Jedro

ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Izrek

I.Tožba zoper odločbo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, št. 10-071152/2020 z dne 4. 6. 2021, v zvezi s 1. in 2. točko odločbe in sklepa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 421-9/2021/2 z dne 21. 7. 2021, se zavrne.

II.Tožba zoper 3. točko izreka odločbe in sklepa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 421-9/2021/2 z dne 21. 7. 2021, se zavrne.

III.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju KGZS ali prvostopenjski organ) je tožniku z odločbo, št. 10-071152/2020 z dne 4. 6. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odmerila zbornični prispevek za leto 2020 v višini 8,92 EUR. Zbornični prispevek je odmerila v višini 3,20 % od osnove, to je od katastrskega dohodka v višini 278,82 EUR. Določila je, da mora tožnik zbornični prispevek po priloženem plačilnem nalogu poravnati v roku 30 dni po izdaji odločbe, da se v primeru izterjave neplačanega zborničnega prispevka zaračunajo zamudne obresti in stroški izterjave in da stroškov postopka ni bilo.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ povzel določbe Zakona o kmetijsko gozdarski zbornici (v nadaljevanju ZKGZ), ki določajo zavezance za plačilo zborničnega prispevka, osnovo za odmero zborničnega prispevka ter rok in način njegovega plačila. Pojasnil je, da 8. člen ZKGZ ureja obvezno članstvo v KGZS, dolžnost obveznih članov te zbornice pa je plačilo zborničnega prispevka (22. člen ZKGZ). V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ in prvim odstavkom 23. člena ZKGZ ter prvo alinejo prvega odstavka 3. člena Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2020 (v nadaljevanju Sklep) so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč v letu 2020 dosega najmanj 167,00 EUR. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 23. člena ZKGZ ter drugim in tretjim odstavkom 3. člena Sklepa je osnova za zbornični prispevek A katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara ali drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti, oziroma katastrski dohodek, zmanjšan za oprostitve po 73. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Prvostopenjski organ je še pojasnil, da je podatek o osnovi zavezanca na podlagi šestega odstavka 4. člena ZKGZ v povezavi z drugim odstavkom 2. člena Sklepa pridobljen iz javnih knjig in zbirk podatkov na dan 30. 6. 2020. Stopnja za odmero zborničnega prispevka A znaša 3,20 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR.

3.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo in sklepom, št. 421-9/2021/2 z dne 21. 7. 2021 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnil (1. točka izreka) ter še odločil, da gredo stroški postopka v breme tožnika (2. točka izreka) in da se zahteva za oprostitev plačila upravne takse zavrne (3. točka izreka).

4.V obrazložitvi svoje odločitve se drugostopenjski organ sklicuje na prvi in drugi odstavek 23. člena ZKGZ. Pojasnjuje, da je predpis, po katerem se v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKGZ ugotavlja katastrski dohodek kot osnova za odmero zborničnega prispevka A, Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD-2). Ta v 12. členu ureja postopek ugotavljanja katastrskega dohodka, v četrtem odstavku istega člena pa posebej določa, da Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) zagotavlja vpogled v trenutne podatke o višini katastrskega dohodka za kmetijska in gozdna zemljišča, ter najpozneje do 20. septembra tekočega leta zagotovi tudi vpogled v podatke o katastrskem dohodku, izračunanem po lestvicah katastrskega dohodka za naslednje leto. Katastrski dohodek je v 1. točki 2. člena ZUKD-2 opredeljen kot pavšalna ocena tržnega dohodka od dejavnosti od kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno ravnjo pridelave kmetijskih in gozdarskih pridelkov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v RS glede na njihovo proizvodno sposobnost.

5.Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov, ki jih je v skladu s šestim odstavkom 4. člena ZKGZ oziroma drugim odstavkom 2. člena Sklepa pridobil iz javnih knjig in zbirk podatkov na dan 30. 6. 2020, ugotovil, da je tožnik zavezanec za plačilo zborničnega prispevka. Tožnik je namreč v letu 2020 izpolnjeval kriterije za plačilo zborničnega prispevka iz prve alineje prvega odstavka 9. člena v povezavi s prvim odstavkom 23. člena ZKGZ, saj je dosegel katastrski dohodek v znesku 278,82 EUR, ki presega predpisani minimum. Ta znesek katastrskega dohodka je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKGZ osnova za odmero zborničnega prispevka A, ki se od te osnove odmeri po stopnji 4 %, vendar najmanj v pavšalnem znesku 8,35 EUR. Četrti odstavek istega člena določa, da se lahko ta stopnja v soglasju z Vlado in po sklepu sveta zbornice glede na obseg nalog iz letnega programa dela, ki se financirajo iz zborničnega prispevka, poviša ali zniža za največ 20 %. V Sklepu je v tretjem odstavku 3. člena tako določeno, da znaša stopnja zborničnega prispevka A 3,20 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR. To pomeni, da je bila predpisana stopnja odmere zborničnega prispevka za leto 2020 dejansko znižana za 20 %. Prvostopenjski organ je torej pravilno presodil, da je tožnik zavezanec za plačilo zborničnega prispevka in mu ga zakonito odmeril na način, kot ga predpisuje ZKGZ.

6.Glede tožnikovega stališča, da so pogoji iz prvega odstavka 9. člena ZKGZ kumulativni ter glede zakonske domneve opravljanja kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, se drugostopenjski organ sklicuje na upravnosodno prakso. Navaja, da je ta enotna in jasna ter šteje, da ZKGZ opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti izvaja kot zakonito domnevo iz dejstev lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka na teh zemljiščih. Drugostopenjski organ se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012 in v njej zastopana stališča ter zavrača tožnikov očitek, da naj bi bil kot invalidna oseba diskriminiran.

