Jedro

Bistvo določbe 546. člena ZKP je vzpostavitev pravnega stanja, ki bi ga le ta uživala, če kazni zapora ne bi bilo in bi bila lahko v tem času zaposlena ali samozaposlena oziroma bi bila delovno aktivna. Tudi Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da odškodnine za izgubo delovne dobe ni mogoče dati drugače kot na način, da se vzpostavi delovna doba, ki bi jo oškodovanec v času odvzema prostosti zaradi neupravičene obsodbe pridobil. Slednje je mogoče realizirati le tako, da se delovna doba prizna v ustrezni dolžini in da se vplačajo tudi ustrezni denarni zneski za pokojninsko zavarovanje oškodovanca.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v kolikor bi zakonodajalec želel s sprejemom ZPIZ-2, dobo priznano po ZKP obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil. Pravilno je zatrjevanje tožeče stranke, da se določilo 546. člena ZKP kot specialni predpis uporablja neposredno. Ne glede na siceršnjo vsebino področne zakonodaje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora biti glede na namen določila 546. člena ZKP, le-to upoštevano neposredno, če bo za določeno osebo izpolnjen pravni dejanski stan, kot ga ta člen določa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi prvo tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2019 in št. ... z dne 17. 4. 2019 in priznalo tožeči stranki pravico do starostne pokojnine od 12. 7. 2018 dalje, z izplačevanjem od 1. 10. 2018 dalje. Toženi stranki je naložilo izdajo odločbe o odmeri starostne pokojnine z izplačilom zapadlih zneskov razlik med na novo odmerjenimi mesečnimi zneski starostne pokojnine ter že izplačanimi zneski predčasne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike v plačilo, do dneva plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko in tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva izplačevanje starostne pokojnine od 12. 7. 2018 do 30. 9. 2018 ter odločilo, da mora prvotožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 671,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugotožena stranka pa sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper II.., III., V. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje prvotožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Prvostopno sodišče je napačno zavzelo stališče, da mora tožena stranka celotno ugotovljeno zavarovalno dobo, ki je bila tožniku všteta po določbi 546. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami, v nadaljevanju ZKP) kot čas neutemeljenega odvzema prostosti izenačiti s pokojninsko dobo brez dokupa in jo upoštevati pri priznanju pravice do starostne pokojnine po določbi četrtega odstavka 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Z odločbo tožene stranke z dne 17. 4. 2019 je bilo odločeno, da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba šteje čas neutemeljenega odvzema prostosti od 10. 4. 2014 do 11. 7. 2018 v trajanju 4 let, 3 mesecev in 2 dni, in sicer na podlagi prvega in petega odstavka 546. člena ZKP. Takšna odločitev je temeljila na pravnomočno zavrnilni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 7579/2010 z dne 3. 7. 2018, odločba tožene stranke z dne 17. 4. 2019 je postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka je z drugo odločbo dne 17. 4. 2019 odločila, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 800,05 EUR na mesec. Tožnik se je pritožil, ker je zahteval, da se mu pokojninska doba, priznana zaradi neupravičenega trajanja zaporne kazni, upošteva kot pokojninska doba brez dokupa in posledično prizna pravica do starostne pokojnine. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 26. 7. 2019 tožnikovo pritožbo zavrnila, izrek odločbe z dne 17. 4. 2019 pa spremenila tako, da je dodala še odstavek, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. Tožniku je bila priznana pravica do predčasne pokojnine po prvem odstavku 29. člena ZPIZ-2 od 1. 10. 2018 dalje. Z dokončno odločbo z dne 26. 7. 2019 za priznanje pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2, je tožena stranka tožnikovo zahtevo zavrnila, ker tožnik ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. ZKP ne ureja ugodnejših pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine od tistih, ki so določeni po splošnih predpisih, to je z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, temveč le zavezuje toženo stranko, da pri priznanju pravic upošteva pokojninsko dobo priznano na podlagi ZKP. Izpolnjevanje pogojev za pridobitev pokojnine se za osebo, ki ji je bila neopravičeno odvzeta prostost, presoja po predpisih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v konkretnem primeru za tožnika po določbah ZPIZ-2. Tožena stranka je pravilno upoštevala zakon, ki je veljal tako v času vložitve zahteve za priznanje pravice do pokojnine kot v času izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice, torej ZPIZ-2. Tožeča stranka je glede na vloženo zahtevo po določbah ZPIZ-2, ob dopolnitvi starosti 62 let in 4 mesece ter 42 let, 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe (v katero je všteto tudi 4 leta, 3 mesece in 2 dni pokojninske dobe po ZKP, od tega je znašala pokojninska doba brez dokupa 38 let, 4 mesece in 25 dni) priznala pravico do predčasne pokojnine od 1. 