Jedro

Splošni pogoji ne veljajo, če se z njihovo uporabo ne strinja nasprotni pogodbenik. Soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ) se mora raztezati tudi na uporabo splošnih pogojev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1490,11 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe; v primeru zamude bo morala plačati zakonske zamudne obresti od začetka zamude naprej.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala tri različne zahtevke v skupni vrednosti 255.800,30 EUR z obrestmi. S prvim zahtevkom je zahtevala povrnitev izgubljenega dobička. Ta škoda naj bi ji bila nastala zato, ker ni mogla predvajati dveh filmov, ki jih je v predvajanje ponudila tožeča stranka. Z drugim zahtevkom je zahtevala povrnitev neupravičene obogatitve tožene stranke. Z zadnjim zahtevkom je zahtevala povrnitev nepremoženjske škode, ki ji naj bi bila nastala zaradi trditev tožene stranke v časopisju o sporu med njo in tožečo stranko.

2. Prvostopenjsko sodišče je vse zahtevke zavrnilo.

3. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je pritožbo vložila tožeča stranka.

4. Kolikor se pritožba nanaša na prvi zahtevek, graja pritožba, da izpodbijana sodba ni obrazložila, glede česa naj bi stranki ne dosegli soglasja (16. člen OZ). Pritožba še trdi, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi z ničemer ni opredelilo, katere naj bi bile bistvene sestavine pogodbe in v zvezi s tem posledično, kdaj je mogoče šteti, da je med pravdnima strankama bila ali bi bila sklenjena pogodba. Tožena stranka naj bi se s tem, ko se je odzvala na obvestilo tožeče stranke na zbiranje ponudb, tudi pristala na uporabo splošnih pogojev pogodbe.(1) Po med strankama ustaljeni praksi in glede na izrecna določila SPP (8., 9. in 18. člen SPP) je tožeča stranka z uvrstitvijo filma na tentativno listo razumela ponudbo tožene stranke za sprejeto in pogodbo za sklenjeno. Zaključnica pomeni zgolj deklaratoren dokument. Način izstavitve računa in s tem plačila nikjer ni določen kot bistvena sestavina pogodbe, glede načina izstavitve računa ob sklenitvi pogodbe ni bilo nesoglasja in je zato bila pogodba med strankama sklenjena. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi nepravilno sklepalo, da se pravdni stranki nista strinjali o uporabi novih SPP. Da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, je mogoče sklepati tudi iz sklicevanja tožene stranke na 102. člen OZ. Pritožba še očita, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ki ga je sicer samo označilo kot „jedro spora“, namreč ali je z oddajo ponudbe prišlo do sklenitve pogodbe, oziroma kdaj je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba. Če bi bila pogodba sklenjena šele s podpisom zaključnice, potem bi bilo mogoče v tej zadevi trditi, da je tožena stranka opustila namen skleniti pogodbo brez utemeljenega razloga.

5. Kolikor se pritožba nanaša na zahtevek iz neupravičene obogatitve, pritožba graja, da se sodišče z ničemer ni opredelilo do navedb tožeče stranka, da je bila slednja kljub odpovedi predvajanja filmov „X“ in “Y“ še naprej primorana oglaševati filme tožene stranke, ki pa se v kino dvoranah tožeče stranke nikoli niso predvajali.

6. V zadnjem delu pritožba vztraja pri tem, da je bila pogodba med strankama sklenjena in da je torej utemeljen tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev nepremoženjske škode.

7. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

I. ODLOČITEV O GLAVNI STVARI a) Odločitev o zahtevku na povrnitev premoženjske škode

8. Tožeča stranka je podjetje, ki se ukvarja s predvajanjem filmov. Tožena stranka je filmski distributer. To pomeni, da tožena stranka ponuja tožeči stranki predvajanje filmov. Tožeča stranka lahko takšno ponudbo sprejme, ali pa tudi ne.

9. Obe stranki sta bili v poslovni zvezi že pred letom 2008, v katerem je prišlo do razhajanja med obema glede uporabe SPP.

10. Med strankama je bilo nesporno, da je tožeča stranka sestavila nove SPP z distributerji (priloga A3) in jih poslala toženi stranki. Ti SPP se bodo imenovali novi SPP. Tožena stranka je nove SPP prejela 14. 1. 2008. Že dva dni kasneje, 16. 8. 2008 je tožena stranka poslala tožeči stranki pismo, v katerem je zavrnila uporabo novih SPP. Predlagala je tudi sestanek „na katerem bi podpisali (scil.: stranki tega spora) pogodbo, kjer bi bili jasno definirani pogoji sodelovanja v obojestransko korist, do takrat pa bodo filme prikazovali pod pogoji dogovorjenimi z zaključnicami in pod pogoji plačila, ki so bili do sedaj v veljavi (prvostopenjska sodba, r. št. 9).