7.Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v pritožbi priglasil stroške poštnine v znesku 2,00 EUR, vendar pa na podlagi drugega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nosi te stroške sam, saj je bila njegova pritožba zavrnjena in se je postopek zanj končal neugodno.

8.Glede tožnikove zahteve za vračilo plačane upravne takse za pritožbo drugostopenjski organ pojasnjuje, da se ta ne šteje med stroške upravnega postopka. Sklicuje se na prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) ter navaja, da je tožnik zatrjeval obstoj okoliščin iz 25. člena, ki naj bi v povezavi s 23. členom, vse tega zakona, smiselno izkazovale, da takse zaradi slabih premoženjskih razmer ni bil dolžan plačati. Ugotavlja, da je tožnik pritožbi priložil odločbo Delovnega sodišča v Kopru, iz katere je razvidno, da mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v delovnem sporu na drugi stopnji, ter sklep Upravnega sodišča o oprostitvi plačila sodne takse, vendar pa po mnenju drugostopenjskega organa to samo po sebi še ne izkazuje obstoja okoliščin iz 25. člena ZUT. Ker tožnik ni izkazal pogoja iz 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT za oprostitev plačila takse, ni mogoče šteti, da takse ne bi bil dolžan plačati.

9.Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Meni, da je razlaga ZKGZ, kot jo uveljavlja tožena stranka, kršitev načela zakonitosti, enakosti, enakega obravnavanja in vladavine prava ter kršenje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic, ob nedopustni diskriminaciji invalidnih oseb, kar določajo zakoni in Ustava RS ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi, odpravi in izniči, toženi stranki pa naloži v plačilo povračilo zneskov članarine KGZ v višini 8,92 EUR, stroške pritožbene takse v upravnem postopku v višini 18,10 EUR, stroške poštne provizije nakazila in poštnin v višini 12,00 EUR, stroške sestave vloge v tem postopku v višini 630 EUR ter plačilo oprostitve pravnih stroškov in sodnih taks v tem postopku, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne plačila oziroma od vložitve tožbe dalje. Navaja, da je drugostopenjska odločba v 1. točki izreka nezakonita, v 2. in 3. točki izreka pa nepravilna. Iz izreka in obrazložitve drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati, kaj se šteje za odločbo in kaj za sklep, zato je prisiljen akt izpodbijati v celoti.

10.Tožnik ugovarja svojemu obveznemu članstvu v KGZS, saj meni, da za to niso izpolnjeni pogoji. Četudi je katastrski dohodek z zakonom določen kot podlaga za obračun zborničnega prispevka, pa ta dohodek ne predstavlja realnega dohodka, iz katerega bi bilo mogoče sklepati na dejansko obdelovanje kmetijskih in gozdnih zemljišč, pač pa je to zgolj administrativno izračunana količina za davčne potrebe. Drugostopenjska odločba je v pretežni meri utemeljena na sodnih odločbah v drugih konkretnih primerih, vendar pa ti presegajo zakonsko določene kriterije za obvezno članstvo v KGZS.

11.Navaja, da vztraja pri vseh pritožbenih navedbah iz upravnega postopka ter poudarja, da sta izpodbijana in drugostopenjska odločba vsebinsko in procesno napačni, saj sta bili izdani s predpostavko, da opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost ter da od tega prejema dohodek. Ta dohodek je tožena stranka fiktivno izpeljala iz odmere katastrskega dohodka, ki ga ZKGZ sicer predpisuje kot osnovo za odmero prispevka. Dejstvo pa je, da v zadnjih dvajsetih letih ni opravljal niti kmetijske niti gozdarske dejavnosti in je tudi ne bo mogel opravljati v prihodnosti. Kot invalid I. kategorije je invalidsko upokojen, kar pomeni, da mu zdravstveno stanje ne dopušča opravljati niti kmetijske niti druge pridobitne dejavnosti. Njegovega dohodka iz kmetijske dejavnosti zato ni mogoče realno ovrednotiti z vrednostjo, ki bi presegala 0,00 EUR. Ker ne pridobiva nobenega realnega dohodka iz lastnih kmetijskih in gozdnih površin, obračun katastrskega dohodka pa temelji na fiktivnem dohodku, mu KGZS tega fiktivnega dohodka ne more spremeniti v resničnega in mu od njega odmerjati članarino. Zatrjuje, da ZKGZ obvezno članstvo v KGZS pogojuje z opravljanjem dejavnosti, torej z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah, ter s pridobivanjem koristi od njih. Ker pa sam take dejavnosti ne opravlja, ni izpolnjen pogoj, ki je ob kumulativnem pogoju lastništva zemljišč podlaga za ugotovitev obveznega članstva v KGZS. Ob tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 21/2016 in zatrjuje, da je v tej sodbi pojasnjeno, da zakon veže obvezno članstvo v KGZS na opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti. Izpodbijana odločba o domnevi opravljanja dejavnosti nima navedb, saj se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na zakonsko besedilo, medtem ko je domneva opravljanja dejavnosti kot podlaga za obvezno članstvo v KGZS vzniknila pri drugostopenjskem organu tako, da se je ta skliceval na sodne odločbe v drugih konkretnih primerih odmere zborničnega prispevka.

