridobila pred iztekom enega leta od podpisa pogodbe o integracijskih aktivnostih. Peti odstavek 97. člena ZMZ-1 pa določa, da je oseba s statusom begunca, ki je na podlagi zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, združila družino, z dnem prihoda družinskih članov v Republiko Slovenijo upravičena do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu tudi za družinske člane, in sicer do konca obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu iz prvega odstavka tega člena. Do denarnega nadomestila za nastanitev je upravičena tista oseba, ki nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma ji preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače.

Načine in pogoje za zagotavljanje pravice do denarnega nadomestila podrobneje določa Uredba, ki v 16. členu ureja postopek za njegovo dodelitev, v 17. členu pa predpisuje način njegove odmere. Skladno s prvim odstavkom 17. člena te uredbe se višina denarnega nadomestila osebam s priznano mednarodno zaščito, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje oziroma jim preživljanje ali bivanje ni zagotovljeno kako drugače, določi v odstotku osnovnega zneska minimalnega dohodka. Odstotki so določeni v 20. členu te uredbe. Po drugem odstavku tega člena se šteje, da je osebi s priznano mednarodno zaščito preživljanje zagotovljeno drugače, če ima zavezanca, ki ga preživlja. Na podlagi tretjega odstavka 17. člena Uredbe se višina denarnega nadomestila osebi s priznano mednarodno zaščito, ki ima lastna sredstva ali ji je preživljanje zagotovljeno kako drugače, določi tako, da se od denarnega nadomestila iz prvega odstavka tega člena odšteje višina povprečnih lastnih sredstev, ki so jih oseba s priznano mednarodno zaščito, njeni družinski člani oziroma zavezanci prejeli v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve zahtevka. Kaj se šteje kot lastno sredstvo, Uredba pojasnjuje v 19. členu, v drugem odstavku pa med lastna sredstva prišteva tudi priložnostne dohodke, ki se upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka in polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka. Priložnostni so tisti dohodki, ki jih je oseba s priznano mednarodno zaščito za opravljeno delo prejela največ dvakrat v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka. Mednje spadajo tudi dohodki od dela preko študentskega servisa (tretji odstavek 19. člena Uredbe).

To sodišče je že v sodbi I U 1175/2025 z dne 25. 7. 2025 sprejelo stališče, da je tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. Določilo tretjega odstavka ureja institut "podaljšanja" obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila, to podaljšanje pa se sistemsko nanaša na obdobje upravičenosti iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1.

V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, kot izhaja iz pripravljalnih gradiv predloga zakona, ki ga izpostavlja tožnik, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi sama navede, da je podaljšanje prejemanja denarnega nadomestilo spodbuda za takšno osebo, da aktivno pristopi k udeležbi na tečaju slovenskega jezika in slovenske družbe ter da enkrat mesečno obiskuje svetovalca za integracijo. Po presoji sodišča je to podaljšanje lahko ključna spodbuda tudi za to, da takšna oseba uspešno zaključi vsaj osnovnošolsko izobraževanje, ki je po 57. členu Ustave v Sloveniji obvezno.

Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo. Zaradi nujnosti pokrivanja najosnovnejših sredstev za bivanje (nastanitev) so njihove realne zmožnosti za izobraževanje bistveno manjše.

Iz tega sledi, da sistematična, teleološka, Ustavi in pravu EU skladna metoda razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1 pretehtajo jezikovno razlago. To pomeni, da bi tožena stranka morala pri odločanju upoštevati tudi tretji odstavek 97. člena ZMZ-1, ki ga očitno ni uporabila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo.

Sodišče še ugotavlja, da so navedbe tožene stranke glede zlorabe podaljšanja pravice do denarnega nadomestila za ta spor brezpredmetne, saj izpodbijana odločba v zvezi s tem nima nobenih razlogov.

Sodišče je po ugotovitvi, da v postopku za izdajo upravnega akta ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo tudi v točki 2. izreka in zadevo v izpodbijanem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt brez odlašanja, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije in samo odloči o stvari. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč lahko samo odloči o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ter v primeru, če pristojni organ izda, potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se nanašajo na postopek. V obravnavani zadevi po presoji sodišča navedeni razlogi iz 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženo stranko ni sporno. Predmet presoje je bilo le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (97. člena ZMZ-1). O predlogu za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka):

Predlog za izdajo začasne odredbe je delno utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, kakršno v tej zadevi predlaga tožnik, torej postavlja zahtevo, da tožnik izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi, kljub njegovemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora².

Po presoji sodišča je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva oziroma celo nepopravljiva škoda. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je tožnik socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, trije od teh so še mladoletni. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati ni zmožna preživeti niti sebe, zaradi jezikovnih preprek si zaenkrat ne more najti dela. Denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec jim bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za stroške zasebne namestitve. Sodišče verjame, da bi tožnik brez izdane začasne odredbe verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki pa je kot že pojasnjeno, po Ustavi obvezno, zelo verjetno pa bi bilo ogroženo tako njegovo preživetje kot tudi preživetje njegovih družinskih članov. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 78/2028 s 16. 5. 2018 sprejelo stališče, da težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.

Če se tožba izkaže za utemeljeno, ne bo dosegla svojega namena, saj se tožnik in njegovi družinski člani že sedaj nahajajo v socialni stiski, njihova možnost izobraževanja pa je ogrožena. Tožena stranka in javna korist ne moreta utrpeti hujših posledic od tistih, ki bodo brez začasne odredbe doletele tožnika. Tožena stranka je pojasnila, da bo v primeru, če bi bila tožba zavrnjena, od tožnika zahtevala vračilo nepravilno izplačanega denarnega nadomestila. Tožnik je na to odgovoril, da tožena stranka običajno osebam, ki morajo vrniti neupravičeno prejeta sredstva, omogoča obročno odplačevanje teh sredstev in da ne vidi razloga, da tudi v njegovem primeru ne bi sledila takšni praksi.

Glede na to je sodišče njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe skladno z določbo 32. člena ZUS-1 delno ugodilo tako, da je do pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 422,66 EUR na mesec. Pri določitvi tega zneska je sodišče upoštevalo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožniku že izplačala denarno nadomestilo v višini 74,43 EUR na mesec.

-------------------------------

1Sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu določbe Zakona o pravdnem postopku o pripoznavi tožbenega zahtevka ne uporabljajo. Sodišče lahko odloči le na načine, določene v 63. do 69. členu ZUS-1 (torej ne izda sodbe na podlagi pripoznave).

2Tako tudi: Vrhovno sodišče v sklepih I Up 72/2020 z 19. 6. 2020, točka 10 obrazložitve, I Up 84/2018 s 23. 5. 2018 in I Up 22/2020 s 4. 3. 2020.