11. Dne 22. 1. 2008 je tožena stranka poslala tožeči stranki ponudbo filmskih naslovov za obdobje od 6. 3. 2008 do 24. 4. 2008. 12. Dne 28. 8. 2008 je tožena stranka poslala tožeči stranki pismo, iz katerega izhaja, da tožena stranka ne sprejema novih SPP, ker pomenijo enostranski poseg v poslovne običaje. Še kasneje, 10. 3. 2008, je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da bo ustavila distribucijo filma X. v kinih tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Svojo odločitev je tudi pojasnila s tem, da od tožeče stranke ni prejela nobenega odgovora na svoje pismo in tudi z opustitvijo plačil s strani tožeče stranke.

13. Tožeča stranka je medtem že uvrstila filma X in Y na svoj seznam filmov, ki naj bi se predvidoma predvajali v prihodnosti (t. i. tentativno listo). Obeh filmov potem tožeča stranka ni predvajala zato, ker ji tožena stranka ni izročila kopij za predvajanje (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

14. Pravni temelj za morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke bi bilo lahko glede na trditve tožeče stranke kvečjemu to, da je sicer tožena stranka najprej sklenila pogodbo s tožečo stranko, potem pa je ni izpolnila. Trditve so bile torej takšne, da je tožeča stranka uveljavljala odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe. S strani tožeče stranke zatrjevano dejansko stanje ne daje temelja za sklepanje, da je tožeča stranka uveljavljala, da je bil storjen kakšen civilni delikt, torej kršitev katere od pravno varovanih dobrin tožeče stranke brez sklenjene pogodbe. Pravni temelj za morebitno odškodninsko odgovornost bi torej lahko bil kvečjemu v 2. odstavku 239. člena OZ, in nikakor ne v 131. členu OZ.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da odškodninska odgovornost zaradi neizpolnitve pogodbe v tej zadevi ne more biti podana. Tožeča stranka je namreč sicer toženi stranki poslala svoje nove SPP. S tem je tudi jasno pokazala, da starih SPP ne želi več uporabljati. Pri tem je vztrajala ves čas prvostopenjskega postopka, in še celo v pritožbi. Z novimi SPP (ki jih je tožena stranka prvič prejela 14. 1. 2008) se tožena stranka ni bila dolžna strinjati in jih ni bila dolžna sprejeti, in tudi nihče ni dolžan pristati na pogodbene kondicije druge stranke (17. člen OZ). Izjeme so lahko sicer določene s predpisi (2. odstavek 17. člena OZ), vendar pri tej zadevi ne gre za eno od izjem.

16. Za sklenitev pogodbe je potrebno soglasje obeh strank (15. člen OZ). Glede na 15. člen OZ je pogodba sklenjena, če stranki dosežeta soglasje o bistvenih pogodbenih sestavinah. Da so SPP pogodbena sestavina, če je pogodba seveda sploh sklenjena, nedvoumno izhaja že iz 1. odstavka 120. člena OZ.

17. SPP določi en pogodbenik, drugi pogodbenik na njihov nastanek nima vpliva. SPP lahko postanejo del pogodbene vsebine. Vendar pa postanejo del pogodbene vsebine le v dveh primerih, ki jih ureja OZ v 1. odstavku 120. člena OZ. SPP postanejo del pogodbene vsebine, če so sami sestavni del formularne (in torej pisne) pogodbe. Zadošča tudi, da se pogodba nanje sklicuje.

18. Iz 1. odstavka 120. člena OZ je mogoče sklepati, da SPP v formularni pogodbi veljajo, ker nasprotna stranka s podpisom pogodbe pristane na njih. V ostalih (neformularnih) pogodbah veljajo SPP le, če se na njih sklicuje pogodba sama. Da je takšna pogodba sploh sklenjena, se mora nasprotni pogodbenik strinjati z njenimi pogodbenimi sestavinami, sicer stranki ne dosežeta soglasja, brez katerega ne more biti sklenjena nobena pogodba. Če se osnutek pogodbe sklicuje na SPP in takšen osnutek pogodbe nasprotni pogodbenik sprejme, načeloma pristane tudi na uporabo SPP, vendar z omejitvijo iz 4. odstavka 120. člena OZ.

