Jedro

Ko gre za razdor izvezakonske skupnosti in ko katera od strank uveljavlja pravice, ki ji gredo po ZZZDR, je treba v postopku šele ugotoviti obstoj in prenehanje izvenzakonske skupnosti. Zato uveljavljanja pravice do preživnine praviloma ni mogoče vezati na datum razdora skupnosti, zlasti, če je ta datum ugotovljen šele naknadno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačevanje preživnine po 30.000,00 SIT mesečno za čas od 6.5.1998 do 31.1.2000 in po 25.000,00 SIT za čas od 1.2.2000 dalje. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti od leta 1971 do oktobra 1995. Izvenzakonski partner, ki izpolnjuje pogoje za pravico do preživnine, mora preživninski zahtevek uveljavljati ob prenehanju izvezakonske skupnosti. Tožnica je tožbo vložila tri leta po razpadu izvenzakonske skupnosti in ni navedla upravičenih razlogov, zaradi katerih je to storila tako pozno. Sodišče je sicer verjelo tožnici, da je imela toženca rada tudi še po letu 1995 in da je še dolgo upala, da bosta s tožencem živela skupaj, ni pa tega štelo kot pravno upoštevno okoliščino, ki bi opravičevala vložitev tožbe po izteku roka.

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo druge stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da 81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, na katerega se sklicujeta izpodbijani sodbi, velja predvsem za zakonsko zvezo, ki se razveže s sodbo, ne pa za izvenzakonsko skupnost, ki ne nastane in ne preneha s kakršnokoli odločbo državnega organa. Dejanski razpad izvenzakonske skupnosti ne more biti časovno tako določen in dokazljiv, kot je sodba o razvezi zakonske zveze. Člen 81 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne določa prekluzije zahtevka. Pravica do preživljanja, ki gre komu po zakonu, ne more zastarati. Zastarajo samo terjatve za posamezne preživninske obroke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in toženec 25 let preživela v življenjski skupnosti. Rodila se jima je hčerka, živela sta v skupnem gospodinjstvu v isti hiši in imela sta ekonomsko skupnost, v kateri je glavno finančno breme nosil toženec, gospodinjila pa je tožnica. Njuna skupnost je bila po svoji vsebini in po zunanjem videzu povsem enaka življenjski skupnosti v zakonski zvezi. Zato je v sodbah prve in druge stopnje opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Tožnici bi šla pravica do preživnine, če bi dokazala, da nima dovolj sredstev za življenje in da jih sama ni sposobna pridobiti. Vendar kljub temu, da sodbi tožnici priznavata temeljni pogoj za pravico do preživnine - ugotovljeno izvenzakonsko skupnost s tožencem, nista ugotavljali okoliščin v zvezi s pravico do preživnine, ker sta šteli tožničin zahtevek za prepozen. Pri tem sta se obe sodbi oprli na 81. člen ZZZDR, po katerem se o preživnini odloča s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže. Sodba druge stopnje se v zvezi s tem sklicuje še na 50. in 64. člen ZZZDR ter na 421. člen ZPP, pri čemer 50. člen ZZZDR govori samo o pogojih za prisojo preživnine, 64. člen ZZZDR o vsebini sporazuma zakoncev za razvezo zakonske zveze in 421. člen ZPP o tem, da vsebuje razvezna sodba tudi izrek o preživnini zakonca. Ker iz teh določb izhaja, da lahko zakonec uveljavlja preživnino samo v razveznem postopku, sklepata sodbi prve in druge stopnje, da je to mogoče v primeru razdora izvenzakonske skupnosti samo takoj ob razdoru, kasneje pa samo na podlagi upravičenih razlogov.

Tako stališče ne upošteva nekaterih značilnosti izvenzakonske skupnosti in zato ne more imeti splošne veljave. Za izvenzakonsko skupnost je značilno, da ne nestane in ne preneha na formalen način. Zato je začetek in konec take skupnosti dostikrat težko ugotoviti. Pogosto tudi ne gre za datumsko opredeljen dogodek, ampak za proces, za katerega je mogoče šele za nazaj ugotoviti, kdaj se je začel oziroma končal. To posebej velja za dolgotrajne skupnosti, kakršna je bila obravnavana, v kateri so odnosi med partnerjema lahko občasno dokaj zrahljani, a se nato ponovno vzpostavijo v prejšnji intenzivnosti. Zato ni mogoče zahtevati, da bi partner, ki želi ohraniti skupnost in si s svojim ravnanjem prizadeva to doseči, takoj reagiral s tožbo in si s tem po lastnem prepričanju in po splošnih življenjskih pričakovanjih zaprl pot do ponovne vzpostavitve prejšnje skupnosti ali njene polne vsebine. Kadar gre torej za postopno ohlajanje odnosov, ki na koncu pripelje do razdora življenjske skupnosti, je pogosto mogoče šele naknadno, za nazaj ugotoviti datum, ko je skupnost zanesljivo prenehala. Ko gre za uveljavljanje pravic zaradi prenehanja izvenzakonske skupnosti, je treba 81. člen ZZZDR uporabiti smiselno z upoštevanjem posebnosti vsakega primera, to je glede na okoliščine prenehanja življenjske skupnosti. Pri tem je treba upoštevati podobnost in razliko med razpadom izvezakonske skupnosti in razvezo zakonske skupnosti. Tudi pri razvezi zakonske skupnosti ni tožba vselej vložena takoj po nastanku razloga za razvezo in ni treba, da je preživninski zahtevek postavljen že v tožbi. Postavljen mora biti pred koncem glavne obravnave, kar pa časovno gotovo ne sovpada z nastankom razlogov za razvezo. Ko gre za razdor izvezakonske skupnosti in ko katera od strank uveljavlja pravice, ki ji gredo po ZZZDR, je treba v postopku šele ugotoviti obstoj in prenehanje izvenzakonske skupnosti. Zato uveljavljanja pravice do preživnine praviloma ni mogoče vezati na datum razdora skupnosti, zlasti, če je ta datum ugotovljen šele naknadno.

V obravnavanem primeru to pomeni, da je treba šteti za utemeljene tožničine razloge, s katerimi je pojasnila, zakaj tožbe ni vložila prej. Povedala je, da je imela toženca še rada in je upala, da se bo vrnil. To ji je sodišče izrečno verjelo. Da bi lahko pravilno uporabilo 81. člen ZZZDR, smiselno za položaj, ki je nastal po prenehanju izvenzakonske skupnosti, bi moralo oceniti, do kdaj je tožnica utemeljeno lahko pričakovala izboljšanje razmer v skupnosti s tožencem in pri tem upoštevati dolgotrajnost te zveze. Šele na podlagi te ugotovitve bi bilo mogoče presoditi, ali je tožnica vložila tožbo v času, ko je mogoče šteti, da je uveljavljala pravico do preživine brez neutemeljenega odlašanja, ko je spoznala, da je njena življenjska skupnost s tožencem dokončno prenehala. Nikakor pa ni pravilna uporaba 81. člena ZZZDR tako, da se zahteva od tožnice, da bi tožbo vložila takoj po datumu, ki je bil v tem postopku ugotovljen kot čas prenehanja izvenzakonske skupnosti s tožencem in to z vednostjo sodišča o vsem, kar se je zgodilo po tem datumu.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP. Zaradi zmotne uporabe 81. člena ZZZDR niso bile ugotovljene okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev, ali je bila tožba vložena pravočasno. To bo treba ugotoviti v nadaljevanju postopka.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.