12.Tožnik zatrjuje, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZS, in sicer: lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek. Po njegovem mnenju se katastrski dohodek kot osnova za odmero zborničnega prispevka lahko uporabi šele, ko sta predhodno kumulativno izpolnjena druga dva pogoja. Pogoj obdelovanja, kot ga določa prvi odstavek 23. člena ZKGZ, oziroma obstoj osebe, ki za svoj račun opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost, pa v konkretnem primeru ni izpolnjen, ZKGZ pa tudi ne določa, da se opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti domneva za potrebe članstva v KGZS.

13.Ob tem tožnik izpostavlja, da je v drugem odstavku 9. člena ZKGZ za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, obvezno članstvo v KGZS določeno zgolj s kriterijem katastrskega dohodka oziroma dohodka iz kmetijske ali gozdarske dejavnosti, ne pa tudi z opravljanjem dejavnosti, kot to velja za lastnike takšnih zemljišč, ki imajo stalno prebivališče v RS. Če bi obveljala razlaga Upravnega sodišča iz sodb, na katere se sklicuje tožena stranka, npr. sodbe I U 628/2012 ali U 1983/2004, navajanje dejavnosti kot pogoj za obvezno članstvo ne bi bilo smiselno in se ta pogoj tudi ne bi razlikoval glede na bivališče lastnikov zemljišč. Če bi lastništvo kmetijskih zemljišč že samo po sebi vključevalo presumpcijo njihovega obdelovanja, bi namreč kot edini kriterij zadoščala le višina katastrskega dohodka ali zgolj lastništvo parcel. Ker pa temu ni tako, se tožena stranka in sodišče zatekata k razlagi, da že sama odmera katastrskega dohodka pomeni domnevo obdelovanja, oziroma prihodka od premoženja, oziroma da drugi predpisi lastnike zavezujejo k aktivnemu upravljanju kmetijskih zemljišč in da je iz te obveznosti mogoče sklepati, da to pomeni, da iz zasebne kmetijske dejavnosti dejansko pridobivajo dohodek. Katastrski dohodek pa je zgolj domnevana vrednost dohodka, oblikovana za davčne in druge statistične potrebe, ni pa dejanski dohodek od obdelovanja zemljišč, niti iz njegove odmere ne izhaja domneva obdelovanja parcel. Tožnik ob tem še poudarja, da drugi predpisi, na katere se sklicuje tožena stranka, tudi ne vzpostavljajo pravne fikcije opravljanja dejavnosti, temveč zgolj silijo lastnika oziroma upravljavca k odgovornemu upravljanju s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči. Preskok iz obveznosti odgovornega upravljanja kmetijskih in gozdnih zemljišč na domnevo dejanskega opravljanja dejavnosti na teh zemljiščih, je nedopusten miselni in logični preskok, ki nima podlage ne v zakonu in ne v dejstvih ter je primer kršitve načela zakonitosti.

14.Razlaga tožene stranke vodi po tožnikovem mnenju k absurdnim sklepom - če se aktivno upravljanje zemljišč domneva in gre za pravno fikcijo, ki se uporablja za določitev obveznega članstva v KGZS, potem bi ta fikcija morala veljati tudi v vseh drugih pravnih položajih in ne le v breme, temveč tudi v korist lastnika. Sodišče je z vnašanjem pravnih domnev iz drugih predpisov, ki se v ničemer ne nanašajo na delovanje in članstvo v KGZS, kršilo načelo zakonitosti in načelo pravice do poštenega sodnega varstva, ki jo jamči 6. člen EKČP, hkrati pa je razširilo obveznost članstva na vse osebe, katerih katastrski dohodek presega določen limit, kar pa je v nasprotju z določbami ZKGZ. Takšno stališče, po katerem bi bili k obveznemu članstvu v KGZS zavezani tudi tisti, ki imajo katastrski dohodek višji od določenega limita, vendar pa svojih površin iz upravičenega razloga, kot je npr. invalidnost, dejansko ne obdelujejo in od njih nimajo nobenega dejanskega dohodka, po mnenju tožnika ni logično, niti ni pravično. Taka obremenitev pa tudi ni sorazmerna, saj so plačila zborničnega prispevka oziroma obveznega članstva v KGZS oproščeni intenzivni pridelovalci in prejemniki znatnih dohodkov iz kmetijstva in gozdarstva, če njihov katastrski dohodek, ki je odmerjen zgolj glede na obseg lastniških površin, ne presega zakonsko določenega limita. Edina smiselna razlaga zato je, da sta obstoj resnične dejavnosti in aktivno pridobivanje dohodka kumulativna pogoja, ki ju ni mogoče zreducirati zgolj na lastništvo in nepotrjeno domnevo obdelovanja zemljišč.

15.Tožnik navaja, da je domneva, da naj bi obdeloval kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, v konkretnem primeru neutemeljena in neresnična, saj za delo ni zmožen in zato ni poskrbel za obdelavo zemljišč. Te skrbi pa tudi ni zaupal tretjemu, saj za to, glede na naravne značilnosti zemljišč, ni potrebe. Več kot 90 % njegovih zemljišč so planinsko skalovje in ruševine italijanskih utrdb v k.o. ..., ki nimajo nobene tržne, predvsem pa nobene realne kmetijske vrednosti. Na njih ni mogoča ne strojna ne drugačna proizvodnja, kar je pogojeno s tamkajšnjimi vremenskimi razmerami (orkanska burja, čez 1.000 m nadmorske višine, izjemno tanka plast prsti), z geografsko lokacijo (zemljišča so več kot 10 km oddaljena od njegovega doma, v smeri proti 1.796 m visokemu Snežniku), itd. Tudi če bi domneva obdelovanja veljala, pa to ne more veljati za konkretni primer, saj gre za površine, ki so gole in neporaščene. Domneva s sklicevanjem na 7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ali podzakonske akte o tem, da dober gospodar na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da redno obdeluje in vzdržuje svoja kmetijska zemljišča, v primeru nezmožnosti za delo ali daljše odsotnosti pa poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč, je torej za konkretni primer neuporabna. Tožnik zato zaključuje, da ob upoštevanju, da je samski in invalid ter da je narava zemljišč takšna, da ni razumnih pogojev za njihovo obdelavo, od članstva v ZKGS nima in tudi ne bo mogel imeti ničesar.

