Jedro

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu, kar pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu lahko vloži banka.

Tožeča stranka ima pa možnost, da toži in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa. Zahteva lahko razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik delnic in obveznic in med višino poplačila, do katere bi bila kot njihov imetnik upravičena v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.

Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti. Zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti izpostavljenih določb ZBan-1 pred Ustavnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da iz sporočila banke A. d.d. iz Ljubljane, objavljenega dne 19. 12. 2013 na spletnem portalu objav javnih delniških družb izhaja, da je tožena stranka banki dne 18. 12 2013 vročila odločbo o izrednih ukrepih z oznako PHB 24.20-030/13-009 z dne 17. 12. 2013 (v nadaljevanju odločba). Prav tako je tožena stranka 19. 12. 2013 izdala povzetek odločbe o izrednih ukrepih izrečenih banki A. d.d. dne 18. 12. 2013 in ga istega dne tudi objavila na svojih spletnih straneh. Iz obeh omenjenih objav izhaja, da je tožena stranka banki na podlagi 253. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) izreka izredne ukrepe in sicer prenehanje vseh kvalificiranih obveznosti banke ter povečanje osnovnega kapitala banke z vplačili novih vložkov z namenom, da se vzpostavijo pogoji za doseganje zahtevanih količnikov o ustreznosti kapitala bank. Tožena stranka je namreč predhodno ugotovila, da so v banki podane okoliščine povečanega tveganja, zaradi katerih bi slednji lahko odvzela dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Banka na podlagi ocene finančnega položaja banke namreč ni več izpolnjevala minimalnih zahtev glede zagotavljanja minimalnega kapitala. Z zgoraj omenjenima izrednima ukrepoma o prenehanju kvalificiranih obveznosti banke je tožena stranka odločila, da z dnem 18. 12. 2013 prenehajo vse kvalificirane obveznosti banke, ki predstavljajo osnovni kapital banke ter vse obveznosti banke do upnikov iz naslova podrejenih terjatev, ki se v primeru stečaja banke poplačajo šele po popolnem poplačilu vseh navadnih upnikov. Tožnice so bile na dan 18. 12. 2013 imetnice kvalificiranih obveznosti banke, ki so na podlagi navedene odločbe tega dne prenehale. Kritno premoženje prve tožnice je med drugim obsegalo tudi 1004 lotov podrejenih obveznic z oznako B. v skupni vrednosti 1.004.000,00 EUR in 834 lotov podrejenih obveznic z oznako C. v skupini vrednosti 834.000,00 EUR. Druga tožnica je na dan 18. 12. 2013 upravljala s tremi kritnimi skladi z naložbami v tovrstne obveznosti in sicer s kritim skladom dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 100 lotov podrejenih obveznih z oznako D., v skupini vrednosti 100.000,00 EUR, kritnim skladom življenjskih zavarovanj, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 500 lotov podrejenih obveznic z oznako D., v skupni rednosti 500.000,00 EUR in 208 lotov podrejenih obveznic z oznako B., v skupni vrednosti 208.000,00 EUR, ter kritnim skladom pokojninskih zavarovanj, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 50 lotov podrejenih obveznic z oznako D., v skupni vrednosti 50.000,00 EUR. Tretja tožnica je upravljala s štirimi kritnimi skladi in sicer kritnim skladom 1, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 273 lotov podrejenih obveznic z oznako B., v skupni vrednosti 273.000,00 EUR in 105 lotov podrejenih obveznic z oznako C., v skupni vrednosti 105.000,00 EUR, kritnim skladom 2, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 150 lotov podrejenih obveznic z oznako B., v skupni vrednosti 150.000,00 EUR in 99 lotov podrejenih obveznic z oznako C., v skupni vrednosti 990.000,00 EUR, kritnim skladom 3, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 577 lotov podrejenih obveznic z oznako B., v skupni vrednosti 577.000,00 EUR, 3 lote podrejenih obveznic z oznako E., v skupni vrednosti 30.000,00 EUR in 367 lotov podrejenih obveznic z oznako C., v skupni vrednoti 367.000,00 EUR ter kritnim skladom 4, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 265 lotov podrejenih obveznic z oznako B. v skupni vrednosti 265.000,00 EUR, 17 lotov podrejenih obveznic z oznako E., v skupni vrednosti 170.000,00 EUR in 201 lot podrejenih obveznic z oznako C., v skupni vrednosti 201.000,00 EUR. Četrta tožnica je imela 35 lotov podrejenih obveznic z oznako B., v skupni vrednosti 35.000,00 EUR. Peta tožnica je na dan 18. 12. 2013 upravljala s podskladom F., mešani podsklad, katerega premoženje je med drugim obsegalo tudi 210 lotov podrejenih obveznic z oznako B., v skupni vrednosti 210.000,00 EUR.

