Jedro

Pravna pravila občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) urejajo družbeno pogodbo v par. 1175 - 1215. Zanjo je bistven dogovor o združitvi dela in/ali sredstev v skupno korist. Dobiček se razdeli po razmerju prispevka (vložka) vsakega družbenika (pravno pravilo 1193 ODZ). Enako velja tudi za prispevke (vložke). V dvomu se domneva, da gre za sodelovanje po enakih delih (pravno pravilo 1185 ODZ). To pomeni, da je za veljavnost družbene pogodbe dovolj, da se stranki združita zaradi doseganja določene premoženjske koristi. Če v pogodbi ne določita višine prispevkov, se šteje, da so enaki, če ne določita, kako se deli ta dobiček in izguba, velja enako.

Če je bila družbena pogodba med strankama sklenjena, za pravno razmerje med njima ni pomembno, v čigavo končno korist jo je tožnik sklenil.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči plačati tolarsko protivrednost 6.000 DEM ter pravdne stroške v znesku 59.432,50 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni presodilo navedb v pritožbi, ki so za presojo v tej zadevi odločilnega pomena. Tega ni storilo zato, ker je zmotno uporabilo materialno pravo. Tako sodišče druge stopnje ni presodilo trditve toženca, da je bila tožnikova udeležba na dobičku v skupnem podjemu dogovorjena v obliki 1) provizije, ki bi jo tožnik dosegel v primeru prodaje mask, 2) njegovega sodelovanja in diktiranja cene tožencu in 3) rabata, ki je bil posebej dogovorjen s podjetjem tožnikovega sina. Sodišče ni upoštevalo, da družbenik v vsaki civilni družbi zasleduje le lastne interese in sicer participacijo na dobičku. Dobiček pa lahko vsak družbenik prejme v različnih oblikah. Skupna korist kot predhodna faza lastnih koristi je tudi v konkretnem primeru obstajala. Šlo je za skupno proizvodnjo in prodajo zaščitnih mask. Za ta končni cilj je bilo potrebno sodelovanje obeh pri nabavi strojev, toženca pri proizvodnji mask ter tožnika pri njihovi prodaji. Oba sta torej morala združiti svoj trud in svoje stvari (skupen denar oz. stroje) za skupno pridobivanje. Sodišče druge stopnje si zmotno razlaga, da merila za delitev dobička niso bila vnaprej določena. Ni res, da bi se stranki morali dogovoriti za razmerje npr. 60% : 40%. Nepravilno je tudi sklepanje, da skladnosti volje pogodbenih strank ni bilo zaradi tega, ker ni bilo skupne koristi. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da so bili v obravnavanem primeru ustno dogovorjeni in tudi delno realizirani vsi elementi prave civilne družbe. Enako velja tudi za izgubo. Izguba se je delila med udeležencema glede na višino udeležbe pri nabavi strojev. Če prodaja ali proizvodnja zaščitnih mask ne bi stekla, bi izguba bila za oba v neproduktivno kupljenih strojih. Končno si sodišče napačno razlaga trditev toženca, da je bilo jasno, da bo moral "na neki način" denar vrniti. Ta izraz pomeni, da je bilo tožencu jasno, da bo moral spoštovati dogovor o proviziji, razliki v ceni in rabatu in omogočiti tožniku, da bo lahko realiziral svoj dobiček v skupnem podjemu. Zato predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tožena stranka v reviziji smiselno uveljavlja kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP s trditvijo, da drugostopno sodišče ni presodilo vseh navedb pritožbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse tiste trditve v pritožbi, ki so bile za odločitev bistvene. Pri tem je, kot ugotavlja tudi sama tožena stranka, izhajalo iz drugačne materialnopravne presoje kot tožena stranka. Ali je sodišče druge stopnje obravnavalo vse pravno odločilne trditve tožene stranke v pritožbi ali ne, je revizijsko sodišče zato obravnavalo v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava pa je podan. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno materialnopravno presojali pravno razmerje med pravdnima strankama po določbah zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o posojilu. Po 557. členu ZOR se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno drugo količino nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oz. enako količino stvari iste vrste in kakovosti.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je toženec tožniku maja 1990 predlagal "družabništvo" pri izdelavi in prodaji ročnih varilnih mask, kar je tožnik sprejel in v ta namen izročil tožniku skupaj 6.000 DEM (namen "na račun izdelave orodja" je razviden tudi iz potrdil z dne 8.5.1990 in 13.9.1990). V dokaznem predlogu z dne 25.5.1992 (l. št. 10 spisa) pa je zatrjeval, da je sam tožencu predlagal, da bi bila družabnika v tem smislu, da bi toženec izdeloval maske, tožnik pa bi jih prodajal in obenem povezoval toženca s kupci ter od tega imel določen delež. Tožnik ni zatrjeval, da je sklenil posojilno pogodbo in tudi sicer ni navedel, da je denar izročil zato, da bi mu ga pozneje toženec vrnil. Vse do konca glavne obravnave ob prvem sojenju sta obe stranki temeljili svoje trditve na družabništvu. Problem je bil le v tem, da toženec ni hotel skleniti pisne pogodbe (potrditvah iz tožbe in vloge z dne 25.5.1992 "družabniške pogodbe", potrditvah na glavni obravnavi pa "pogodbe o deležih"). Šele po razveljavitvi sodbe opr. št. V P 726/91 je tožnik začel zatrjevati, da je šlo za posojilno pogodbo (trditev na naroku dne 7.10.1993). Toženec je prav tako ves čas vztrajal na tem, da je šlo za družbeno pogodbo ter da je v ta namen tudi sklenil pogodbo formalno sicer s podjetjem Z., dejansko pa s tožnikom (tožnik je pogodbo tudi podpisal).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevane in dokazovane podlage tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi ni mogoče pravno opredeliti kot posojilno pogodbo. Za takšno pravno kavalifikacijo bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazovati vse elemente iz 557. člena ZOR, kar pa ni storila. Trditev na naroku dne 7.10.1993 je ostala nesklepčna, saj je tožnik zatrjeval, da je bila vrnitev posojila vezana na začetek izdelave in prodaje mask (l.št. 33 spisa).

