Jedro

VS RS je v sodni praksi že zavzelo stališče, da je možno v primerih, kadar delodajalec določeno delo projektno organizira, v času trajanja projekta sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko zaposlitev za določen čas in kakšno obdobje je potrebno, je odvisno od dejanskih potreb delodajalca. Tudi v primeru še vedno obstoječe potrebe po določenem delu, ne gre za avtomatično oziroma za „upravičeno podaljšanje“ obstoječe pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč dejansko za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Trajanje oziroma podaljšanje projekta ne pomeni avtomatično tudi podaljšanja oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, temveč je potrebno razpisati ali objaviti prosto delovno mesto in delodajalec lahko prosto izbira, koga bo izbral.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in 15. 6. 2011; ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 3. 2011 ter da mu še traja; da ima tožnik od 1. 4. 2011 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za uradniško delovno mesto svetovalca; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na uradniško delovno mesto svetovalca v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da mu je dolžna priznati za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje vse pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zapadlosti posamezne plače dalje to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 125 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.105,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določil Zakona o pravdnem postopku, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka meni, da je sodišče pri svoji odločitvi, ki dejansko pomeni transformacijo delovnega razmerja, ki je trajalo do 31. 3. 2011 za določen čas, v delovno razmerje v nedoločen čas, napačno in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je prezrlo določbo 3. odstavka 69. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki bi morala biti pri odločitvi sodišča o tožbenem zahtevku ključnega pomena. Navedena določba je namreč „lex specialis“ v razmerju do ZDR, da se delovno razmerje za določen čas iz 3. točke 69. člena ZJU sklene za čas trajanja projekta. Tretja točka 68. člena ZJU namreč določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja. ZJU ne postavlja omejitev, kot so določene v ZDR v smislu, da mora projekt trajati več kot dve leti in da se pogodba o zaposlitvi sklene za celotno obdobje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je menilo, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene le v primeru, če sta izpolnjena oba pogoja in sicer trajanje projekta za več kot 2 leti in sklenitev pogodbe za čas trajanja projekta. V konkretnem primeru je namreč jasno, da je šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas za projektno delo. Ponovno poudarja, da je Program... 2007 – 2013 (v nadaljevanju PRP), skupni programski dokument Slovenije in Evropske komisije ter predstavlja programsko osnovo za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Projekti.. (v nadaljevanju TP) so primeroma našteti v PRP in „podporne aktivnosti“ pri izvajanju PRP. Del slednjih so tudi zaposlitve v okviru TP, ki so sicer minoren del ukrepa Tehnična pomoč. Iz tega razloga nihče od zaposlenih za določen čas v okviru ukrepa TP ni imel sklenjene pogodbe za celotno programsko obdobje od leta 2007 do 2013. Na podlagi stališča Organa upravljanja za PRP so bila parcialno določena obdobja, ki so bila v bistvu posamezni projekti in so trajali določen čas in v okviru katerih je tožena stranka zaposlovala delavce izključno za določen čas. To pomeni, da je vsaka sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tako tudi tožnikova, pomenila le izvedbo posameznega ukrepa t.i. projekta, ki je bil časovno omejen in je narekoval le potrebo po sklenitvi pogodbe za zaposlitev za določen čas v enakem časovnem trajanju. Ukrep TP se namreč izvaja v okviru Organa upravljanja, zgolj izplačila iz tega naslova pa izvaja Agencija. Kot je tožena stranka že pojasnila, poslovanje določenega števila uslužbencev za celotno programsko obdobje ne le, da ni predvideno s PRP, temveč tudi ne bi bilo primerno z vidika smotrnosti, saj je nemogoče predvideti primerno število ljudi za celotno obdobje. O teh dejstvih je sodišče lahko sprejelo zaključek na podlagi izpovedb prič A.A., A.B.in A.C., ki so jasno izpovedali, da je šlo za uvajanje programa v določenih fazah. Sodišče se vrednostno ni opredelilo do izpovedi navedenih prič, s čimer je poleg napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava tudi kršilo 14. točko 339. člena ZPP, ker sodba v tem delu ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Poleg navedenega tožena stranka poudarja, da število kontrol na področju kontrol razvoja podeželja, kjer je bil za ta projekt za določen čas zaposlen tožnik, upada še sedaj in je zato bila pravilna in korektna odločitev vodstva Agencije in Organa upravljanja PRP, da nov projekt ni potreben in s tem tudi ne zaposlovanje za določen čas. Na podlagi dejanskega obsega in predvidenih aktivnosti se je prilagajalo tudi število zaposlenih, ki so bili potrebni za opravljanje določenega področja dela za čas projekta v okviru PRP. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo sodišča Evropske skupnosti v zadevi C-586/10 Bianca Kucuk, z dne 26. 1. 2012, ki obravnava obnavljanje in sklepanje pogodb za določen čas. Poleg tega pa opozarja, da je sodišče prve stopnje v popolnoma enakovrstni zadevi v individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1058/2011 s sodbo z dne 21. 5. 2012 odločilo popolnoma drugače in je vsebinsko istovrstni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Samo podrejeno in s previdnosti pa tožena stranka opozarja tudi na nepravilne odločitve sodišča v 6. točki izreka sodbe, kjer je naložilo toženi stranki, da tožniku od 1. 4. 2011 dalje obračuna bruto plače, odvede vse pripadajoče davke in prispevke ter izplača neto plače s pp.. Tožnik je namreč na glavni obravnavi predložil dokazilo o tem, da je bil v času od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 prijavljen v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje in mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje tega pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da Zakon o delovnih razmerjih določa temeljni okvir pravic in obveznosti strank, ki jih tudi ZJU kot specialni predpis ne more širiti. Poudarja, da projekt Program... 2007 – 2013 dne 31. 3. 2011 ni bil zaključen in so se dela in naloge tožnika še vedno opravljale. Meni, da sodba sodišča EU v zadevi C-586/10 ni uporabna za ta primer, saj je tam šlo za verižno sklepanje pogodb zaradi nadomeščanja odsotnih uslužbencev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, katere uveljavlja pritožba, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materilano pravo.