Tožnice so toženko pozvale, naj jim glede na to, da omenjena odločba posega tudi v njihove pravne koristi, skladno s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podelijo pravico udeleževati se postopka, v katerem je bila odločba izdana in jim odločbo vroči. Tožena stranka pa se na zahteve ni odzvala in odločbe tožnicam ni vročila. Do dneva vložitve te tožbe niso bile obveščene o tem, da bi banka zoper odločbo sprožila postopek sodnega varstva, kar je v dopisu z dne 13. 1. 2014 potrdila tudi banka sama. Utemeljujejo tudi sosporništvo tožnic, pojasnjujejo obvezne sestavne dele in popolnost tožbe ter pravni interes za vložitev tožbe.

V nadaljevanju obširno razlagajo, da je in zakaj je tožnicam z izpodbijano odločbo poseženo v posamezne ustavne pravice, ki jih tudi naštejejo. V zvezi s kršitvijo pravice do sodnega varstva navajajo, da sme po določbah ZBan-1 tožbo proti odločbi tožene stranke o izrednih ukrepih vložiti samo banka, medtem kot upniki, delničarji in ostale osebe, katerih interesi so prizadeti, te pravice nimajo. Prav tako tožnice niso imele možnosti, da se udeležujejo postopka, v katerem je bila odločba izdana. Zahtevajo lahko le povrnitev škode na podlagi 350. a člena ZBan-1. Odškodninskega zahtevka pa zaradi drugačne pravne narave ni mogoče šteti za popolno pravno varstvo, saj nimajo možnosti zahtevati sodne kontrole izdane odločbe. Edina pot, po kateri lahko preprečijo poseg v njihove ustavno zavarovane pravice, je tožba iz 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno tožnice sodišču predlagajo, naj ugotovi, da je Banka Slovenije z izpodbijano odločbo izrečeno banki A. d.d. dne 17. 12. 2013, nezakonito posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnic, to je v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave v zvezi z obveznostmi ob organizaciji in delu uprave, kot jih določa tretji odstavek 120. člena Ustave, pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in prepoved razlastitve brez ustrezne odškodnine po 69. členu Ustave, zaradi česar je odločba nezakonita. Nezakoniti posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnic naj se odpravijo tako, da se odločba Banke Slovenije o izrednih ukrepih, izrečenih dne 18. 12. 2013 banki A. d.d. odpravi, tožnicam pa povrnejo tudi nastali stroški upravnega spora skupaj s pripadki.

V kolikor pa sodišče primarnemu zahtevku tožnic ne bi ugodilo, podrejeno predlagajo, naj naslovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave RS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču pred Ustavnim sodiščem začne postopek za presojo ustavnosti določb ZBan-1 oziroma ZBan-1L. Ta postopek pa naj prekine do izdaje odločbe Ustavnega sodišča o s strani naslovnega sodišča začetega postopka za presojo ustavnosti navedenih določb zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku ter predlaga sodišču, da tožbo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrže oziroma podrejeno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Meni, da tožeča stranka legitimacije za tožbo, kakršno uveljavlja, v skladu z določbami ZBan-1 in ZUS-1, nima. Navaja, da po določbah 347. člena ZBan-1 lahko tožbo proti odločbi o izrednem ukrepu vloži le banka. Varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih pa ureja 350. a člen ZBan-1. Zato tožeča stranka ne more biti aktivno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu. Prav tako ne drži navedba tožeče stranke, da ji je bila odvzeta pravica do sodnega varstva. Tožnice v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi niso bile stranke postopka oziroma stranski udeleženec. Zato v skladu z določbo 17. člena ZUS-1 ne morejo biti tožeča stranka. Tožbo je zato potrebno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči tudi iz tega razloga. ZBan-1 v 352. členu tudi izrecno določa, kdo je stranka v postopku nadzora oziroma, da je to oseba, nad katero se opravlja nadzor. Gre za specialno ureditev aktivne legitimacije v postopku nadzora tožene stranke glede na splošno ureditev, ki sicer izhaja iz določb ZUP. Zato je bila izpodbijana odločba pravilno vročena banki, ki je bila subjekt nadzora. Takšno stališče potrjuje tudi vpogled v sodno in ustavno sodno prakso ter določbe 1. in 2. člena ZUS-1, po katerih je materialnopravni pogoj za to, da se upravni akt lahko izpodbija v upravnem sporu, položaj stranke v postopku izdaje akta. Tega pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni imela.