Če pa je tako, bi sodišči najprej morali ugotavljati, ali so bili podani vsi elementi za veljavnost civilne družbene pogodbe. Pravna pravila občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) urejajo to pogodbo v par. 1175 - 1215. Zanjo je bistven dogovor o združitvi dela in/ali sredstev v skupno korist. Sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno trdi, da mednje sodi tudi dogovor o merilih za delitev dobička in izgube. Tega pravna pravila ne določajo. Dobiček se razdeli po razmerju prispevka (vložka) vsakega družbenika (pravno pravilo 1193 ODZ). Enako velja tudi za prispevke (vložke). V dvomu se domneva, da gre za sodelovanje po enakih delih (pravno pravilo 1185 ODZ). To pomeni, da je za veljavnost družbene pogodbe dovolj, da se stranki združita zaradi doseganja določene premoženjske koristi. Če v pogodbi ne določita višine prispevkov, se šteje, da so enaki, če ne določita, kako se deli ta dobiček in izguba, velja enako.

Tožena stranka zato v reviziji pravilno zatrjuje, da pomanjkanje jasnega dogovora o delitvi dobička ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da se stranki nista dogovorili o bistvenih sestavinah družbene pogodbe. Če pa je tako, ni pravilna presoja, da mora vsaka stranka trpeti svoje stroške pri stipulaciji.

Materialnopravno vsaj preuranjena pa je tudi presoja, da je tožnik nastopal kot zastopnik firme Z. in s tem ne v lastnem interesu. Tega dejstva ni mogoče razlagati povsem neodvisno od razmerja med pravdnima strankama. Če je bila družbena pogodba med strankama sklenjena, za pravno razmerje med njima ni pomembno, v čigavo končno korist jo je tožnik sklenil. Koristi iz proizvodnje in prodaje mask, ki jih je imelo navedeno podjetje, šteje pri zatrjevanem dogovoru o družbenem razmerju, če ni posebej dogovorjeno kaj drugega, za koristi tistega družbenika, ki se je zavezal poskrbeti za prodajo. To pa je tožnik. Če je bil dogovor res takšen, kot izhaja iz trditvene podlage spora, bi drugačna presoja lahko pripeljala do rezultata, ki bi bil v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po splošnih načelih ZOR (12. člen). V tej luči bo zato potrebno ugotoviti, ali je razlog za nesklenitev še nadaljnje pogodbe (trditev tožnika) o deležih prav v pogodbi s podjetjem Z..

Navedeno zmotno materialnopravno izhodišče sodišč prve in druge stopnje je povzročilo, da sodišči nista ugotavljali nadaljnjih pogojev za veljavnost družbene pogodbe. Revizijsko sodišče je zato moralo obe sodbi razveljaviti.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi trditve obeh strank o tem, kaj je bil njun namen, o čem sta se dogovarjali in kakšno pogodbo sta nato sklenili. Preizkusiti bo moralo v postopku večkrat ponavljane trditve tožene stranke o koristi, ki je bila dogovorjena za tožnika, in sicer: 1) v proviziji ki bi jo tožnik dosegel v primeru prodaje mask, 2) v njegovem sodelovanju pri oblikovanju toženčeve cene in 3) v rabatu, ki je bil posebej dogovorjen s podjetjem tožnikovega sina. Za presojo, ali sta stranki sklenili veljavno družbeno pogodbo (pisnost ni obvezna), bo pomembna še ugotovitev, zakaj sta stranki prenehali sodelovati. Pri tem bo potrebno oceniti trditve o tem, ali so k prenehanju sodelovanja prispevale spremenjene razmere na nekdanjem jugoslovanskem tržišču ali pa drugačen dogovor med strankama. Od te ugotovitve bo tudi odvisna presoja, zakaj in ali res stranki dobička oziroma izgube nista delili. Šele po ugotovitvi vseh navedenih okoliščin bo sodišče prve stopnje lahko o sporu ponovno odločilo.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.