Jedro

Vračilo po določbah 48. člena ZBPP je vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Po določbi 48. člena ZBPP se izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v izreku sklepa predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 395/2012 z dne 4. 2. 2013 v 3. vrstici besedilo „po prejemu tega sklepa“ odpravi in nadomesti z besedilom „od 8. 3. 2013“. V ostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 33,54 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 866,50 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v 30 dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi navaja, da je bila z odločbo z dne 27. 9. 2012 tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki je obsegala oprostitev plačila stroškov izvedenca grafološke stroke v pravdnem postopku, zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju. S sklepom sodišča opr. št. P 96/2011 z dne 9. 10. 2012 so bili sodnemu izvedencu priznani stroški v skupnem znesku 866,50 EUR, ki so mu bili izplačani iz proračunskih sredstev sodišča. Postopek, za katerega je bila prosilki dodeljena brezplačna pravna pomoč, je bil končan s sodno poravnavo z dne 19. 12. 2012. Pravdni stranki sta s to poravnavo celostno uredili vsa medsebojna premoženjska razmerja iz naslova v času zakonske zveze nastalega skupnega premoženja. Iz prvega in tretjega odstavka 2. točke sodne poravnave izhaja, da sta se dogovorili o načinu razdružitve skupnega premoženja (med drugim) tako, da se je tožnik zavezal prosilki izplačati denarni znesek v višini 59.000,00 EUR. Dogovorjena sta bila tudi način in rok izplačila. Upravičenka je torej v pravdnem postopku uspela in pridobila premoženje. Iz izdatka sodne poravnave je razvidno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ki so nastali v postopku sklenitve te poravnave. Stroški se torej v tem postopku niso poplačali oziroma niso bili naloženi v breme nasprotne stranke, zato tudi niso mogli preiti na RS po členu 46 Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Upoštevaje navedeno je upravičenka tista, ki je dolžna RS vrniti stroške, ki so bili iz naslova njej dodeljene brezplačne pravne pomoči izvedencu izplačani, glede na 48. člen ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka v petem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno citira določilo 48. člena ZBPP, ki ne govori več o prisojenem premoženju, temveč pridobljenem premoženju. Tožena stranka torej ni uporabila določbe materialnega prava, kot bi jo morala uporabiti. Kljub temu se je ukvarjala tudi z vprašanjem, ali je tožnica na podlagi sklenjene poravnave dejansko pridobila premoženje oziroma dohodke, ne le z vprašanjem ali je bilo tožnici to premoženje dosojeno oziroma priznano. V zadnjem stavku tretjega odstavka je ugotovila, da je tožnica v pravdnem postopku ne le uspela, ampak tudi pridobila premoženje. Takšna ugotovitev pa ni pravilna. Do dneva izdaje izpodbijanega sklepa, 4. 2. 2013, tožnica še ni pridobila premoženja iz naslova sklenjene sodne poravnave v pravdnem postopku. Njen bivši partner se je s sodno poravnavo zavezal, da ji bo znesek v višini 59.000,00 EUR izplačal najkasneje do 10. 3. 2013, dejansko pa je to storil 8. 3. 2013, torej šele dober mesec po izdaji izpodbijanega sklepa. Toženka je v izpodbijanem sklepu torej pravilno navedla, da je bil med pravdnima strankama za izplačilo dogovorjen rok, vendar pa nepravilno, da je tožnica ob izdaji sklepa to plačilo tudi že prejela. Ob izdaji izpodbijanega sklepa tožničina terjatev do nasprotne stranke sploh še ni zapadla. Poleg tega bi morala tožena stranka uporabiti tudi določbo 49. člena in ne le 48. člena ZBPP, saj v danem primeru ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke. V 49. členu je določeno, da je upravičenec do BPP za primer, da država ne uspe izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke, dolžan povrniti državi ta sredstva le, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ta dodeljena, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Ker tožena stranka te materialnopravne določbe ni uporabila, se sploh ni ukvarjala z vprašanjem, ali se je tožničino premoženjsko stanje izboljšalo do te mere, da ne bi bila več upravičena do BPP. V tem smislu je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga združitev postopka z zadevo I U 412/2013. V nadaljevanju ugotavlja, da tožnica v tožbi izpodbija le temelj odločitve, njene višine (tako v glavničnem kot tudi obrestnem delu) pa ne. Ugotavlja, da je bila tožba vložena 14. 3. 2013, torej že po tem, ko je tožnica od nasprotne stranke prejela znesek 59.000,00 EUR. Ugoditev tožbi ne bi v ničemer doprinesla k drugačni odločitvi v obeh izpodbijanih zadevah, torej tožnica zanjo ni izkazala osnovne procesne predpostavke, to je pravni interes. Tožnici je bil izpodbijani sklep puščen v poštnem nabiralniku dne 21. 2. 2013, znesek 59.000,00 EUR je bil nakazan 8. 3. 2013, tožbi vloženi 14. 3. 2013, kar vse je še pred zapadlostjo obveznosti po obeh izpodbijanih sklepih, torej znotraj 30-dnevnega izpolnitvenega roka, ko bi tožeča stranka obveznost povračila stroškov lahko prostovoljno izplačala. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala tožena stranka pri svoji odločitvi uporabiti 49. člen ZBPP. Če je v postopku, za katerega je bila prosilcu dodeljena brezplačna pravna pomoč, sklenjena sodna poravnava, v kateri se je prosilec odpovedal stroškom, je s tem preprečil nastop subrogacije v korist države. Zato je postal glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov. Tudi sodna praksa je na tem področju jasna (sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 141/2007 z dne 1. 2. 2007 in I Up 1090/2004 z dne 7. 10. 2004). Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je delno utemeljena.