10. 2018 dalje. Tožeča stranka pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 ni izpolnila, ker ni izpolnila pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa. In slednje je v konkretnem primeru sporno. Določilo 7. člena ZPIZ-2 opredeljuje pokojninsko, zavarovalno in posebno dobo. Ti pojmi so enako opredeljeni z definicijo kot v predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2 (ZPIZ/92 kot tudi ZPIZ-1). Pokojninska doba tudi po predpisu ZPIZ-2 obsega zavarovalno in posebno dobo, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se loči odstotek za odmero pokojnine. Zavarovalna doba je obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje in obdobje, za katero so bili plačani prispevki. Posebna doba pa pomeni obdobje, ki se v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju šteje v pokojninsko dobo, ne glede na plačilo prispevkov, in ki brez zakonsko določene minimalne zavarovalne dobe ne da pravice do pokojnine. Glede na navedene določbe ZPIZ-2 se pokojninska doba v celoti upošteva pri pridobitvi pravice do starostne pokojnine po prvem, drugem in tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Pokojninska doba brez dokupa je nov institut, ki ga je zaradi vzdržnosti pokojninskega sistema s pokojninsko reformo uvedel ZPIZ-2. Zaradi kasnejšega upokojevanja, je ta pokojnina zagotovljena le zavarovancem, ki so ves čas zahtevane zavarovalne dobe delovno aktivni. V primerjavi s pokojninsko dobo in tudi v primerjavi z delovno dobo je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, saj je zakonodajalec s tem pojmom želel zajeti obdobja aktivnosti, torej obdobja obvezne vključitve v pokojninsko invalidsko zavarovanje ter tako izpostaviti razlikovanje s prejšnjim pojmom delovne dobe. Zakonodajalec je z uvedbo novega instituta pokojninske dobe brez dokupa želel zadostiti temeljnemu načelu obveznega zavarovanja, odvisnost pravic od plačanih prispevkov in vzpostaviti nove pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pojem delovne dobe, ki ga je uvedel tudi ZPIZ-1 ni vključeval le obdobij zavarovanja, pridobljenih z delom, temveč tudi številne druge dobe pridobljene na podlagi različnih zavarovalnih podlag oziroma predpisov. Med tem so bile tudi dobe, za katere prispevki niso bili plačani, ali so bili plačani nižji prispevki, kot je to veljalo za posameznike, za katere je veljala obveznost zavarovanja. Prav tak primer je tožnikov. Tožnik je pridobil pokojninsko dobo na podlagi posebnega predpisa za čas neupravičenega odvzema prostosti, kot bi delal. Slednjo mu je tožena stranka priznala v skladu s petim odstavkom 546. člena ZKP pri priznanju pravice do predčasne pokojnine, ne pa pri priznanju pravice do starostne pokojnine, saj mu obdobja, kot bi delal, ni bilo mogoče vrednotiti v enakem obsegu in na enak način, kot je veljalo za tiste zavarovance, ki so bili ves čas delovno aktivni in vključeni v obvezno zavarovanje. Plačilo prispevkov za obvezna zavarovanja ni določeno. Slednje se zagotavlja iz državnega proračuna, saj se tako izravna izpad prispevkov. Glede na to, da je tožnik izpolnil pogoje v času veljavnosti ZPIZ-2, je tožena stranka pri priznanju pravice do pokojnine uporabila predpis, veljaven v času odločanja (ZPIZ-2) ter način vrednotenja pokojninske dobe po ZKP. Po ZPIZ-2 se v pokojninsko dobo brez dokupa ne upošteva noben dokup, prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje, podaljšano zavarovanje, vsa obdobja po 189. členu ZPIZ-1, doba priznana po ZKPri, doba priznana po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, izjemi sta le obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje in podaljšano zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani (novela ZPIZ-2E). ZPIZ-2 tudi ne določa, da so osebe, ki jim je bila neupravičeno odvzeta prostost izenačene z delavci v aktivnem delovnem razmerju. Takšna pokojninska doba je upoštevana pri pogojih za pridobitev določenih pravic, ne pa vseh pravic in pri njihovi odmeri. V kolikor bi zakonodajalec po sprejemu ZPIZ-2, ki je začel veljati po ZKP, želel dobo priznano po ZKP obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil. Pa tudi sicer je v tožnikovem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2014 s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 365/2012 z dne 12. 