Glede zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave tožena stranka poudarja, da odloča o vseh ukrepih nadzora, vključno z izrednimi ukrepi po uradni dolžnosti ter da se za postopek nadzora ne zahteva kontradiktornosti. To je po mnenju tožene stranke tudi nujno, saj se le na ta način lahko zagotovi takojšnje učinkovanje in izvršitev izrednih ukrepov ter obenem prepreči negotovost na finančnih trgih in pri deponentih. Zato niti banki kot subjektu nadzora ni priznana pravica do aktivne udeležbe pred izdajo odločbe. Še manj je zato priznanje takšne pravice utemeljeno za imetnike obveznic. Poleg tega niti delničarji niti upniki ali druge osebe niso v položaju, da bi lahko ocenjevali obstoj pogojev za izredne ukrepe in s tem okoliščin, ki vsaj delno temeljijo na podatkih, ki se ne razkrivajo javnosti in so poznani le banki in toženi stranki kot nadzornemu organu. Zato že iz teh razlogov delničarji in upniki banke iz kvalificiranih obveznosti v postopku z izrednimi ukrepi ne morejo biti stranke v postopku sodnega varstva zoper odločbo. Njihov pravni interes lahko izhaja izključno iz posamičnih razmerij delničarja oziroma upnika do banke ter se zato lahko nanaša zgolj na kvalifikacijo posamezne terjatve in na višino poplačila, do katerega bi bil upravičen v primeru stečaja banke. Tak pravni interes pa je ustrezno obravnavan z uveljavljanjem odškodnine na podlagi 350. a člena ZBan-1, ki omogoča celo širše pravno varstvo kot bi ga lahko upniki uveljavljali v primeru stečaja banke. Tožena stranka se pri tem sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, ki ga je zavzelo v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 in še poudari, da mora biti varstvo ustavnih pravic učinkovito ter da učinkovito pravno sredstvo ni vedno nujno sodni postopek. Odprava odločbe v postopku sodnega varstva bi nasprotno, glede na že izvršene ukrepe in časovno distanco, nesorazmerno posegla v novonastale položaje in s tem ponovno vzpostavila položaj ogrožene stabilnosti finančnega sistema, ki je bil z izrednimi ukrepi odpravljen.

V pripravljalnih vlogah tožeča in tožena stranka obširno prerekata navedbe nasprotne stranke ter vztrajata pri svojih trditvah in predlogih iz tožbe oziroma odgovora na tožbo. Pri tem tožeča stranka v zvezi z aktivno legitimacijo za tožbo poudarja, da je ob upoštevanju stališča tožene stranke, določba 4. člena ZUS-1 nepotrebna, saj bi bilo treba vsako tožbo vloženo na tej podlagi, zavreči z obrazložitvijo, da ima tožeča stranka po določbah Obligacijskega zakonika zagotovljeno sodno varstvo v pravdi. Ne strinja se tudi s stališčem, da tožbo po 4. členu ZUS-1 lahko vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožnicam razen možnosti vložitve odškodninske tožbe na podlagi 350. a člena ZBan-1, drugo pravno sredstvo ni zagotovljeno, saj se z navedeno določbo varujejo povsem druge pravne kategorije, kot jo za banke varuje prvi odstavek 347. člena ZBan-1 oziroma za upnike, 4. člen ZUS-1. V zvezi s posegom v pravico do sodnega varstva pa tožeča stranka poudari, da gre v konkretnem primeru izdane odločbe za poseg v pravico upnikov kvalificiranih obveznosti, ki na poslovanje banke niso imeli neposrednega vpliva. Kljub temu pa je riziko neuspešnega poslovanja prenesen nanje in to tako, da so njihove terjatve v celoti prenehale. Določbe 350. a člena ZBan-1 pa vsebujejo takšne predpostavke za ugotavljanje odškodninske odgovornosti, ki jih je praktično nemogoče dokazati. Potrebni podatki imetnikom kvalificiranih obveznosti zaradi varovanja bančne tajnosti namreč niso na razpolago. Možnost odškodninskega zahtevka je zato po mnenju tožeče stranke samo formalna in v praksi neuporabna, kar pomeni, da ne gre za učinkovito pravno sredstvo v smislu 23. člena Ustave.

