VSRS Sodba I Up 252/2024

Jedro

Upravni organ v določbah ZTuj-2 nima podlage za dovolitev zadrževanja za čas pred izdajo odločbe. Namen določbe 73. člena Ztuj-2 o dovolitvi zadrževanja je v tem, da se tujcu, ki bi moral biti odstranjen, začasno dovoli ostati v Republiki Sloveniji samo zato, ker njegova odstranitev iz države ni možna. Ker se seveda tujca ne da odstraniti "za nazaj", mu tudi zadrževanja ni mogoče dovoliti ex tunc, torej od takrat, ko je podal zahtevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je v ponovljenem postopku v sporu polne jurisdikcije s sodbo IV U 39/2024-35 z dne 2. 8. 2024 razsodilo, da se tožbi tožnikov ugodi in odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Celje št. 2253-201/2021/45 (3A23-2) z dne 24. 3. 2023, prvemu in drugemu tožniku pa je dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji z veljavnostjo od 2. 8. 2024 do 2. 2. 2025 ter jima priznalo s tem povezane pravice po 75. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Zoper to sodbo sta tožnika vložila pritožbo z dne 9. 8. 2024, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je na podlagi 325., 326. in tretjega odstavka 327. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izdalo dopolnilno sodbo (v tem postopku izpodbijano sodbo), s katero je izrek sodbe IV U 39/2024 z dne 2. 8. 2024 dopolnilo s III. točko izreka, ki se glasi: "Zavrne se tožba tožeče stranke v delu zahtevka, da se prvemu in drugemu tožniku dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji za obdobje od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024."

2.Upravno sodišče je v razlogih dopolnilne sodbe navedlo, da sta tožnika utemeljeno predlagala izdajo dopolnilne sodbe, saj sodišče v izreku sodbe IV U 39/2024-35 z dne 2. 8. 2024 ni odločilo glede predlagane dovolitve zadrževanja prvega in drugega tožnika v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 9. 2021 do 1. 8. 2024. Sprejelo je stališče, da je odločba o dovolitvi zadrževanja konstitutivna, zato ustvarja pravne učinke za naprej. Pojasnilo je, da pravice iz priznanega zadrževanja v Republiki Sloveniji nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so bili pogoji za dovolitev zadrževanja izpolnjeni. Zato je presodilo, da tožba v delu glede dovolitve zadrževanja prvega in drugega tožnika v Republiki Sloveniji v obdobju pred izdajo sodbe (tj. pred 2. 8. 2024) ni utemeljena.

3.Zoper dopolnilno sodbo sta tožnika (v nadaljevanju pritožnika) vložila pritožbo. Smiselno uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev pravil upravnega spora. Navajata, da zakonita in ustavno skladno razlaga 73. člena ZTuj-2 nalaga, da je treba šteti, da odločba o dovolitvi zadrževanja tujca učinkuje za nazaj, torej tudi za čas pred izdajo odločbe, ko so bili izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje zadrževanja. Poudarjata, da sta obstoj pogojev za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji zatrjevala in dokazala že v letu 2021, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno spregledalo. Menita, da ni sprejemljivo stališče, da stranka pridobi pravico do zadrževanja šele z odločbo sodišča. Njuno stališče naj bi potrjevala tudi sodna praksa upravnega sodišča, in sicer sodbi I U 531/2017-29 z dne 29. 8. 2018 ter II U 496/2019-32 z dne 26. 8. 2021, s katerima je bila tujcema pravica do zadrževanja priznana tudi za obdobje pred izdajo sodbe.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da je odločba o dovolitvi zadrževanja po svoji naravi konstitutivna, zato pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja. Konstitutivna odločba lahko učinkuje retroaktivno le, če je tako posebej predpisano. Ker ZTuj-2 niti drug predpis takšnega učinkovanja ne določa, tujcem pravice do zadrževanja v državi praviloma ni mogoče priznati za nazaj, tj. pred izdajo konstitutivne odločbe. Sodbi upravnega sodišča, na kateri se sklicujeta pritožnika, pa po mnenju toženke v obravnavanem primeru nista uporabljivi, ker so bile v navedenih zadevah podane specifične konkretne okoliščine, ki so narekovale podelitev pravice do zadrževanja tudi za čas pred izdajo sodb.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče se strinja s stališčem Upravnega sodišča, da sta pritožnika smiselno predlagala izdajo dopolnilne sodbe. Pritožnika sta namreč v pritožbi zoper sodbo z dne 2. 8. 2024 med drugim navedla, da se pritožujeta zato, ker v izreku sodbe ni bilo odločeno o zahtevku za dovolitev zadrževanja od 1. 9. 2021 do 2. 8. 2024. Takšne trditve tudi po presoji Vrhovnega sodišča terjajo smiselno opredelitev vloge kot predlog za dopolnitev sodbe. Vloge se namreč opredelijo po njihovi vsebini in ne naslovu.