11. 2015 postala pravnomočna in je bil njegov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pravnomočno zavrnjen. Postala je pravnomočna odločba tudi z dne 17. 4. 2019, s katero se je tožniku čas neupravičenega odvzema prostosti vštel v pokojninsko dobo. Tožnik je izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine po določbi 29. člena ZPIZ-2, pri čemer ni bil v ničemer prikrajšan, saj se mu je čas neupravičenega odvzema prostosti upošteval v pokojninsko dobo. Sistemska razlaga narave pokojninske dobe brez dokupa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016, ko je zakonodajalec z reformami pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaostril pogoje upokojevanja. Dolžnost države je, da ustvari možnosti in pogoje za uresničitev in skrb za delovanje sistemov socialnih zavarovanj iz 50. člena Ustave RS. Razlikovanje med zavarovanci, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni z aktivnim delom (40 let pokojninske dobe brez dokupa) in tistimi, ki so bili vključeni v zavarovanje brez aktivnega dela (40 let pokojninske dobe) je torej utemeljeno na kriteriju 40-letnega aktivnega dela. Zakonodajalec je tako različne položaje uravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval še kriterij delovne aktivnosti. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pokojninsko dobo, ki je bila tožniku všteta na podlagi ZKP izenačilo s pokojninsko dobo iz četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 in posledično priznalo zakonske zamudne obrestmi. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka tudi ni zavezana k izplačilom stroškov tožeči stranki.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je zmotna navedba tožene stranke, da ZKP ne bi urejal ugodnejših pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine od tistih, ki so določeni po splošnih predpisih (ZPIZ). Tožena stranka ne razume vsebine in namena določb 546. člena ZKP, ki izhaja iz določbe 30. člena Ustave RS, ki določa pravico do rehabilitacije in odškodnine. Gre za restitucijo v celoti, za vzpostavitev takšnega pravnega in dejanskega stanja, kot da kazenskega postopka in iz njega izvirajoče neupravičene in nezakonite obsodbe ter neutemeljenega odvzema prostosti ne bi bilo. Tožeča stranka bi bila še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki ter bi bila kot aktivni zavarovanec ves čas vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za kar bi bili plačani prispevki. Le-to je edini namen določbe 546. člena ZKP. Tako določila ZKP ni mogoče primerjati z določbami predpisov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ugotavljati, katere naj bi v konkretnem primeru veljale, ampak je potrebno le šteti, da določilo 546. člena ZKP predstavlja predpis posebne vrste, ki je obenem specialni predpis kogentne narave, ki derogira druge splošne predpise. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno odločilo, da pokojninska doba po ZKP glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojmu pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZKP gre za obdobje, ki je po specialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato gre za pokojninsko dobo brez dokupa. Vkolikor bi sodišče sprejelo razlago zakona, za katero se zavzema tožena stranka, bi v celoti izvotlilo namen citirane določbe ZKP. Določilo 546. člen ZKP bi bilo povsem nepotrebno z vsebino kot jo ima, saj bi bilo vedno potrebno upoštevati trenutno veljavno zakonodajo na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi v tistem trenutku določala, kakšne pravice do rehabilitacije oziroma poprave krivic bi imel morebitno neupravičeno obsojeni. Takih pristojnosti pa področna zakonodaja seveda nima, saj pravice iz naslova rehabilitacije in poprave krivic izvirajo neposredno iz 30. člena Ustave RS, katerega konkretizacija je prav 546. člen ZKP, ki določno opredeljuje kako in na kakšen način je potrebno določno osebo rehabilitirati oziroma popraviti storjene ji krivice s strani države in kakšna restitucija oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja se zato izvede.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet spora je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2019 in odločba št. ... z dne 17. 4. 2019, s katero je bila tožeči stranki priznana pravica do predčasne pokojnine v znesku 800,05 EUR na mesec od 1. 10. 2018 dalje. Iz dokončne odločbe je razvidno, da je tožeča stranka dopolnila 62 let in 4 mesece starosti ter 42 let, 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, pri čemer je pokojninska doba brez dokupa znašala 38 let, 4 mesece in 25 dni zavarovalne dobe po ZKP pa 4 leta, 3 mesece in 2 dni.

