Jedro

Sodno varstvo osebnih podatkov se nanaša tudi na pravico vpogleda v zbirko osebnih podatkov. Zakon o varstvu osebnih podatkov izrecno ne določa pravic svojcev glede podatkov, ki se nanašajo na osebnost pokojnika. Toda po določbi 4. odstavka 51. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti dolžnost varovati zdravniško skrivnost ne velja v razmerju do bolnikovih ožjih sorodnikov. Ker tožena stranka ne trdi, da je tožnikova pokojna mati prepovedala, da zdravniki dajejo tožniku podatke o njenem zdravstvenem stanju, mu ni mogoče odreči pravice do vpogleda v njeno zdravstveno dokumentacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Repblike Slovenije v Ljubljani, št. 1799/99-14 z dne 17.2.2000

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in toženi stranki naložilo, da mora tožniku omogočiti vpogled v zdravstveno dokumentacijo njegove pokojne matere dr. T.G., umrle 5.12.1998 na P. kliniki v L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99, v nadaljevanju ZVOP). Po določilu 1. odstavka 20. člena ZVOP lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, s tožbo zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja. V 2. točki 2. člena ZVOP je sicer res opredeljen pomen izraza posameznik: to je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se osebni podatek nanaša. Vendar po mnenju sodišča 20. člena ZVOP ni mogoče razlagati tako, da imajo sodno varstvo zagotovljeno zgolj posamezniki po 2. točki 2. člena ZVOP. Drugo sodno varstvo po ZVOP namreč ni predvideno in bi bila takšna razlaga te zakonske določbe preozka: namen določbe 20. člena ZVOP je, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo vseh oseb (posameznikov), katerih pravice, urejene s tem zakonom so lahko prizadete, saj bi bile le te sicer (če bi določbo 20. člena ZVOP razlagali ozko), nezavarovane. To ne bi bilo v skladu z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije. Tožnik sicer ni posameznik po 2. točki 2. člena ZVOP (podatki, ki jih želi vpogledati se namreč ne nanašajo nanj osebno). Vendar lahko upravljalec zbirke osebnih podatkov na podlagi 12. člena ZVOP uporabnikom posreduje osebne podatke o umrli osebi, če uporabnik lahko izkaže zakoniti interes za uporabo osebnih podatkov o umrli osebi, pa umrli v času svojega življenja ni izrecno prepovedal posredovanje teh osebnih podatkov in če temu ožji družinski člani ne nasprotujejo. Citirano določilo torej daje ostalim osebam pravico do uporabe določenih podatkov, in sicer osebnih podatkov o umrlih, pod pogoji, določenimi v tem členu. Tožnik je pri toženi stranki kot upravljalcu zbirke osebnih podatkov zahteval vpogled v zdravstveno dokumentacijo svoje pokojne matere dr. T.G. To pa, ob navedeni razlagi 20. člena ZVOP, pomeni, da je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen. Tožena stranka pri presoji utemeljenosti tožnikove zahteve ni upoštevala oziroma sploh ni presojala ali tožnik te pogoje izpolnjuje, čeprav bi jih glede na navedeno morala. Tožnik že kot ožji sorodnik (sin) izkazuje zakonit interes za uporabo osebnih podatkov o svoji pokojni materi. Svojci umrlega, zlasti najbližji, kot so otroci, nedvomno imajo pravni interes za vpogled v medicinsko dokumentacijo umrlega. Takšen interes jim je mogoče priznati že zato, da se lahko kar najbolj neposredno seznanijo s potekom zdravljenja in z razlogi za smrt njihovega bližnjega. Zaradi vsega navedenega tožnik izkazuje zakonit interes. Izpolnjena pa sta tudi ostala dva pogoja iz 12. člena ZVOP. Tožena stranka namreč ne zatrjuje, da bi pokojnica prepovedala posredovanje teh osebnih podatkov tožniku (svojemu sinu). Ker je tožnik sam ožji družinski član pokojne, je zadoščeno tudi nadaljnjemu pogoju iz 12. člena ZVOP, po katerem se uporaba osebnih podatkov dovoli, če temu ožji družinski člani ne nasprotujejo. Tožnik izpolnjuje vse pogoje po 12. členu ZVOP. Tožena stranka je s tem, ko mu ni omogočila vpogleda v zdravstveno dokumentacijo njegove pokojne matere, ravnala nezakonito in tako posegla v pravico, ki tožniku po navedenem določilu ZVOP pripada. Zato je sodišče na podlagi 3. odstavka 20. člena ZVOP in ob smiselni uporabi 1. odstavka 62. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu z 20. členom ZVOP je upravno sodišče pristojno za odločanje v primerih, ko tožbo vloži posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene z ZVOP, s tem da je pojem posameznika natančno definiran z 2. členom ZVOP. Četudi sprejmemo interpretacijo 20. člena ZVOP, kot jo je podalo upravno sodišče, da določb tega člena ne smemo razlagati preozko, še zmeraj ostane vprašanje, kakšno pravico po ZVOP bi bila tožniku lahko kršena. Pojem pravnega interesa je res vsebovan v pojmu zakonitega interesa, ne smemo pa teh pojmov enačiti. Pojem zakonitega interesa zahteva, da je poleg pravnega interesa izkazan še zakonski temelj. 18. člen ZVOP vseskozi omenja posameznika in njegovo pravico do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj. Družinski člani oziroma svojci po zakonu nimajo pravice do vpogleda. Ti podatki se ne nanašajo nanje, niti ni izpolnjen primarni kriterij uporabnika kot je definiran v 2. členu zakona. Če je zakonodajalec v 12. členu ZVOP zares želel opredeliti pravico do vpogleda v osebne podatke pokojne osebe vsem njenim ožjim družinskim članom, bi morala biti namesto pojmov uporabnik postavljena natančna definicija kroga oseb, ki jim je vpogled v osebne podatke po pokojniku zagotovljen. ZVOP je zakon, ki ščiti pravice posameznika. Zato je potrebno njegove določbe razlagati restriktivno. Vsaka drugačna razlaga bi povečevala možnost zlorab. Namen ZVOP je ravno v tem, da možnost zlorab preprečuje. Pri interpretaciji 12. člena ZVOP za drugačno kot restriktivno razlago ni prostora. S tem se širi krog upravičencev do vpogleda v osebne podatke posameznika, kar je v nasprotju z določbami ZVOP. 12. člen ožjim družinskim članom dejansko daje pravico do varstva osebnih podatkov napram uporabnikom. Ne postavlja pa jih v položaj uporabnika po ZVOP oziroma jim izrecno ne daje pravice do vpogleda v osebne podatke.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

