Jedro

Če prosilec ne izkaže, da je bil staršem nasilno odvzet s strani okupatorja oz. njegovih sodelavcev iz nacionalnih, rasnih, političnih ali verskih razlogov, mu ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.8.2004. Z navedeno odločbo je slednja zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 16.12.2002, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka. Tožena stranka se je strinjala z organom prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je bil tožnik s strani okupatorja nasilno odvzet staršem zaradi rasnih, nacionalnih, verskih ali političnih razlogov ter poslan v posebne domove organizacije "L." ali v taborišče za ukradene otroke.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil izpostavljen vojnemu nasilju, kot je opredeljeno v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01). Tožnik je namreč svoj zahtevek oprl na trditev, da je bil iz bolnišnice v M. brez soglasja staršev in brez njihove vednosti premeščen v bolnišnico v G., kjer naj bi bil operiran z namenom testiranja izpaha kolkov pri otrocih njegove starosti. Da je bil operiran, je potrdila tudi priča A.A., medtem ko priča B.B. o dogodkih, povezanih z zdravljenjem, ni vedela ničesar povedati. Sodišče je menilo, da tožnikovega sprejema v bolnišnico M. in njegovo kasnejšo premestitev v G., za katero tožnik trdi, da je bila izvedena brez vednosti njegovih staršev, ni mogoče šteti kot prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje. Po njegovih lastnih navedbah so ga straši v bolnišnici lahko obiskovali ter so ga na podlagi poziva bolnišnice tudi prišli iskat. Medicinska dokumentacija, ki jo je tožnik predložil, na drugačno odločitev ne vpliva, saj potrjuje le tožnikovo zdravstveno stanje, ne pa pravnih predpostavk za priznanje uveljavljanega statusa. Sodišče prve stopnje pa je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C.C., saj je imel tožnik to možnost že v upravnem postopku, zaradi česar je predlagani dokaz štelo kot nedopustno tožbeno novoto po določbah 3. odstavka 14. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi obsežno povzema potek postopkov ter navaja in komentira razloge iz odločb tožene stranke in organa prve stopnje ter iz izpodbijane sodbe. Meni, da bi morali organi, ki obravnavajo tovrstne zahtevke, pokazati večjo mero razumevanja, ne pa le birokratsko slediti predpisom. Ponavlja tožbene navedbe, da priča A.A. pred organom prve stopnje ni vsega izpovedala, saj se je bala preganjanja oblasti, prav tako pa je tožnikovi materi obljubila, da o tem ne bo govorila. Za sorodnika C.C. je izvedel tik pred vložitvijo tožbe, zato ga v upravnem postopku ni mogel predlagati kot priče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeni priči samo zasliši. Vztraja, da izpolnjuje zakonske pogoje tako po 1. kot tudi 2. členu ZZVN, saj je slovenski državljan, ki je bil med drugo svetovno vojno izpostavljen nasilnemu dejanju nemškega okupatorja in sicer tako, da je bil brez vednosti staršev odpeljan iz mariborske bolnišnice. Razlog za to je bilo sodelovanje očeta kot aktivista na terenu ter pripadnost rimskokatoliški veri. Dalje navaja, da dokazov ni uspel pridobiti, je pa skušal pridobiti podatke o tem, ali je v Gradcu res delovala vojaška bolnica, vendar še ni prejel odgovora. Navaja tudi, da so se materialni dokazi v letih 1944 in 1945 načrtno uničevali z namenom prikriti zločinska dejanja okupacijskih sil na ozemlju Republike Slovenije in jih je zato zelo težko pridobiti. Kot pričo bi lahko predlagal tudi svojo mater, a je leta 1995 umrla. Pritožbenemu sodišču predlaga, da toženi stranki naloži pripravo sprememb in dopolnitev ZZVN, ki bi kot žrtve vojnega nasilja obravnavale tudi otroke, ki so bili žrtve medicinskih poskusov. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 1. odstavka 2. člena ZZVN, po kateri je žrtev vojnega nasilja-ukraden otrok, oseba, ki je bila ob pogojih iz 1. člena ZZVN ter v pravno relevantnem obdobju druge svetovne vojne, s strani okupatorja nasilno odvzeta staršem iz rasnih, nacionalnih, verskih ali političnih razlogov. Pravilno pa je tudi stališče, da mora stranka dejanske okoliščine, ki so podlaga za uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja, ustrezno dokazati.

Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo odločitvi tožene stranke in organa prve stopnje, da tožnik ni bil izpostavljen nasilju, kot ga določa 2. člen ZZVN. Sicer ni sporno, da je bil tožnik pozimi leta 1944/45 iz mariborske bolnišnice prepeljan v bolnišnico v G., kjer je bil operiran na kolkih, vendar pa tožnikove trditve, da je bil staršem proti njihovi volji odpeljan kot ukradeni otrok oziroma zaradi opravljanja medicinskih poskusov, niso izkazane. Tega namreč ne potrjujejo listinski dokazi v upravnih spisih (potrdilo o stalni nezmožnosti za opravljanje vojaške dolžnosti v JLA z dne 19.7.1960, sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 14.9.1982, izvid poliklinike VMA z dne 12.10.1971 ter ortopedski karton Splošne bolnišnice M. iz leta 1964), saj se nanašajo zgolj na zdravstveno stanje tožnika, ne pa tudi na zatrjevani prisilni odvzem staršem. O slednjem nista ničesar vedeli izpovedati niti priči B.B. in A.A., ki sta bili v postopku pred organom prve stopnje zaslišani na predlog tožnika. V celoti neizkazane so tudi trditve, da je bil vzrok za zatrjevano nasilje očetovo sodelovanje z NOB ter pripadnost rimskokatoliški veri, saj tožnik v tej smeri ni predložil nobenih dokazov. Ker torej tožnik ni izkazal okoliščine, da je bil staršem nasilno odvzet iz nacionalnih, rasnih, političnih ali verskih razlogov, je bil njegov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen.

Neutemeljeno tožnik ugovarja, da priča A.A. ni izpovedala vsega, kar je o zadevi vedela. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo zaslišanje te priče pred organom prve stopnje opravljeno v skladu z določbami ZUP, priča je bila posebej opozorjena, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati ter da kriva izpovedba predstavlja kaznivo dejanje. Izpoved je konsistentna ter skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, zato pritožbeno sodišče v njeno verodostojnost ne dvomi.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče C.C. Kot je bilo pravilno obrazloženo že v izpodbijani sodbi, se v upravnem sporu lahko predlagajo novi dokazi le, če jih stranka ni imela možnosti predlagati v postopku pred izdajo upravnega akta (3. odstavek 14. člena ZUS). Da mu taka možnost ni bila dana, tožnik zgolj z zatrjevanjem, da je za pričo izvedel šele tik pred vložitvijo tožbe, ne izkazuje. Glede predlogov po spremembi veljavne zakonodaje pa je tožniku potrebno pojasniti, da po 88. členu Ustave RS sodišče nima zakonodajne inciative.

Glede na navedeno je bilo na podlagi 73. člena ZUS pritožbo treba zavrniti, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, ter potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.