7. Sodišče je sledilo zatrjevanju tožeče stranke, da je potrebno dobo priznano po ZKP v višini 4 let, 3 mesece in 2 dni upoštevati kot dobo brez dokupa in ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji za priznanje starostne pokojnine. Tožena stranka sedaj v pritožbenemu zatrjevanju vztraja, da zavarovalne dobe 4 let, 3 mesecev in 2 dni priznane po ZKP, glede na celotno ureditev, ni mogoče šteti kot pokojninsko dobo brez dokupa, zato je tožnik upravičen le do priznanja predčasne pokojnine po prvem odstavku 29. člena ZPIZ-2. 8. Sodišče je v 11. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožeči stranki zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti prenehala pogodba o zaposlitvi pri tožencu kot takratnemu delodajalcu tožeče stranke ter da je bila tožeči stranki za čas neutemeljenega odvzema prostosti od 10. 4. 2014 do 11. 7. 2018 priznana zavarovalna doba, ki se všteje v pokojninsko dobo s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 17. 4. 2019 na podlagi določbe 546. člena ZKP. Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da je postala pravnomočna odločba z dne 17. 4. 2019, s katero je bilo že pravnomočno odločeno o zavarovalni dobi tožnika za čas neupravičenega odvzema prostosti. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da je bila z odločbo tožene stranke z dne 17. 4. 2019 tožniku res priznana sporna zavarovalna doba, pa vendar ni bilo z njo odločeno o naravi te dobe, kar tožeča stranka v tem socialnem sporu izpostavlja.

9. Bistvo pritožnikovega zatrjevanja se odraža v trditvi, da je nepravilna odločitev sodišča, da je tožeči stranki priznano dobo po 546. členu ZKP v trajanju 4 let, 3 mesecev in 2 dni potrebno obravnavati enakovredno pokojninski dobi brez dokupa.1 Pritožbeno sodišče opozarja, da se je glede narave sporne zavarovalne dobe smiselno izreklo že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 35/2020 z dne 9. 12. 2020 ter VDSS v zadevah Psp 321/2019 z dne 30. 1. 2020 in Psp 375/2019 z dne 30. 1. 2020. 10. Upoštevajoč dejstvo, da se je sodišče prve stopnje že v svoji obrazložitvi poglobljeno in argumentirano ter povsem pravilno opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev glede narave sporne dobe, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, je tako odgovorjeno tudi na pritožbeno zatrjevanje o naravi sporne zavarovalne dobe. Sodišče je namreč v 16. točki obrazložitve sodbe ustrezno opozorilo, da je potrebno upoštevati namen citirane specialne določbe ZKP, da se skladno z določbo 30. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS) zagotovi pravica do rehabilitacije do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistvo določbe 546. člena ZKP je vzpostavitev pravnega stanja, ki bi ga le ta uživala, če kazni zapora ne bi bilo in bi bila lahko v tem času zaposlena ali samozaposlena oziroma bi bila delovno aktivna. Tudi Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da odškodnine za izgubo delovne dobe ni mogoče dati drugače kot na način, da se vzpostavi delovna doba, ki bi jo oškodovanec v času odvzema prostosti zaradi neupravičene obsodbe pridobil. Slednje je mogoče realizirati le tako, da se delovna doba prizna v ustrezni dolžini in da se vplačajo tudi ustrezni denarni zneski za pokojninsko zavarovanje oškodovanca.