Tožena stranka vztraja na stališču, da je stranka v postopku samo banka, ki ima edina na podlagi 347. člena ZBan-1 pravico vložiti tožbo zoper odločbo. Hkrati ZBan-1 zagotavlja delničarjem in upnikom iz naslova kvalificiranih obveznosti možnost, da povračilo morebitne škode uveljavljajo od tožene stranke zaradi kršitev pravil pri izdaji odločbe. Pri tem gre za posebno ureditev, ki upnikom oziroma delničarjem omogoča celo širše pravno varstvo njihovih premoženjskih pravic. Cilj izrednih ukrepov ni prenehanje podrejenih obveznosti ampak prestrukturiranje prezadolžene banke in s tem zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, ki bi bil ogrožen v primeru stečaja banke. Tožnice zato niso upravičene izpodbijati ugotovitev glede insolventnosti banke, pač pa imajo možnost, da dokazujejo višje poplačilo terjatev v primeru stečaja banke ter odgovornost tožene stranke za neustrezno izbiro cenilca, ki je izdelal mnenje za primer stečaja banke. Dokazovanje torej ni odvisno od informacij in dokumentacije, s katero razpolaga tožena stranka v zvezi z obstojem razlogov za izredne ukrepe iz 253. a člena ZBan-1. Osnova za odškodninski zahtevek je le dokaz o višjem poplačilu v primeru stečaja in odgovornost tožene stranke za neustrezno izbiro cenilca. Vprašanje glede dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednoti premoženja banke v primeru stečaja, pa se rešuje v okviru splošnih pravil glede dostopa do informacij za namene pravdnega postopka, ne pa v okviru upravnega spora zoper upravni akt. Sodišče je moralo tožbo zavreči. Na podlagi 4. člena ZUS-1, na katerega tožeča stranka opira svojo upravičenost za tožbo, sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Citirana določba je glede na predhodne določbe ZUS-1 subsidiarne narave, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper (drug) posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V konkretnem primeru je že iz vsebine tožbe in priloženih listin razvidno, da tožeča stranka nasprotuje odločbi tožene stranke oziroma izrednemu ukrepu, izrečenemu z odločbo. Da gre v konkretnem primeru za upravni akt oziroma upravno odločbo, izhaja že iz upravnih spisov, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka in iz katerih je razvidno, da je sporna odločba o izrednih ukrepih št. PBH 24.20-030/13-009 z datumom 17. 12. 2013, s katero je tožena stranka kot pristojni organ v okviru izvrševanja nadzorne (in s tem upravne) funkcije ter na podlagi določb Zakona o Banki Slovenije in ZBan-1 po uradni dolžnosti odločila o izrednih ukrepih, ki zadevajo Factor banko d.d., in v tem okviru tudi o prenehanju vseh kvalificiranih obveznosti banke, ki so nastale do dneva izdaje odločbe in ki mu tožeča stranka nasprotuje v tožbi. Tožeča stranka torej v tožbi nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu. To pa pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta tožeča stranka upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Odločanje o zakonitosti upravnega akta v rednem upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1 namreč vključuje tudi presojo ugovorov, ki so ustavnopravne narave.