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi vrednostno opredelilo do izpovedb prič A.A., A.B. in A.C.. Dejstvo, da se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in njeno obrazložitvijo namreč ne predstavlja navedene kršitve pravil postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze, vendar je na podlagi njih napravilo napačen materialnopravni zaključek, kar pa ne predstavlja navedene očitane kršitve pravil postopka.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 1. 8. 2008 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec v Službi za kontrolo za določen čas do 31. 3. 2009, nato pa 11. 3. 2009 z novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas trajanja projekta, ki se je financirala iz Tehnične pomoči „Program... za leto 2007 – 2013“ in sicer do 31. 3. 2011. Delo je opravljal v istem oddelku kot po prvi sklenjeni pogodbi za določen čas in v istem nazivu svetovalec III. Dne 28. 12. 2009 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 3. 2009, na podlagi katerega se je javni uslužbenec – tožnik premestil iz delovnega mesta 6000 v Oddelku za izvedbo ukrepov neposrednih plačil v Službo za kontrolo, na delovno mesto 6000 svetovalec v oddelku za izvedbo kontrol, ukrepov razvoja podeželja in kmetijskih trgov. Trajanje pogodbe je ostalo enako. Tožniku delovno razmerje po 31. 3. 2011 ni bilo podaljšano oziroma z njim ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas. Zaradi navedenega je tožnik vložil predmetno tožbo s katero je uveljavljal transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker se je postavilo na stališče, da tožena stranka ni imela pravne podlage za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožniku. Po določbi 1. odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, med drugim tudi za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja, pri čemer pa je potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da se lahko v primeru projektno organiziranega dela pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za celotno projektno obdobje, je bila takšna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nezakonita. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen neprekinjeno od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2011, kar je več kot dve leti. V kolikor bi šlo za tožnikovo delo, ki ni povezano s projektom, je prekoračen rok iz 2. odstavka 53. člena ZDR, v kolikor pa gre za projektno delo, za katero ZDR določa izjemo je možno pogodbo o zaposlitvi za določen čas skleniti za čas daljši od dveh leti, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in tudi trditev tožnika ugotovilo, da je tožnik sklepal pogodbe o zaposlitvi za opravljanje projektnega dela, to je kontrole v okviru projekta PRP, ki se je financiralo iz Tehnične pomoči Progama... za leto 2007 – 2013. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za trajanje celotnega časa projekta, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita. Zato je na podlagi določbo 54. člena ZDR odločilo, da se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. Zakon o javnih uslužbencih v 3. točki 1. odstavka 68. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi z javnim uslužbencem lahko sklene za določen čas, za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja in za izvrševanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvrševati z obstoječim številom javnih uslužbencev. Po določbi 3. odstavka 69. člena ZJU, se delovno razmerje za določen čas, v zgoraj navedenih primerih sklene za čas trajanja projekta oziroma za čas začasno povečanega obsega dela. ZJU se glede omejitev sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitve določb 1. odstavka 68. člena ZJU sklicuje na uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja (3. odstavek 68. člena ZJU). Omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas so opredeljene v 53. členu ZDR in posledice nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v 54. členu ZDR. Glede projektno organiziranega dela ZDR v 3. odstavku 53. člena določa, da ne glede na omejitve iz predhodnega odstavka (to je čas trajanja pogodbe o zaposlitvi krajši od dveh leti) se lahko v primeru projektnega dela sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Navedena zakonska določba pa ne pomeni, kot jo zmotno tolmači sodišče prve stopnje, da je pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za opravo projektnega dela mogoče skleniti le pod pogoji, da projekt traja več kot dve leti in da se pogodba sklene za ves čas trajanja projekta. V zvezi z uporabo navedenih zakonskih določb, je namreč zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS, v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 100/2012, da je možno v primerih, kadar delodajalec določeno delo projektno organizira, v času trajanja projekta sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko zaposlitev za določen čas in kakšno obdobje je potrebno, je odvisno od dejanskih potreb delodajalca. Tudi v primeru še vedno obstoječe potrebe po določenem delu, ne gre za avtomatično oziroma za „upravičeno podaljšanje“ obstoječe pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč dejansko za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. V primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, je bilo zavzeto stališče, da trajanje oziroma podaljšanje projekta ne pomeni avtomatično tudi podaljšanja oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, temveč je potrebno razpisati ali objaviti prosto delovno mesto in delodajalec lahko prosto izbira koga bo izbral. Glede na zgoraj navedeno materialno pravno podlago je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekla 31. 3. 2011 sklenjena za opravljanje projektnega dela, torej zakonito. Zato je z navedenim dnem tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Za odločitev o tožbenem zahtevku niti ni pomembno ali se je projektno delo še izvajalo naprej v enakem obsegu in tudi naloge, ki jih je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljal tožnik, saj je bil v primeru, v kolikor bi tožena stranka želela podaljšati opravljanje tega dela, potreben razpis oziroma objava prostega delovnega mesta za izvajanje projekta. Torej tožnik ne bi mogel nadaljevati z delom po stari pogodbi o zaposlitvi za določen čas oziroma tožena stranka ne bi bila dolžna prav z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi v primeru potrebe po nadaljevanju dela na projetku.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, glede na zgoraj obrazloženo, niso pomembne.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, za kar je imelo podlago v določbi 5. alinee 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka tako na prvi kot drugi stopnji iz razloga, ker s tožbo ni uspel.