Jedro

Ker ZDen glede vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže pravico uporabe na denacionalizacijska upravičenca (nekdanjega lastnika), ni mogoča širša razlaga 31. člena ZDen v korist njegovih pravnih naslednikov. Lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDen, bo urejal drug zakon, ki pa še ni sprejet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnic proti odločbi Oddelka za urejanje prostora občine ... z dne 7.4.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil njuno zahtevo za vrnitev lastninske pravice na podržavljenih stavbnih zemljiščih parc. št. 71/1, 71/2 in 72/3, ker je ugotovil, da po zakonu o denacionalizaciji ni pogojev za uvedbo postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so bila navedena zemljišča podržavljena po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč I.R. Tožena stranka ugotavlja, da so navedena zemljišča prešla na tožnici s pravnim poslom, torej s pogodbo. To dejstvo zatrjujeta tudi tožnici, zato ga je po mnenju tožene stranke šteti za nespornega. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe (torej prejšnjih lastnikov) in ne tudi njihovih pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe pridobili s pravnim poslom (darilnima pogodbama z dne 21.2.1962 in 22.9.1977) - (31. člen v zvezi s 3. in 4. ter 5. členom zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDen - Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93 in 31/93). Po mnenju tožene stranke je razlog, da denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist dediča in osebe, ki je nepremičnino dobila s pravnim poslom, ni mogoča, v 67. členu ZDen. Ta namreč določa, da odločba o denacionalizaciji glasi na "upravičenca", torej prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, razen v izjemi iz 12. člena ZDen. Glede na to, da sta v danem primeru pravico uporabe na stavbnem zemljišču tožnici pridobili s pravnim poslom, odločba pa bi morala glasiti na upravičenca, bi tako ravnanje pomenilo ponovno vzpostavljanje prejšnjega pravnega stanja, torej stanja pred sklenitvijo pogodbe, to pa po določbah ZDen ni mogoče. Ne glede na navedeno pa tožena stranka pojasnjuje, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), katerih imetniki pravice uporabe niso upravičenci po ZDen, urejal drug zakon, ki pa še ni sprejet. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je prvostopni organ v konkretni zadevi odločil meritorno, čeprav bi moral postopati po določbi 3. in 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na kar napotuje tudi 25. člen ZUP. Po navedeni določbi ZUP mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevo pristojnost. Razlog za postopanje po določbi 66. člena ZUP je v dejstvu, da vzpostavitev lastninske pravice na zemljiščih v korist drugih oseb, torej oseb, ki po določbah ZDEN niso upravičenci, na stavbnem zemljišču pa imajo pravico uporabe, z zakonom še ni urejena, zlasti pa ne kot upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ. Ne glede na to, pa tožena stranka meni, da je napačna uporaba procesne določbe sicer napaka, ki pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja po določbi 66. člena ZUP odločitev ne bi bila ugodnejša za tožnici.

Tožnici v tožbi navajata, da se njun denacionalizacijski zahtevek zavrača, ne da bi bila podana konkretna utemeljitev, kljub vsem pogojem, ki omogočajo vrnitev podržavljenega premoženja. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja ovir za vrnitev premožeja, pač pa slepo sledi prvostopni odločbi. Pred časom jima je pristojni občinski uslužbenec omenil, da so nekateri pripravljeni odkupiti njuno premoženje in jima je predložil, da bo posredoval pri prenosu lastništva. V zvezi s tem navajata, da jima nekdo nalašč razbija šipe na oknih in povzroča drugo škodo (tudi vlamlja) v času odsotnosti, očitno z namenom, da se ju prisili k prodaji nepremičine po čim nižji ceni. Zaradi tega postaneta razumljivi obrazložitvi prvostopne in izpodbijane odločbe. Smiselno predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpobijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionaizacijo zazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 71/1 in nezazidanih stavbih zemljišč parc. št. 71/2 in 72/3. Ni sporno, da so bile navedene parcele podržavljene I.R. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi pravnega posla (darilnih pogodb z dne 21.2.1962 in 22.9.1977, ki sta v upravnih spisih) sta pravico uporabe na teh zemljiščih pridobili tožnici - vlagateljici zahteve za denacionalizacijo.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen ZDen). Lastninska pravica se torej vzpostavi pri tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičencev v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen ZDen, in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo. To so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, in se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDen). Tožnici pa to nista, ker sta pravico uporabe na navedenih zemljiščih pridobili s pravnim poslom (citirani darilni pogodbi). V določbi 1. odstavka 15. člena ZDen je namreč postavljeno le splošno pravilo, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi. Eno so torej upravičenci do denacionalizacije in drugo osebe, ki so v primerih, kot to določa zakon, upravičene za vložitev zahteve.

Ni torej utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnic kot pravnih naslednic bivšega lastnika. Ker zakon glede vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže pravico uporabe na denacionalizacijskega upravičenca, ni mogoča širša razlaga te določbe v korist njegovih pravnih naslednikov. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala tako na univerzalne kot tudi na singularne naslednike. Vprašanja lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih prejšnji lastniki nimajo več pravice uporabe, pa ZDen ni uredil, sploh pa ne kot upravno stvar.

Prvostopni organ je o zahtevi odločil meritorno, moral pa bi jo zavreči po določbi 3. in 4. odstavka 66. člena ZUP glede na 25. člen ZUP. Čeprav tožena stranka te napake ni odpravila, ker le v obrazložitvi odločbe nanjo opozarja, navedena nepravilnost v postopku ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru za tožnici enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Glede na obrazloženo je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbo ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis.