Jedro

Udeleženec v pretepu odgovarja oškodovancu za škodo solidarno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 475.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 115.010,00 SIT. Gre za odškodnino za škodo, ki jo je toženec povzročil tožniku s tem, da ga je poškodoval. Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. V pritožbi podrobno napada dokazno oceno, bistvena vsebina pritožbe pa je, da je šlo za masoven pretep, v katerem pa toženec tožnika sploh ni udaril. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP), dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Na pritožbene trditve pritožbeno sodišče takole odgovarja: Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil toženec tisti, ki je poškodoval tožnika. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem so jasni, logični in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo določbo člena 154/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR kot podlago toženčeve odškodninske odgovornosti. Pritožbene trditve, kjer toženec vztraja, da tožnika ni on poškodoval, niso upoštevne. Toženec v postopku ni niti trdil niti dokazoval, kdo konkretno je bil tisti, ki je tožnika poškodoval. Še v pritožbi toženec na več mestih trdi, da je šlo za vsesplošen pretep in da on tožnika ni udaril. Če bi se te trditve toženca izkazale za resnične, bi toženec vseeno odgovarjal, tedaj kot solidarni zavezanec, kajti tožnik je bil poškodovan v pretepu, v katerem je toženec sodeloval. Če bi se res ne dalo ugotoviti, kdo je tožnika poškodoval, tedaj bi bila toženčeva odgovornost solidarna po določbi člena 206/4 ZOR. Ta določba namreč pravi, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila nekaj izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Po določbi 1. odstavka 414. člena ZOR pa vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej dokler ni popolnoma izpolnjena. Glede na povedano torej ni treba posebej odgovarjati na tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na to, da toženec ni udaril tožnika. Tako je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko gre za vprašanje temelja odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče je v okviru določb člena 350/2 ZPP, torej glede pravilne uporabe materialnega prava, opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi glede tistega dela, ki se nanaša na vrsto negmotne škode in višino odškodnine po določbah člena 200 ZOR, ki je podlaga za dosojo te vrste odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v okviru teh določb sodišče prve stopnje pravilno določilo vrsto in višino negmotne škode in da gre za odločitev v okviru omenjene določbe in v skladu s sodno prakso za tako vrsto poškodb, kakršne je pretrpel tožnik. Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 ZPP).