11. Tožena stranka sicer izkazuje, da je bila reforma ZPIZ-2 uvedena zaradi vzdržnosti pokojninskega sistema, zaradi česar je zakonodajalec skušal z reformo zajeti obdobja aktivnosti in na ta način vzpostaviti razlikovanje s prejšnjim pojmom delovne dobe. Bistveno naj bi bilo plačilo prispevka. Vendar dejanski stan v predmetni zadevi ni primerljiv z dejanskim stanom v primeru drugih, s strani tožene stranke v primerjavo navedenih dob,2 saj gre dejansko za situacijo, ko je bila oseba, zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti, onemogočena v izvajanju svoje delovne aktivnosti in plačevanju prispevkov na tej podlagi. Zaradi tega se torej šteje, da se za to dobo izpad v prispevkih izravna iz sredstev državnega proračuna, saj je država posledično odgovorna za rehabilitacijo in odškodnino.

12. Neupoštevna je tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka ni pri pridobitvi pravice do predčasne pokojnine v ničemer prikrajšana, saj se ji čas neupravičenega odvzema prostosti upošteva v pokojninsko dobo. Že sama ureditev in pravne posledice priznanja predčasne pokojnine, negira zatrjevanje tožene stranke. Dejansko gre za prikrajšanje, saj gre v primeru priznane predčasne pokojnine skladno s 1. odstavkom ZPIZ-2 za trajno zmanjšanje pokojnine.

13. Nenazadnje je potrebno slediti sodišču v razlogovanju, da so določila ZKP glede na določila zakonodaje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lex specialis. V 13. točki obrazložitve sodbe je sodišče pravilno argumentiralo, da je določilo 546. člena ZKP posebnega značaja in kot tako uporabljivo le za upravičenca iz tega zakona. Določilo 546. člen ZKP predstavlja konkretizacijo pravice iz naslova rehabilitacije in poprave krivic iz 30. člena Ustave RS in kogentno ter določno opredeljuje kako in na kakšen način je potrebno določeno osebo rehabilitirati oziroma popraviti storjene ji krivice s strani države ter kakšna restitucija oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja se zato izvede.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v kolikor bi zakonodajalec želel s sprejemom ZPIZ-2,3 dobo priznano po ZKP obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil. Pravilno je zatrjevanje tožeče stranke, da se določilo 546. člena ZKP kot specialni predpis uporablja neposredno. Ne glede na siceršnjo vsebino področne zakonodaje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora biti glede na namen določila 546. člena ZKP, le-to upoštevano neposredno, če bo za določeno osebo izpolnjen pravni dejanski stan, kot ga ta člen določa. 15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožeči stranki sodišče ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj gre predvsem za ponovitev tožbenih trditev.

1 Zaradi česar je tožeči stranki potrebno priznati pravico do starostne pokojnine, ker je na ta način izpolnjen tudi pogoj zahtevane pokojninske dobe brez dokupa (brez upoštevanja te dobe je tožeča stranka dosegla le 38 let, 4 let in 25 dni pokojninske dobe brez dokupa, z upoštevanjem zavarovalne dobe na podlagi določbe 546. člena ZKP pa ima tožeča stranka 42 let 7 mesecev in 27 dni pokojninske dobe). 2 Pridobljenih na podlagi različnih zavarovanih podlag oziroma predpisov kot so dokupi, prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, podaljšano zavarovanje, vsa obdobja po 189. členu ZPIZ-1. 3 Ki je začel veljati po ZKP.