16.Toženi stranki tožnik še očita nepravilno stališče, da je nerelevantno njegovo sklicevanje na pritožbo, ki jo je vložil zoper odmero katastrskega dohodka, saj da za ugotavljanje katastrskega dohodka izdaja odločbe ni predvidena. FURS mu je namreč katastrski dohodek vključila v odločbo o obračunu dohodnine, zoper katero je vložil pritožbo, o kateri pa do izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno.

17.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi, prerekala vse tožbene navedbe, sodišču pa predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da avtentična razlaga besedila 9. člena ZKGZ, ki bi bila za upravne organe zavezujoča, in za sprejem katere je pristojen Državni zbor, ne obstaja. Ker take razlage ni, tudi ni mogoče šteti, da so stališča tožene stranke nezakonita zato, ker se tožnikovo razumevanje prvega odstavka 9. člena ZKGZ bistveno razlikuje od stališč, ki so jih zavzela sodišča.

18.Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 12. 1. 2022, vztrajal pri vseh tožbenih navedbah glede interpretacije ZKGZ. Navajal je, da je že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in nato v tožbi predstavil in z listinami dokazal okoliščine, zaradi katerih se njegov primer bistveno razlikuje od primerov iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožena stranka. Posebej je izpostavil svojo nezmožnost za delo, oziroma svojo invalidnost I. kategorije, ugotovljeno z invalidsko odločbo ZPIZ, prav tako, da svojih površin ne obdeluje, niti na njih ne opravlja kmetijske dejavnosti, saj tudi lega in geografske značilnosti njegovih zemljišč ter meteorološke okoliščine v tem prostoru ne omogočajo opravljanja kmetijske dejavnosti. Vseh teh okoliščin tožena stranka ni izpodbijala ali zanikala. S tem pa se sklicevanje tožene stranke na uveljavljeno sodno prakso izkaže za neutemeljeno in v nasprotju z načelom zakonitosti ter v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.

19.Tožnik navaja, da je skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) upravni organ pri odločanju vezan na določbe zakona, kar pomeni, da je dolžan uporabiti zakon, ki velja v času odločanja o pravici oziroma obveznosti, če posamezni zakon ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi, ter se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 166/2009. Utemeljuje, da ZUP upravnemu organu ne daje pooblastila, da bi odločal v skladu s sodno prakso, še manj, da bi na sodni praksi utemeljeval odločanje v upravnih zadevah. Sodna praksa je prepuščena sodiščem, z njo pa tudi vsaka interpretacija zakona, ki za stranko ne bi bila ugodna, medtem ko je upravni organ vezan na tretji odstavek 7. člena ZUP, ki določa, da je dolžan uporabiti predpis, ki je za stranko ugodnejši. V nobenem primeru pa zakon pooblastil upravnega organa ne razširja na dopolnilno interpretacijo predpisov, ki bi bili za stranko manj ugodni ali celo v njeno škodo. Načelo enakosti, ki je kot eno temeljnih načel vgrajeno v 14. in 22. člen Ustave, in ki zavezuje tudi sodno vejo oblasti, zahteva, da se enake situacije obravnavajo enako, neenake pa različno, v sorazmerju z njihovo neenakostjo. Tožnik se ob tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 58203/2011 in na odločbo Ustavnega sodišča Up-336/03, iz katerih izhaja, da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni, da je bistveno enaka dejanska stanja treba obravnavati enako, bistveno različna pa različno. To načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Kršitev načela enakosti je med drugim podana, kadar organ zakonu zmotno pripisuje vsebino, ki je v neskladju s tem načelom. Zatrjuje, da je v postopku izkazal, da gre v njegovem primeru za bistveno različno dejansko stanje od primerov, na katere se sklicuje tožena stranka in se nanje opira nezakonito. Interpretacija zakona, ki jo zavzame sodišče v posamičnem primeru, se namreč nanaša zgolj na ta primer, medtem ko je za legitimnost uporabe take interpretacije v drugih primerih bistveno tehtanje enakosti oziroma različnosti dejanskih stanj.

20.Glede sklicevanja tožene stranke na sodbo I U 628/2012 z dne 12. 11. 2012, tožnik odgovarja, da v zakonodaji ni zasledil zakonske domneve, da so obvezni člani zbornice, in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A, osebe, za katere zadošča izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka. Četudi bi taka domneva obstajala, pa bi bila izpodbojna. Tožena stranka izmišljeno domnevo predstavlja kot neizpodbojno domnevo oziroma kot pravno fikcijo. Zakonskih obveznosti lastnikov zemljišč, da skrbijo za svoja zemljišča, po tožnikovem mnenju ni mogoče opredeliti kot zakonsko domnevo, da lastniki tudi zares skrbijo za svoja zemljišča, medtem ko tožena stranka iz te abstraktne skrbi za zemljišča izpelje neizpodbojno domnevo o opravljanju kmetijske dejavnosti, ne da bi upoštevala dejanske okoliščine na strani tožnika, ki zemljišč subjektivno in objektivno ne more obdelovati in kmetijske dejavnosti ne opravlja. Sodišču še predlaga, da mu, poleg že zahtevanih stroškov v tožbi, prisodi še dodatnih 250,00 EUR za sestavo pripravljalne vloge, ker je bil za njeno sestavo primoran najeti strokovnjaka, saj mu je bila z odločbo naslovnega sodišča zavrnjena prošnja za dodelitev BPP.

21.Tožnik je tožbi priložil izpodbijano odločbo, pritožbo zoper to odločbo, drugostopenjsko odločbo, članek iz spletnega časopisa Gorenjski glas z naslovom ... in fotografije pretežnega dela njegovih zemljišč v k.o. ... (...). Po pozivu sodišča je tožbi še enkrat priložil članek iz spletnega časopisnega arhiva Gorenjski glas z naslovom ..., poleg tega pa še seznam parcel v k.o. ... in k.o. ..., ki so v njegovi lasti, skupaj z listino, poimenovano GURS javni vpogled. Predlagal je še, naj ga sodišče zasliši, vpogleda v odločbo ZPIZ z dne 29. 8. 2017 ter vpogleda v dokumentacijo zemljiške knjige in GURS za nepremičnine v k.o. ... in k.o. ..., ki so v njegovi lasti.

22.Sodišče je v tem upravnem sporu v navzočnosti tožnika opravilo javno glavno obravnavo. Tožena stranka je po prejemu vabila na narok sodišče obvestila, da se naroka ne bo mogla udeležiti in opravičila svoj izostanek. Predlagala pa je, da sodišče narok izvede v njeni odsotnosti, čemur je sodišče na podlagi drugega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sledilo.

23.Tožnik je vztrajal pri tožbenih navedbah. Navedel je še, da 9. člen ZKGZ govori o dejavnosti, pri čemer za osebe, ki stanujejo v tujini, kot podlago za odmero prispevka določa zgolj lastništvo nepremičnin oziroma katastrski dohodek. Ker ZKGZ posebej ureja podlago za odmero prispevka za te osebe, je logično, da je za osebe, ki imajo bivališče v RS, pogoj za odmero zborničnega prispevka, da opravljajo kmetijsko dejavnost. Izraz dejavnost je jasen in nedvoumen, pri tem pa ni dvoma, da na svojih nepremičninah ne izvaja nobene kmetijske dejavnosti. Ker je invalidsko upokojen, mu je pridobitna dejavnost prepovedana, oziroma bi opravljanje dejavnosti lahko zanj pomenilo izgubo pokojnine. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na domnevi, torej fikciji, za katero šteje, da je neizpodbojna, zato tožnik sodišču predlaga, naj glede interpretacije zakona, za katero se zavzema tožena stranka, pri Ustavnem sodišču sproži ustavni spor. Ob tem izpostavlja, da je tožena stranka v novejših odločbah, očitno zaradi postopkov, ki jih je sprožil v zvezi z odmero zborničnega prispevka, kot argument za svoja stališča še bolj izpostavila sodno prakso. S sodno prakso pa po njegovem mnenju ni mogoče dopolnjevati ali spreminjati zakonskih določb, ali celo razlagati zakona. Sodna praksa ni formalni pravni vir, ena sama odločba pa tudi ne pomeni sodne prakse.

24.V zaključni besedi je tožnik še povedal, da se glede na višino zborničnega prispevka, kot je od njega zahtevana, na prvi pogled zdi, da gre za neznatno zadevo, vendar pa je treba vedeti ozadje celotne zgodbe. Gre namreč za vprašanje prostovoljnosti članstva v KGZS. Prispevek se iz leta v leto bistveno zvišuje, in sicer na podlagi zviševanja katastrskega dohodka, ki se po dogovoru kmetov z Vlado zvišuje postopoma. Ve, da ni edini, ki ima težave s fiktivnim dohodkom, ki izhaja iz katastrskega dohodka. Po njegovem mnenju je zato njegova tožba zakonita, legitimna in tudi moralna.

25.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega spisa (izpisek KGZS glede odmere osnove za odmero zborničnega prispevka za leto 2020; odločbo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, št. 10-071152/2020 z dne 4. 6. 2021 (izpodbijana odločba, v sodnem spisu kot priloga A2); sklep Upravnega sodišča III U 240/2019-7(k) z dne 28. 1. 2020; odločbo Delovnega sodišča v Kopru Bpp 68/2020 z dne 14. 10. 2020; odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 2 4 9298793 z dne 29. 8. 2017; pritožbo zoper odločbo KGZS št. 10-071152/2020 z dne 4. 6. 2021 (tudi kot priloga A3); odločbo in sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 421-9/2021/2 z dne 21. 7. 2021 (drugostopenjska odločba, tudi kot priloga A1) in elektronsko sporočilo Službe za BPP Upravnega sodišča z dne 10. 9. 2021), v listine, ki jih je sodišču v upravnem sporu predložil tožnik in so navedene v 21. točki te obrazložitve ter v izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ZPIZ, št. 002 9298793 0100 z dne 25. 7. 2017, ki ga je tožnik predložil na naroku za glavno obravnavo. Dokazni predlog za svoje zaslišanje je tožnik na naroku umaknil.

K točki I izreka:

26.Tožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena.