Nesporno v obravnavani zadevi je, da je bila tožnici z odločbo z dne 27. 9. 2012 dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki je obsegala oprostitev plačila stroškov izvedenca grafološke stroke v pravdnem postopku, zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Nadalje, da so bili s sklepom opr. št. P 96/2011 z dne 9. 10. 2012 sodnemu izvedencu priznani stroški v znesku 866,50 EUR, ki so bili izplačani iz proračunskih sredstev sodišča. Postopek, za katerega je bila prosilki dodeljena brezplačna pravna pomoč, je bil končan s sodno poravnavo z dne 19. 12. 2012, v kateri sta se stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka, ki so nastali v postopku sklenitve sodne poravnave. Nesporno med strankama tudi je, da je nasprotna stranka v zadevi P 96/2011 tožnici izplačala znesek v višini 59.000,00 EUR, dne 8. 3. 2013. Na navedeni dejanski podlagi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev na določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP. Po tej določbi je upravičenec do BPP, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje ali dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotno stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Vračilo po določbah 48. člena ZBPP je vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Taka je ustaljena sodna praksa. Po določbi 48. člena ZBPP se izplačana sredstva iz naslova BPP vračajo iz dohodka oziroma premoženja, pridobljenega v postopku, za katerega je bila BPP dodeljena.

Odločitev je po navedenem pravilno utemeljena z določbo 48. člena ZBPP, je pa, ker je tožnica dohodke po sklenjeni sodni poravnavi pridobila po izdaji izpodbijanega sklepa – dne 8. 3. 2013, preuranjena. Navedeno pa po presoji sodišča narekuje le spremembo začetka teka v sklepu določenega paricijskega roka, tako, da teče od dneva pridobitve premoženja, torej od 8. 3. 2013 dalje.

Tožnica se neupravičeno sklicuje na obveznost uporabe 49. člena ZBPP, saj ta določba ureja drugačen položaj, kot v obravnavanem primeru. V primerih po 49. členu ZBPP namreč upravičenec v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ni uspel, ter je v tem primeru dolžan povrniti sredstva, če se je njegovo premoženjsko stanje izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na začetek tega paricijskega roka odpravilo in v tem delu odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ostalem je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1. Tožnici je sodišče, glede na dosežen uspeh, skladno s 154. členom Zakona o pravdnem postopku, prisodilo stroške postopka v skupnem znesku 33,34 EUR (polovica nagrade za postopek po tarifni št. 3100 povečane za 20 % DDV).