Jedro

Vpliv stanovanjskih potreb enega od razvezanih zakoncev in pri njem živečih otrok na določitev imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlagateljico določilo za imetnico stanovanjske pravice na 3-sobnem stanovanju v V., nasprotnemu udeležencu pa je naložilo, da se mora iz stanovanja izseliti, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Pritožbo nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej odločitvi vlaga nasprotni udeleženec revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 1. odstavku 385. člena ZPP in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določilo 17. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82). S hudo boleznijo nasprotnega udeleženca je opravilo nekako mimogrede, upoštevalo pa ni dejstva, da je polnoletna hči, ki živi s predlagateljico, dejansko začela opravljati delo. Upoštevano pa tudi ni, da se je predlagateljičin sin zaposlil v Nemčiji. Nasprotni udeleženec je sicer po odselitvi iz stanovanja, ki je bila posledica nevzdržnih razmer, sklenil novo zakonsko zvezo, vendar pa zato ne more obveljati stališče, da si je novo družino ustvaril neodgovorno.

Predlagateljica na revizijo ni odgovorila, Vrhovni državni tožilec RS pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z navedbo, da revizijo vlaga "iz vseh revizijskih razlogov", nasprotni udeleženec uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), vendar pa navedene splošne trditve ne obrazloži. Revizijsko sodišče je zato v smeri tega revizijskega razloga lahko izpodbijani sklep preizkusilo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa je pri tem ugotovilo, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Po določbi 2. odstavka 17. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih se pri sodni določitvi imetnika stanovanjske pravice po razvezi zakonske zveze na dotlej skupnem stanovanju (ker se prejšnja zakonca o tem ne moreta sporazumeti) upoštevajo stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki z njima stanujejo in druge okoliščine primera. Uporaba navedene zakonske določbe terja od sodišča ustrezno ugotovitev dejanskega stanja. Nižji sodišči sta v tej smeri ugotovili, da se je nasprotni udeleženec kmalu po razvezi zakonske zveze iz dotlej skupnega stanovanja izselil (čeprav iz razlogov, ki niso povsem na njegovi strani) in da v stanovanju po njegovi odselitvi živi predlagateljica z obema otrokoma, ki kljub svoji polnoletnosti še nista sama uredila svojega stanovanjskega problema. Upoštevano je bilo poročilo centra za socialno delo o predlagateljičini skrbi za oba otroka, s tem v zvezi pa so prišli do izraza tudi podatki o hčerinem šolanju in sinovi neredni zaposlitvi. V zadostni meri je bilo upoštevano zdravstveno stanje strank (torej tudi slabo zdravje nasprotnega udeleženca). Očitno so pri presoji v tej smeri pravno pravilno pretehtali razlogi stanovanjskih potreb na strani predlagateljice (in obeh otrok) pred sicer objektivno ugotovljenim slabim zdravjem nasprotnega udeleženca. Slednje, po ugotovitvah izpodbijanega sklepa, namreč ni tako izjemno težko, da bi samo po sebi narekovalo drugačno odločitev. Tudi nasprotnikova sklenitev nove zakonske zveze in rojstvo otroka ni tista okoliščina, ki bi omogočala odločitev o dodelitvi stanovanjske pravice v njegov prid. Določba 17. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih se nanaša na razmere med razvezanima zakoncema po razvezi, morebitna sklenitev nove zakonske zveze enega od razvezanih zakoncev pa za uporabo te določbe ni odločilna. Tu se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da je nasprotni udeleženec, ki se je po izselitvi znova poročil, moral računati s socialnim rizikom kot posledico odločitve o morebitni dolžnosti izselitve. Ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na trditev, da se je sin nepravdnih strank zaposlil v Nemčiji in da se je hči sedaj redno zaposlila, pa predstavljajo revizijsko novoto, ki v skladu z določbo 387. člena ZPP ni dopustna. Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Revizijsko sodišče tudi ni moglo upoštevati obširnih dodatkov k vloženi reviziji, ker so ti dodatki bili podani že po izteku revizijskega roka.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).