27.Z izpodbijano odločbo je bil tožniku, kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v RS, katerega katastrski dohodek je v letu 2020 dosegel 278,82 EUR, odmerjen zbornični prispevek v višini 8,92 EUR. Ta dejstva v zadevi niso sporna. Sporno pa je, ali za tožnika velja obvezno članstvo v KGZS in ali je s tem tudi zavezanec za plačilo zborničnega prispevka.

28.Po presoji sodišča je prvostopenjski organ na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnih predpisov tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo zbornični prispevek KGZS za leto 2020. Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, v kateri se je drugostopenjski organ opredelil tudi do enakih pritožbenih ugovorov, kot jih tožnik uveljavlja v tožbi, in se na ta stališča v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

29.Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je ZKGZ, ki v prvem odstavku 8. člena določa, da so člani zbornice fizične in pravne osebe, določene s tem zakonom (obvezni člani), lahko pa so člani zbornice tudi druge pravne in fizične osebe (prostovoljni člani). V 9. členu tega zakona (ta določa prvo volilno skupino) je med drugim v prvi alineji prvega odstavka določeno, da prvo volilno skupino med drugim sestavljajo fizične osebe, če kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč dosega v letu 2007 najmanj 167,00 EUR, ta znesek pa se valorizira v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Po drugem odstavku 22. člena ZKGZ člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. Osnova za zbornični prispevek A, ki ga med drugim plačujejo tudi osebe iz prve alineje prvega odstavka 9. člena ZKGZ, je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, in za fizične osebe zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara ali drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti oziroma katastrski dohodek, zmanjšan za oprostitve v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino (drugi odstavek 23. člena ZKGZ). V tretjem odstavku 23. člena ZKGZ je določeno, da znaša stopnja za odmero zborničnega prispevka A 4 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR; v četrtem odstavku pa, da se lahko v soglasju z Vlado stopnja iz prejšnjega odstavka po sklepu sveta zbornice glede na obseg nalog iz letnega programa dela, ki se financirajo iz zborničnega prispevka, poviša ali zniža za največ 20 %.

30.Svet KGZS je v skladu s 13. členom ZKGS sprejel Sklep (objavljen v Uradnem listu RS, št. 109/20 z dne 10. 8. 2020), ki določa stopnje, načine in roke zbiranja zborničnega prispevka za leto 2020. Sklep v prvi alineji prvega odstavka 3. člena določa, da so zavezanci za zbornični prispevek A fizične osebe, ki kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju RS za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in je katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč dosegel najmanj 167,00 EUR. Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za leto 2020 po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, in za fizične osebe zmanjšan zaradi naravnih nesreč, požara ali drugih izrednih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče preprečiti, oziroma katastrski dohodek zmanjšan za oprostitve v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino (drugi odstavek 3. člena Sklepa). Stopnja zborničnega prispevka A znaša 3,20 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR (tretji odstavek 3. člena Sklepa).

31.Po stališču prvostopenjskega organa, ki ga je drugostopenjski organ dopolnil s sklicevanjem na upravnosodno prakso, ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost, za odmero zborničnega prispevka pa zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Sodišče takemu stališču tožene stranke sledi, saj ima podlago v 7. členu ZKZ, ki določa, da mora vsak lastnik, zakupnik ali drug uporabnik zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, nadalje v Uredbi o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, ki opredeljuje, da dober gospodar (med drugim) redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča ter v primeru svoje nezmožnosti za delo poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč (3. člen) ter v določbi 1. točke 2. člena ZUKD-2, po kateri je katastrski dohodek pavšalna ocena tržnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno ravnijo pridelave kmetijskih in gozdarskih pridelkov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v RS glede na njihovo proizvodno sposobnost.

32.Sodišče glede na vse povedano presoja, da lahko pristojni organ sprejme zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v KGZ, če ugotovi, da je ta oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka, dosega predpisano višino, in na tak zaključek tudi opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka (25.b člen ZKGZ). Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Tožnik se je ob tem skliceval na sodbo II U 21/2016 z dne 16. 11. 2016, iz katere naj bi izhajalo, da ZKGZ veže obvezno članstvo na opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, vendar pa sodišče drugače ugotavlja, da iz te sodbe izhaja stališče sodišča, da je dejstvo, na katero zakon veže obvezno članstvo, opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, kar zakon izvaja med drugim tudi iz dejstev lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč.

33.Svoja stališča je tožnik utemeljeval tudi s tem, da je zatrjeval, da je v drugem odstavku 9. člena ZKGZ za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, obvezno članstvo v KGZS določeno zgolj s kriterijem katastrskega dohodka oziroma dohodka iz kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Ker je torej ZKGZ posebej uredil položaj takih lastnikov in obvezno članstvo vezal le na kriterij katastrskega dohodka, to po njegovi presoji pritrjuje stališču, da za lastnike, ki imajo bivališče v RS, taka ureditev ne velja, pač pa da se upošteva dejansko opravljanje kmetijske dejavnosti in pridobivanje dohodkov v zvezi s tem. Kot navaja, če razlik pri določanju obveznega članstva v KGZS med lastniki glede na bivališče ne bi bilo, zakon ne bi posebej urejal položaja tistih, ki imajo bivališče izven RS. Sodišče se s takim tožnikovim stališčem ne strinja. Drugi odstavek 9. člena ZKGZ, ki ureja obvezno članstvo v KGZ za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, namreč napotuje na prvi odstavek tega člena, glede katerega pa velja že zgoraj obrazložena domneva, da za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Taka zakonska ureditev pomeni, da tudi za lastnike zemljišč, ki v RS nimajo stalnega prebivališča, velja, da je obvezno članstvo v KGZS vezano na domnevo opravljanja kmetijske in gozdarske dejavnosti na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja določene višine katastrskega dohodka.

