Jedro

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je obsojenec zadal oškodovancu močan udarec v predel brade. Ta udarec je zaradi moči, s katero je bil zadan, povzročil oškodovančev padec na tla in nastanek ugotovljenih poškodb. Uporaba izraza "silovit" namesto "močan" v izreku sodbe ne predstavlja nasprotja iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pomen obeh izrazov namreč vključuje uporabo sile z določeno stopnjo moči in intenzivnosti, ki je bila v obravnavanem primeru takšna, da je povzročila oškodovančev padec na asfaltna tla.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. B.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.3.2000 je bil obs. B.D. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in obsojen na kazen 6 let zapora. Sodišče prve stopnje je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.12.1997, v kateri je obsojencu bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ določena kazen 5 mesecev zapora ter preizkusna doba 4 let in mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 6 let in 4 mesece zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v tako izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 29.4.1999 od 05.00 ure dalje prebil v priporu. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornikov obs. B.D. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obs. B.D., odvetniki dr. P.Č., R.Č., A.Č. in M.S. so dne 13.10.2000 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, v celoti razveljavi izpodbijani sodni odločbi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, niso podane. Izrek sodbe vsebuje točen opis dogajanja, kakršnega je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca dr. J.. Če je sodišče uporabilo izraz "silovit" namesto "močan", ni s tem zaključilo nič takega, kar ne bi izhajalo iz izvedeniškega mnenja, zato ni mogoče zatrjevati, da bi bil opis dejanja v nasprotju z zaključki izvedeniškega mnenja. Tudi glede silobrana oziroma prekoračenega silobrana sta obe sodišči povsem pravilno zaključili, da je oškodovanec le mahal in nista imeli prav nobene opore, da bi zaključili, da je bil oškodovanec napadalec.

Zahteva zagovornikov obs. B.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi naj bila po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti podana zaradi nasprotja med opisom dejanja in zaključki mnenja izvedenca medicinske stroke dr. T.J. V izreku napadene pravnomočne sodbe je navedeno, da je obs. B.D. s pestjo močno udaril ošk. M.N. v predel leve arkade, takoj zatem pa silovito še v predel pod brado, zaradi silovitosti in smeri udarcev pa je N. padel vznak s tolikšno silo, da je ob udarcu glave ob asfaltno podlago utrpel tako hude telesne poškodbe, da je zaradi njih dne 2.5.1999 umrl. Iz izvedenskega mnenja dr. T.J. sledi, da je obsojenec zadal oškodovancu dva udarca, močan udarec z roko v predel leve strani obraza ter močan udarec v predel brade in vratu. Ta udarec je zaradi moči, s katero je bil zadan, povzročil oškodovančev padec na tla in nastanek ugotovljenih poškodb. Tako glede števila udarcev, ki jih je obsojenec zadal oškodovancu, kot tudi glede intezitete udarca, ki je povzročil njegov padec na tla in glede načina nastanka poškodb, ni bistvenih razhajanj med navedbami v izreku napadene pravnomočne sodbe in mnenjem izvedenca medicinske stroke. Pri tem tudi uporaba izraza "silovit" namesto izraza "močan" ne predstavlja nasprotja, ki ga zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. Pomen obeh izrazov vključuje uporabo sile z določeno stopnjo moči in intenzivnosti, ki je v obravnavanem primeru bila takšna, da je povzročila oškodovančev padec na asfaltna tla. O odločilnem dejstvu, ki zadeva način povzročitve poškodb oškodovancu, tedaj ni nasprotja med izrekom sodbe in vsebino mnenja izvedenca medicinske stroke. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Z navedbo, da je sodišče napačno zaključilo, da je dejanje, zaradi katerega se je obsojenec preganjal, kaznivo dejanje, vložniki zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Izpodbijana pravnomočna sodba na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno zaključuje, da obsojenec ni ravnal v silobranu in tudi ne v prekoračenem silobranu. S sklicevanjem na okoliščine, da so priče potrdile, da je oškodovanec napadel obsojenca, da je bil napad stvaren, protipraven, obramba obsojenca pa istočasna, naperjena zoper napadalca in neogibno potrebna za odvrnitev napada, vložniki zahteve za varstvo zakonitosti izhajajo iz lastne ocene dokazov in ugotovitev o dejanskem stanju. S tem nakazujejo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato tudi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve zakona niso podane. Zato je zahtevo zagovornikov obs. B.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in trajanja ter zamotanosti obravnavane zadeve.