Sodno varstvo proti odločbam tožene stranke se po določbah 337. člena ZBan-1 zagotavlja v postopku, določenem s tem zakonom. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu lahko vloži banka (prvi odstavek 347. člena ZBan-1). Tožeča stranka kot imetnik delnic oziroma obveznic, na katere se nanaša izrečeni ukrep, glede na citirano specialno ureditev v ZBan-1 nima možnosti, da zahteva presojo zakonitosti odločbe kot upravnega akta v smislu določb ZUS-1. Ima pa možnost, da toži in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1, kot v odgovoru na tožbo pravilno opozarja že tožena stranka. Delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih tožene stranke, lahko po citirani določbi zahtevajo od tožene stranke povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bil izrečen. Sodno varstvo se v tem primeru sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni, oziroma da ni ustrezno. Niti Ustava niti ZUS-1 namreč ne pogojujeta drugega sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavila v upravnem sporu. Pomembno je, da je sodno varstvo učinkovito, kar pomeni, da se z njim na učinkovit način varujejo pravice in interesi prizadetih oseb. Vendar ne njihove pravice in interesi nasploh, temveč le v tistem delu, v katerem so prizadeti z odločbo.

V konkretnem primeru torej tožeča stranka za presojo zakonitosti odločbe tožene stranke o izrednih ukrepih ni aktivno legitimirana, je pa legitimirana, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa. Pri tem lahko (s tožbo) zahteva razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik delnic in obveznic do banke A. d.d., in med višino poplačila, do katere bi bila kot njihov imetnik upravičena v primeru stečaja banke. Zahteva torej lahko povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. Obenem pa je na takšen način (v premoženjskopravnem pogledu) postavljena v enak položaj, kot bi ji nastal v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen in bi prišlo do stečaja banke. Na podlagi ocene izkazov finančnega položaja banke po stanju na dan 30. 9. 2013, se namreč ugotavlja (v izreku odločbe), da bi banka na ta dan izkazovala negativni kapital v višini, ki bi v primeru stečaja banke ne omogočal niti, da bi bile v celoti poplačane navadne terjatve upnikov (deponentov), da so s tem podani pogoji iz 1. točke prvega odstavka 320. člena ZBan-1 za začetek stečajnega postopka, da bi bil v primeru stečaja banke primanjkljaj kapitala za plačilo obveznosti banke še višji ter da bi zato kvalificirane obveznosti banke, ki obstajajo na dan izdaje določbe, v primeru stečaja ne bile poplačane niti delno. Zato ni mogoče slediti tožbenim navedbam o višji oziroma nadaljnji škodi, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela kot imetnik delnic oziroma obveznic, ter posledično tožbenim trditvam, po katerih v zvezi z izrednim ukrepom nima učinkovitega pravnega sredstva. Ni pa v konkretnem primeru povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe, saj se pri odločanju o povrnitvi škode ugotavlja višina poplačila za primer „če bi izredni ukrep ne bil izrečen“. To pa lahko vključuje tudi presojo, ali so bili razlogi za izredni ukrep iz 253.a člena ZBan-1, v konkretnem primeru pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in s tem za stečaj banke, sploh podani. Da se pri odločanju o povrnitvi škode lahko presoja tudi zakonitost odločbe, oziroma da presoja zakonitosti odločbe pri tem vsaj ni izključena, pa nenazadnje izhaja tudi iz tretjega odstavka 350.a člena ZBan-1, po katerem mora sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka tega člena, v primeru, če je zoper odločbo o izrednem ukrepu vložena tožba v skladu s 347. členom (t.j. tožba banke), postopek prekiniti do odločitve sodišča v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije.

Zato sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da tožnicam v pogledu njihovih premoženjskopravnih upravičenj, pravica do sodnega varstva s specialno ureditvijo v 350. a členu ZBan-1 ni odvzeta. Zato po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, tožeča stranka legitimacije za tožbo v upravnem sporu kot subsidiarnem sodnem varstvu ne izkazuje.

Tožeča stranka nasprotno s svojimi navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ne prepriča. Kot imetnica finančnih instrumentov drugih upravičenj, ki bi jih imela nasproti banki, (razen premoženjskih), ne izkazuje in niti ne zatrjuje. Prav tako ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Glede dokazovanja nastanka oziroma višine nastale škode in s tem učinkovitosti sodnega varstva, ki ga dajejo določbe 350.a člena, pa že tožena stranka (z ozirom na povsem splošne tožbene ugovore) v zadostni meri pojasni, da se vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče zato tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti. Zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti izpostavljenih določb ZBan-1 pred Ustavnim sodiščem.

Iz navedenih razlogov je sodišče ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo tako, kot sledi iz izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem nosi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.