7.Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika neutemeljeno izpodbijata stališče, ki je bilo sprejeto že v sklepu I Up 44/2017 z dne 7. 6. 2017, da upravni organ v določbah ZTuj-2 nima podlage za dovolitev zadrževanja za čas pred izdajo odločbe. Namen določbe 73. člena ZTuj-2 o dovolitvi zadrževanja je v tem, da se tujcu, ki bi moral biti odstranjen, začasno dovoli ostati v Republiki Sloveniji samo zato, ker njegova odstranitev iz države ni možna. Ker se seveda tujca ne da odstraniti "za nazaj", mu tudi zadrževanja ni mogoče dovoliti ex tunc, torej od takrat, ko je podal zahtevo.

8.Pri podelitvi pravice do zadrževanja tujcu na podlagi 73. člena ZTuj-2 ne gre za ugotovitev pravnega razmerja, ki je nastalo že pred izdajo odločbe, pač pa za konstituiranje te pravice. Upravni organ namreč izda odločbo o dovolitvi zadrževanja tujcu v državi po tem, ko so izpolnjeni pogoji za njegovo odstranitev iz 69. člena ZTuj-2, če je izpolnjen kateri izmed pogojev, ki jih določa drugi odstavek 73. člena ZTuj-2. V skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZTuj-2 se dovoljenje za zadrževanje tujcu izda za največ šest mesecev in se lahko po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz drugega odstavka tega člena. Zato je pravilno stališče Upravnega sodišča, da je odločba o dovolitvi zadrževanja tujcu po vsebini konstitutivna oziroma oblikovalna, tj. takšna, ki ustvarja oziroma oblikuje pravno razmerje oziroma pravico stranke. Zgolj deklarativna odločba učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki utemeljujejo nastanek pravice oziroma pravnega razmerja. Konstitutivna odločba pa učinkuje od tedaj, ko obstaja, torej od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki (ex nunc). Da bi lahko takšna odločba pravno učinkovala, preden je bila izdana (retroaktivno), pa mora biti posebej predpisano.

8.Glede na obrazloženo je Upravno sodišče z izpodbijano dopolnilno sodbo, ki jo je izdalo v sporu polne jurisdikcije, tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za dovolitev zadrževanja prvega in drugega tožnika v državi v obdobju pred izdajo sodbe z dne 2. 8. 2024, pravilno zavrnilo.

Glede na obrazloženo je Upravno sodišče z izpodbijano dopolnilno sodbo, ki jo je izdalo v sporu polne jurisdikcije, tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za dovolitev zadrževanja prvega in drugega tožnika v državi v obdobju pred izdajo sodbe z dne 2. 8. 2024, pravilno zavrnilo.

9.Pritožnik se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U 531/2017-29 z dne 29. 8. 2018 ter II U 496/2019-32 z dne 26. 8. 2021. V navedenih zadevah je Upravno sodišče, ki je odločilo v sporu polne jurisdikcije, tujcem podelilo pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji tudi za obdobje pred izdajo sodbe. Tega v sodbi II U 496/2019-32 z dne 26. 8. 2021 ni obrazložilo, v sodbi I U 531/2017-29 z dne 29. 8. 2018 pa je navedlo, da ker odprava odločbe učinkuje za nazaj, to pomeni, da tožniku pravice, ki izhajajo iz priznanega zadrževanja v Republiki Sloveniji, pripadajo od dneva izdaje odpravljene odločbe. Tako razlogovanje Upravnega sodišča je napačno. Sodba, ki jo izda sodišče v sporu polne jurisdikcije, v celoti nadomesti odpravljeni upravni akt in ustvari pravno razmerje. Ker pravico do zadrževanja ustvari šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, lahko sodišče v sporu polne jurisdikcije z nadomestitvijo odpravljene odločbe to pravico prizna le za naprej, torej od dneva izdaje sodbe dalje.

10.Glede na obrazloženo za odločitev v tej zadevi ni pomembno dejstvo, da sta pritožnika prošnjo za dovolitev zadrževanja v državi podala že v letu 2021. Očitka, da je zgornja razlaga glede priznavanja pravnih učinkov obravnavane odločbe neskladna z načeli pravne in socialne države, pa pritožnika nista obrazložila, zato je presplošen, da bi lahko Vrhovno sodišče nanj odgovorilo. Vrhovno sodišče zato ni sledilo predlogu pritožnikov za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb 73. člena ZTuj-2.

11.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1S to odločbo je upravni organ zavrnil vlogo tožnikov za izdajo odločbe o zadrževanju tujca.

1.S to odločbo je upravni organ zavrnil vlogo tožnikov za izdajo odločbe o zadrževanju tujca.

2.E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 310.

2E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 310.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 73

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSRS Sodba I Up 252/2024

ECLI:SI:VSRS:2025:I.UP.252.2024 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas