Jedro

Ker je policija avtomobil zasegla, ima tožnik (če je njegov lastnik) vse možnosti, da zahteva njegovo vrnitev. Ker je tako le od njega odvisno, ali mu bo avtomobil vrnjen, je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da škoda zaradi izgube avtomobila ni nastala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 6.000 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Koper na dan plačila ter zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled v tolarski protivrednosti na dan plačila. Tožnika je zavezalo, da mora tožniku povrniti 125.460 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2005. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da avtomobila dejansko nima več. Ker mu zato škoda, katere povrnitev zahteva, ni nastala, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Iz komaj razumljive obrazložitve je mogoče razbrati, da se tožnik sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 73/97, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve, ker si je protipravno prilastil tožnikov avtomobil. Poudarja pomen ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec ta avtomobil prodal V. A. in se s tem okoristil. Zato tožniku ni bilo treba dokazovati, da avtomobila nima več, ali da mu zaradi ravnanja toženca ni nastala škoda. To, da je avtomobil V. A. potem zasegla policija, v razmerju med strankama ne spremeni ničesar. Bistveno je, da je tožniku nastala škoda ter da ta izvira iz protipravnega ravnanja toženca. Ker velja načelo prepovedi povzročanja škode, je tožbeni zahtevek, katerega višino je ugotovil izvedenec, utemeljen.

Toženec uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), kar utemeljuje z očitkom, da je odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. To velja tudi za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga revident utemeljuje s pavšalno kritiko, da je "navedena odločitev ... v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem". Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 151/2004, II Ips 120/2001, II Ips 663/96 itd.). Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (gl. npr. odločbo II Ips 334/99).

Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki je prestalo pritožbeni preizkus. Med elementi konkretnega dejanskega stanu izstopajo naslednje ugotovitve: – avtomobil, za katerega zahteva tožnik denarno odškodnino, je zaradi kazenskega postopka zoper toženca zasegla policija; – avtomobil se še vedno nahaja pri policiji; – po zaključku kazenskega postopka, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo, se tožnik (ki je bil obveščen o koncu kazenskega postopka) za avtomobil ni več zanimal. Ta dejstva zadoščajo za pravni zaključek, da tožniku škoda, katere povrnitev zahteva, (izguba avtomobila) ni nastala. Ker je policija avtomobil zasegla, ima namreč tožnik (če je njegov lastnik) vse možnosti, da zahteva njegovo vrnitev. Po tretjem odstavku 110. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.) se zasežene stvari po končanem kazenskem postopku vrnejo lastniku. Ko je tako le od tožnika odvisno, ali mu bo avtomobil vrnjen, je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da škoda zaradi izgube avtomobila ni nastala. Pri tem nič ne spremenijo dejstva, da je toženec ta avtomobil prodal tretji osebi, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zatajitve in da je dal tožnik avtomobil oceniti. Če namreč ni škode (katere povrnitev zahteva tožnik), tudi ni odškodninske obveznosti (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revident ni (obrazloženo) uveljavljal, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).