34.Sodišče ugotavlja, da sodna praksa tega sodišča glede vprašanja, ali je dejansko opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti glede na prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZKGZ relevantno pravno dejstvo v postopku odmere zborničnega prispevka, ni bila vedno povsem enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je sodišče zavzelo stališče, da je ugotavljanje dejanskega opravljanja kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti potrebno, vendar pa je v drugih sodbah od tega stališča odstopilo in sprejelo stališče, ki ga v svoji odločitvi upošteva tudi tožena stranka, in to ne le v sodbi, na katero se sklicuje drugostopenjski organ (I U 628/2012), pač pa npr. tudi v sodbah U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z dne 12. 1. 2011, II U 21/2016 z dne 16. 11. 2016, I U 574/2019-10 z dne 14. 5. 2020, I U 1023/2020-16 z dne 14. 7. 2022. Takemu stališču je v zadevah, ki jih je obravnavalo, pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (npr. v sodbah X Ips 563/2006 z dne 13. 1. 2010 in X Ips 319/2006 z dne 17. 2. 2010). Glede na navedeno, tožnik ne more biti uspešen z navedbami, da ena sama sodna odločba še ne pomeni sodne prakse, saj je sodnih odločb, ki so sprejele stališče, na katero se opira tožena stranka v drugostopenjski odločbi, več, tudi odločitev Vrhovnega sodišča.

35.V pripravljalni vlogi je tožnik navajal tudi, da ni nikjer v zakonodaji zasledil zakonske domneve, da lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov izkazuje doseganje dohodka iz kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, in da bi bila taka zakonska domneva, če bi obstajala, izpodbojna. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je pogoje za odmero zborničnega prispevka določil ZKGZ, sodišča pa so v svojih sodbah te zakonske določbe razložila in pojasnila, kdo so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka. Ne gre torej za zakonsko domnevo, temveč za tolmačenje zakona oziroma njegovih določb, kot so jih sprejela sodišča.

36.Ob upoštevanju opisanih stališč tudi ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da je sklicevanje na sodno prakso v njegovem primeru neutemeljeno zato, ker se ta primer razlikuje od okoliščin drugih primerov, ki so bili predmet sodne presoje. Kot navaja, se njegov primer od ostalih razlikuje zato, ker zemljišč ob potrjeni invalidnosti I. kategorije ne more obdelovati, zemljišča pa tudi sicer niso primerna za obdelovanje zaradi lege, geografskih značilnosti terena ter meteoroloških okoliščin, vendar pa sodišče meni, da ne gre za okoliščine, ki bi bile relevantne za odmero zborničnega prispevka. Kot je že bilo zapisano, so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost, za odmero zborničnega prispevka pa zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Ker je doseganje katastrskega dohodka pri kmetijskih zemljiščih, ki so v tožnikovi lasti, izkazano in na tej podlagi tudi utemeljena izpodbijana odločitev, ni moč trditi, da bi mu bilo v zadevi kršeno načelo enakega obravnavanja niti da je bil kot invalidna oseba diskriminiran.

37.Tožnik je v pripravljalni vlogi tudi navajal, da ZUP upravnemu organu ne daje pooblastil, da bi odločal v skladu s sodno prakso, še manj pa, da bi na sodni praksi utemeljeval odločanje v upravnih zadevah. Trdi, da je sodna praksa v celoti prepuščena sodišču, z njo pa tudi interpretacija zakona, ki je za stranko neugodna. Na naroku za glavno obravnavo je navajal še, da po njegovem mnenju s sodno prakso ni mogoče dopolnjevati ali spreminjati zakonskih določb ali celo razlagati zakona, saj sodna praksa ni formalni pravni vir. Sodišče pojasnjuje, da upravni organ pri obrazložitvi svoje odločitve sodne prakse ni uporabil kot formalni pravni vir, temveč je sodno prakso upošteval v smislu tolmačenja ZKGZ, kot ga je že pred tem sprejelo sodišče, torej kot pripomoček pri interpretaciji zakona in njegovih določb, zato ne gre za kršenje načela zakonitosti in vladavine prava, tako kot to trdi tožnik.

38.Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Sodišče zato ne sledi tožnikovemu predlogu, naj glede interpretacije ZKGS o pogojih za obvezno članstvo v KGZS in za plačevanje zborničnega prispevka sproži ustavni spor.

39.Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

40.Sodišče še pojasnjuje, da s sprejeto (pravnomočno) odločitvijo o zavrnitvi tožbe zoper izpodbijano odločbo ostane v veljavi tudi 1. točka izreka drugostopenjske odločbe in sklepa, torej odločitev drugostopenškega organa v delu, v katerem je s tem aktom zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo1. Prav tako ostane v veljavi tudi 2. točka izreka drugostopenjske odločbe in sklepa, torej odločitev o stroških pritožbenega postopka. Zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka je namreč akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari,2 in zato ni podlage za presojo tožnikovega zahtevka, da naj mu tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je sodišče tožbo zavrnilo, pa tudi ni podlage, da bi odločilo, da se tožniku vrnejo plačani zneski članarine KGZS, tako kot zahteva.

K točki II izreka:

41.Glede na predhodno obrazložitev te sodbe je sodišče moralo odločiti še o tožbi zoper 3. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila upravne takse.

