Jedro

Oseba, ki je na dan 23.12.1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v R Sloveniji, je pa bila v času od 19.3.1990 do 21.5.1991 izven R Slovenije, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva, ker ni dejansko živela v R Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo N.F. in njene nedl. hčere S. za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica v mesecu marcu 1990 odpotovala v rojstni kraj, kjer je ostala do maja 1991, torej dejansko ni živela v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tako pa tudi niso izpolnjeni pogoji po 14. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva nedl. S.F. N.F. je zoper tako odločbo vložila tožbo, v kateri navaja, da je od leta 1988 živela v Sloveniji, potem pa so jo enostavno izselili, dali so jo na vlak in odposlali v Srbijo. Kmalu se je vrnila in od takrat živi v ... Meni, da zaradi nasilne izselitve ni živela v Sloveniji, zato ji je Republika Slovenija dolžna dodeliti državljanstvo.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja na izdani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Iz listin v upravnem spisu sodišče zaključuje, da je tožnica na dan 23. decembra 1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prijavila ga je 21.8.1989 na naslovu .... Vendar pa tožnica na dan plebiscita in tudi pozneje ni dejansko živela v Republiki Sloveniji. Tožnica je uradni osebi tožene stranke 25.5.1992 povedala, da je marca 1990 odšla s hčerko k bratu v rojstni kraj in se v Slovenijo vrnila maja 1991. Enako izhaja iz dopisa Centra za socialno delo z dne 18.11.1991, v katerem center navaja, da je tožnica 19.3.1990 s svakom N.F. in hčerko S. odpotovala v ..., od koder se je vrnila v Slovenijo 21. maja 1991. Enako izhaja tudi iz dopisa Centra za socijalni rad ... z dne 16.5.1991, v katerem se navaja, da tožnica živi v hiši svojega očeta.

Iz obrazloženega izhaja, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker na dan plebiscita in neposredno po plebiscitu ni dejansko živela v Republiki Sloveniji, zato je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.