19. Iz teh dveh primerov je mogoče sklepati, da SPP ne veljajo, če se z njihovo uporabo ne strinja nasprotni pogodbenik. Soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ) se mora raztezati tudi na uporabo SPP; če nasprotni pogodbenik nasprotuje uporabi SPP, potem pogodba pač ni sklenjena, saj to pomeni razhajanje v eni od pogodbenih sestavin.

20. Nasprotni pogodbenik (tožena stranka) se z uporabo novih SPP nikakor ni strinjala. Takoj po prejemu novih SPP jim je tožena stranka namreč izrecno in nedvoumno nasprotovala (pismo z dne 16. 1. 2008) in potem kasneje še enkrat (pismo z dne 28. 2. 2008). Ko je tožena stranka 22. 1. 2008 poslala svojo ponudbo za predvajanje filmov, je tožeči stranki že moralo biti jasno, da tožena stranka nikakor ne pristaja na uporabo novih SPP. Ponudbe tožene stranke z dne 22. 1. 2008 si ni mogla razložiti, kot da tožena stranka pristaja na uporabo SPP. Tožena stranka je želela s tožečo stranko sicer še naprej sklepati pogodbe, vendar ob uporabi starih SPP, medtem ko je tožeča stranka vztrajala pri uporabi novih SPP (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Teh ugotovljenih dejstev pritožba ne izpodbija. Stranki torej očitno nista dosegli soglasja o bistveni sestavini pogodbe, namreč o tem, kateri SPP se naj uporabijo. Pogodba med njima zato ni bila sklenjena kljub temu, da je tožeča stranka uvrstila 2 filma na seznam filmov, ki se naj bi predvidoma predvajali v prihodnosti („tentativno listo“), saj je ves čas obstajalo nesoglasje glede uporabe SPP.

21. Pritožbeno sodišče pripominja, da se razhajanje med obema strankama glede SPP niti ni nanašalo na kakšna obrobna, manj pomembna vprašanja, ki bi jih novi SPP urejali drugače kot stari SPP. V kolikšni meri so se stari SPP in novi SPP med seboj razlikovali, je sicer vprašanje, s katerim se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo posebej obsežno. Navedlo pa je, da je tožena stranka menila, da so se spremenili plačilni pogoji (prvostopenjska sodba, r. št. 9) in je to v teku sodnega postopka tudi podrobneje pojasnila (l. št. 2). Da so se spremenili plačilni roki, priznava tudi pritožba (str. 6), namreč da se je izstavitev računa spremenila iz tedenske v mesečno. Z novimi SPP je torej tožeča stranka poskušala doseči podaljšanje plačilnega roka. Da je dogovor o plačilu bistven del vsake pogodbe, pa določa že 3. odstavek 29. člena OZ. Ne glede na to, in celo če bi se stranki razhajali glede kakšnega nebistvenega vprašanja, soglasja nista dosegli in torej pogodba ni bila sklenjena, kot je bilo že obrazloženo.

22. Pritožba ima prav, da prvostopenjska sodba ni pojasnila, v čem naj bi obstajalo navidezno soglasje strank (16. člen OZ). Dejansko stanje, kakšno ga je ugotovilo samo (in ga pritožba niti ne izpodbija), ne kaže nanj, temveč na očitno nesoglasje glede bistvenih pogodbenih sestavin. Ne glede na takšen nelogičen sklep, pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v stvari sami pravilna, in jo je mogoče brez težav preizkusiti.

23. Glede vsega ostalega pa se pritožba moti. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče odločilo, da pogodba med strankama ni bila sklenjena zaradi razhajanja med strankama glede uporabe SPP. S tem za odločitev glede tega zahtevka bistvenim pravnim sklepom prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče izrecno strinja. Zakaj tožena stranka ni pristala na uporabo SPP, je že bilo pojasnjeno.

24. Res je, da je ponudba lahko sprejeta tudi s sklepčnim ravnanjem. Sprejeta je lahko, če naslovnik ponudbe stori kaj takšnega, kar je lahko na podlagi med strankama vzpostavljene prakse ali običaja mogoče razumeti kot sprejem ponudbe (2. odstavek 28. člena OZ). Toda to velja le, če med strankama ni disenza glede pogodbene vsebine. V tem primeru je med strankama prišlo kar do odkritega disenza glede pogodbene vsebine. Tožeča stranka je hotela toženi stranki vsiliti uporabo novih SPP, ki jih je tožena stranka vseskozi odklanjala. Zato tudi ravnanje tožeče stranke, ki bi ga bilo sicer v drugačnih okoliščinah zlahka mogoče razumeti kot sklepčen sprejem ponudbe (uvrstitev obeh filmov na „tentativno“ listo), ni moglo pripeljati do sklenitve pogodbe.

25. Pritožba med drugim tudi trdi, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede nadaljnjih 2 filmov (Z in A). Ker pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila pogodba glede teh dveh filmov sploh sklenjena, je tudi morebitna nepravilna ugotovitev resničnih vzrokov za opustitev predvajanja teh dveh filmov brez vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. 26. Brez pomena za odločitev o pritožbi je zaključnica. Zaključnica glede obeh nepredvajanih filmov sploh ni bila sestavljena, in je zato vsako razpravljanje o zaključnici zgolj razpravljanje o nečem, kar se ni dogodilo in je posledično brez pomena. Prav tako se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na 102. člen OZ. Sklicevanje tožene stranke na 102. člen OZ prvostopenjsko sodišče med svojimi razlogi za odločitev ne omenja. Naziranje strank o sklenitvi pogodbe pa za samo odločitev v tej zadevi niti ni odločilno. Odločilno je, ali je bila pogodba sklenjena po objektivnih merilih, ki jih določa OZ. Te pa razlaga in uporablja sodišče, ne stranka sama. Trditev pritožbe, da je tožena stranka brez utemeljenega razloga opustila namen skleniti pogodbo o začetku predvajanja 2 filmov, pa je sploh nova trditev. Ta je neupoštevna (1. odstavek 337. člena ZPP).

27. Ker torej pogodba med pogodbenima strankama ni bila sklenjena, tožena stranka ni kršila svojih obveznosti do tožeče stranke. Zato tudi ni odškodninsko odgovorna (2. odstavek 239. člena OZ).

b) Odločitev o zahtevku iz neupravičene obogatitve

28. Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. Prvostopenjsko sodišče namreč ni ugotovilo, da bi prišlo do kakšne obogatitve na strani tožene stranke. To pa je predpostavka za nastanek obogatitvenega zahtevka (1. odstavek 190. člena OZ). Ukvarjalo se je le s položajem obeh strank v nagradni igri. Teh ugotovitev pa pritožba niti ne izpodbija. Pač pa pritožba šele sedaj trdi, da je bila tožena stranka obogatena zato, ker je tožeča stranka oglašala oba filma, ki ju končno v svojih kinih ni predvajala, in je s tem koristila toženi stranki, ker so se ti isti filmi vrteli v drugih kino dvoranah. Te trditve tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni postavila, opravičila za to, da je to storila šele v pritožbi, pa tudi ni navedla. Gre za neupoštevno novo dejstvo (1. odstavek 337. člena ZPP).

29. Trg za ogled filmov v kinodvoranah je povsem krajeven. Da bi bilo zatrjevano oglašanje 2 filmov zares koristilo toženi stranki, bi morala tožeča stranka seveda dokazati še vzročno zvezo med svojim ravnanjem (in svojo osiromašitvijo) in domnevno obogatitvijo tožene stranke. Tudi te naloge se ni nikoli lotila.

c) Odločitev o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode

30. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev škode po 183. členu OZ. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da do povrnitve te škode tožeča stranka že zato ni upravičena, ker so bile izjave tožene stranke pravilne, torej v skladu z resničnostjo. Bistveno je, da je tožena stranka v javnih občilih pravilno trdila, da se oba filma nista predvajala zato, ker pogodba za predvajanje med obema strankama sploh ni bila sklenjena. Do enakega sklepa, torej da pogodba ni bila sklenjena, je prišlo tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka zato ne more zahtevati povrnitve nepremoženjske škode, ker je domnevno zmanjšanje ugleda mogoče pripisati izključno njenemu lastnemu ravnanju.

31. Na ugotovitve glede ostalih podrobnosti se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjsko sodbo (r. št. 15). Teh ugotovitev namreč pritožba niti ne izpodbija.

II. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

32. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora nositi sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

33. Tožena stranka je upravičena do povrnitve zahtevanih 2625 OT za odgovor na pritožbo, 36 OT za materialne stroške in do povrnitve DDV (tar. št. 21/1 OT, 3. odstavek 13. člena in 2. odstavek 2. člena OT). Upravičena je torej do povrnitve 1490,11 EUR. Te bo morala tožeča stranka plačati v 15 dneh, sicer bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

(1) Splošni pogoji pogodbe se bodo v nadaljevanju označevali s kratico „SPP“.