42.Tožba zoper 3. točko izreka drugostopenjske odločbe ni utemeljena.

43.Sodišče pojasnjuje, da so stroški upravnega postopka (t.i. posebni, tudi procesni stroški) v obliki generalne klavzule opredeljeni v prvem odstavku 113. člena ZUP kot stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka; zakon primeroma našteje najbolj tipične, to so: potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglas, prihod, izguba dohodka, strokovna pomoč in odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu. Pojmu posebnih stroškov bi na načelni ravni ustrezala tudi taksna obveznost stranke, ki jo mora poravnati zaradi postopka. Vendar je taksna obveznost, višina upravne takse, postopek v zvezi z zaračunavanjem, plačilom, vračilom neupravičeno ali preveč plačane takse in taksno oprostitvijo predmet posebne - specialne ureditve v ZUT, zato se pravila ZUP o stroških postopka v zvezi z vprašanji sodne takse ne uporabljajo. Odločanje v zvezi s taksno obveznostjo se torej razlikuje od odločanja o posebnih stroških upravnega postopka (glej Komentar ZUP, 1. knjiga, str. 695).

44.Glede na ureditev iz ZUT, je upravna taksa obvezna dajatev, zato mora biti zoper odločitev, ki se nanaša nanjo, zagotovljeno sodno varstvo (23. člen Ustave). Da akt, s katerim se odloča o upravni taksi, posega v pravni položaj zavezanca, izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 249/2021 z dne 13. 7. 2022, v katerem je sicer odločalo o pravni naravi sklepa o zavrženju plačilnega naloga za plačilo upravne takse. Ker je odločitev iz 3. točke izreka drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za oprostitev plačila upravne takse, torej dokončna odločitev, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, ta odločitev pa, kot sledi iz predhodno povedanega, z zavrnitvijo tožbe zoper izpodbijano odločbo ni ostala v veljavi po samem zakonu, je sodišče moralo presoditi pravilnost in zakonitost tega dela drugostopenjskega akta.

45.V tej zvezi sodišče ugotavlja, da po ZUT, če ni v taksni tarifi drugače določeno, nastane taksna obveznost za upravna dejanja takrat, ko se vloži vloga, naj se opravijo (3. točka prvega odstavka 5. člena ZUT).

46.Sodišče pojasnjuje, da so taksne oprostitve plačila upravnih taks urejene v 3. poglavju ZUT, v členih 21 do 28.a. 5. točka prvega odstavka 23. člena ZUT med drugim določa, da takse ne plačujejo taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah, za katere se po prvem odstavku 25. člena ZUT štejejo prejemniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih socialnega varstva, prejemniki varstvenega dodatka po predpisih socialnega varstva in prejemniki nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih telesno in duševno prizadetih oseb. Drugi odstavek istega člena določa, da se za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, dodatka ali nadomestila za invalidnost iz prejšnjega odstavka, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za prejemke iz prejšnjega odstavka.

47.Iz upravnega spisa izhaja, da je pritožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo v zvezi z zahtevo za oprostitev plačila upravne takse navajal, da predstavlja vnaprejšnje plačilo takse za pritožbo zanj nesorazmeren strošek, zato naproša za oprostitev njenega plačila. Navajal je še, da je na sodiščih upravičen do oprostitve vseh taks in do brezplačne pravne pomoči, saj mu zaradi izvršbe na pokojnino ostane za preživljanje le minimalni znesek, kot ga določa drugi odstavek 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbi je priložil odločbo Delovnega sodišča v Kopru, št. Bpp 68/2020 z dne 14. 10. 2020 (s katero mu je bila dodeljena izjemna BPP za plačilo stroškov postopka v delovnem sporu na drugi stopnji), sklep Upravnega sodišča, št. III U 240/2019-7(k) z dne 28. 1. 2020 (s katerim je bil oproščen plačila sodne takse v postopku III U 240/2019) ter odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 2 4 9298793 z dne 29. 8. 2017 (iz katere med drugim izhaja, da je razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima pravico do invalidske pokojnine od 25. 7. 2021 dalje). Sodišče ugotavlja, da tožnik s temi dokazi ni izkazal obstoja okoliščin, ki dopuščajo oprostitev plačila upravne takse, kot jih določa 25. člen ZUT. Tožnik namreč ni izkazal, da bi bil prejemnik denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, prejemnik varstvenega dodatka ali prejemnik nadomestila za invalidnost, niti ni izkazal, da izpolnjuje merila za te prejemke. Odločitev drugostopenjskega organa iz 3. točke izreka je, upoštevajoč stanje ob izdaji tega akta (ki je relevantno za sprejem odločitve in posledično za njeno presojo v upravnem sporu), zato po presoji sodišča pravilna in zakonita.

K točki III izreka:

48.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožnik je stroške postopka priglasil v tožbi, v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2022 in 22. 2. 2025 in na naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa stroškov postopka ni priglasila. Sodišče je zato ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka tega upravnega spora.

-------------------------------

1Smiselno primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015.

2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 222/2017 z dne 7. 2. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (1999) - ZKGZ - člen 8, 8/1, 9, 9/1-1, 9/2, 22, 22/2, 23, 25b

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 7

Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (1976) - ZUKD - člen 2, 2-1

Zakon o upravnih taksah (1972) - ZUT - člen 5, 5/1, 5/1-3, 23, 23/1, 23/1-5, 25, 25/1, 25/2

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (2002) - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.