Pravica do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS), je posebej urejena v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99) in je tako, kot druge osebnostne pravice, strogo vezana na samo osebnost in zato s smrtjo nosilca ugasne. Sodno varstvo osebnih podatkov, ki se glede na določbo 20. člena ZVOP uveljavlja v upravnem sporu, se nanaša tudi na pravico do vpogleda v zbirko osebnih podatkov, kot eno izmed številnih pravic, urejenih v 17. in 18. členu ZVOP. Umrli ima še v času, ko je živ, interes, da bo kot osebnost tudi še po svoji smrti užival določeno varstvo. Zato pravo priznava pravico do pietete, spoštovanja in lepega spomina na umrlega. Po smrti nosilca osebnostnih pravic se torej določene njegove osebne dobrine varujejo kot osebne dobrine ožjih svojcev, to je na podlagi njim pripadajoče osebnostne pravice. To velja tudi za osebne podatke. Zakon o varstvu osebnih podatkov izrecno sicer ne določa pravic svojcev glede podatkov, ki se nanašajo na osebnost pokojnika (marveč le pravice fizične osebe, na katero se nanaša osebni podatek). Vendar to še ne pomeni, da teh pravic nimajo, kajti po določbi 4. odstavka 51. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 37/95, 8/96, 90/99, 31/2000) dolžnost varovati zdravniško skrivnost ne velja v razmerju do bolnikovih ožjih sorodnikov. In ker tožena stranka ne zatrjuje, da bi pokojnica prepovedala, da zdravniki dajejo tožniku (njenemu sinu) podatke o njenem zdravstvenem stanju, njemu (tožniku) ni mogoče odreči pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo svoje pokojne matere. Zato ne gre za širjenje kroga upravičencev, kot to uveljavlja pritožba. Tudi pritožbeno sodišče enako razlaga določbo 20. člena Zakona o varstvu podatkov kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.