Jedro

Pravočasno grajanje napak je ena od predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato že ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, pomeni, da je toženka izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in s pobotnim ugovorom ne more uspeti.

Ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbenice zavez iz pisne pogodbe niso dolžne spoštovati. Sodišče prve stopnje namreč takšnega zaključka ni sprejelo, ampak je ugotovilo, da sta pogodbenici z ustnim dogovorom pogodbeno določilo o izročitvi zavarovanj izključili. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je v gospodarskih poslih izrecno zahtevana pisna oblika dogovorov. Pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna pogodba, za katero zakon pisne oblike ne zahteva (prvi odstavek 51. člena v zvezi z XI. poglavjem OZ), kar posledično velja tudi za dogovor, s katerim se olajšuje obveznost ene od pogodbenic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 7.075,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2022 do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke v višini 18.262,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2022 do plačila (III. točka izreka), in odločilo, da stroške postopka nosi toženka (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se je toženka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo 7.920,00 EUR na podlagi računa št. 218/2021 z dne 15. 9. 2021 in računa št. 227/2021 z dne 30. 9. 2021, ki ju je toženki izstavil za opravljena dela na objektu A. (v nadaljevanju: A.). Ugotovilo je, da sta toženka kot naročnica in tožnik kot izvajalec sklenila pogodbo o delu, na podlagi katere je tožnik kvalitetno in v celoti opravil naročeno delo (dobava in izdelava betona in estriha), toženka pa mu je to dolžna plačati (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Razlogov sodišča prve stopnje glede obstoja vtoževane terjatve pritožnica ne izpodbija.

6.Toženka je v pobot uveljavljala terjatev do tožnika v skupnem znesku 18.262,71 EUR v zvezi z deli na objektu B. (v nadaljevanju: B.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev obstoji v višini 1.146,31 EUR.

7.Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 9.996,47 EUR na podlagi računa št. 2022082 z dne 14. 4. 2022 iz naslova pomanjkljivosti in napak tožnikovega dela na B. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala.

8.Podjemnik je odgovoren za nepravilno izpolnitev, če so izpolnjene naslednje predpostavke: (1) opravljen posel mora imeti napako, (2) vzrok za napako mora izvirati iz podjemnikove sfere, (3) naročnik mora podjemnika pravočasno obvestiti o napaki. Šele, če so izpolnjene vse navedene predpostavke, lahko naročnik uspešno uveljavlja jamčevalne zahtevke. Le naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok (prvi odstavek 637. člena OZ), in če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo ali pa odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

9.Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile zatrjevane napake očitne, saj bi jih bilo mogoče ugotoviti pri običajnem pregledu. Zato se je sodišče prve stopnje pravilo oprlo na 633. člen OZ, po katerem je naročnik dolžan očitne napake grajati nemudoma po pregledu dela, kasneje, po pregledu in prevzemu, pa zanje ni več odgovoren, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo trditev, da za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, izvajalec ne odgovarja. V navedeni točki je namreč navedena zgolj materialno pravna podlaga, in sicer sta citirana 633. in 634. člen OZ.

10.Pritožnica trdi, da je iz vseh navedb in dokazil več kot očitno, da je grajala izvedbo del. Ker v pritožbi konkretno ne pove, katere so te navedbe in dokazi, s tem pavšalnim pritožbenim očitkom ne more uspeti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da toženka ni podala navedb o tem, kdaj je zatrjevane napake odkrila in kdaj jih je grajala. Da je takšne navedbe podala, toženka v pritožbi ne trdi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da tudi iz izvedenih dokazov pravočasno grajanje ne izhaja. Dokazne ocene vsebine predloženih elektronskih sporočil iz prilog B13 do B25 in izpovedi zaslišanih prič C. C., D. D. in E. E., na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo tak zaključek, pritožba konkretno ne izpodbija in ne navede nobenega razloga, zakaj je sodišče prve stopnje navedene dokaze v zvezi z zatrjevanim pravočasnim grajanjem nepravilno ali pomanjkljivo ocenilo. Ne drži pa pritožbeni očitek, da je tožnik v izpovedi priznal, da je bil na zatrjevane napake opozorjen. Nasprotno je večkrat ponovil, da se je toženka na napake na B. začela sklicevati šele potem, ko ji je poslal opomin za plačilo del na A., pred tem napak ni omenjala in ga tudi ni pozivala na njihovo odpravo, ko so z deli končali, ga v zvezi s kakšnimi napakami ni klical nihče od t0ženke.

11.Dejstvo, da podjemnik za napako ve, po tretjem odstavku 633. člena OZ predstavlja alternativno predpostavko predpostavki pravočasnega obvestila o napaki. Podjemnikova odgovornost za napake, za katere je vedel, pa jih naročniku ni pokazal, ne preneha, tudi če ga naročnik o tej napaki ni obvestil pravočasno. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb o tem, da je tožnik za zatrjevane napake vedel, njej pa zamolčal, in posledično v zvezi s tem tudi ni predlagala nobenih dokazov. Nasprotno, ves čas je trdila, da ga je o napakah pravočasno obvestila. Zato pritožbena trditev, da je tožnik za napake vedel ves čas, predstavlja pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12.Pravočasno grajanje napak je ena od predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato že ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je zatrjevane napake pravočasno grajala, pomeni, da je toženka izgubila vse pravice iz naslova jamčevalnih zahtevkov in s pobotnim ugovorom ne more uspeti. Te odločitve ne morejo spremeniti pritožbene navedbe, ki se tičejo obstoja napak (ker naj bi tožnik na obravnavi priznal, da je delo slabo izvedel) in njihovega vzroka (ki naj ne bi bil v kvaliteti betona in vremenu, kot se je izgovarjal tožnik). Zato za odločitev v obravnavanem primeru niso pravno odločilne in se višje sodišče do teh pritožbenih očitkov ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi s presojo, ali je naročilnica z dne 31. 12. 2020 predstavljala samostojen pravni posel ali naročilo dodatnih del po Podizvajalski pogodbi št. 14/2020 z dne 6. 5. 2020 za izgradnjo B. (v nadaljevanju: Podizvajalska pogodba). Ne glede na odgovor na navedeno vprašanje velja, da bi toženka za uspešen pobotni ugovor morala dokazati tudi, da je pravočasno grajala zatrjevane napake na izvedenih delih. V obrazložitvi sodbe mora višje sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 7.119,93 EUR na podlagi računa št. 2022083 z dne 14. 4. 2022 iz naslova pogodbene kazni zaradi nepredloženih pogodbenih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz določil Podizvajalske pogodbe izhaja, da bi moral tožnik toženki izročiti finančna zavarovanja za dobro izvedbo del in odpravo napak, kot tudi, da ni sporno, da ji teh zavarovanj ni izročil. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik dokazal, da je s toženko sklenil usten dogovor, da se navedena pogodbena zavarovanja ne izročijo.

14.Pritožbeni očitek o neustrezni dokazni oceni izpovedi tožnika F. F. in priče D. D. je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino njunih izpovedi ter se prepričljivo izreklo o njuni dokazni vrednosti. Izpoved tožnika o vsebini ustnega dogovora, okoliščinah in razlogih za njegovo sklenitev je tudi po oceni višjega sodišča prepričljivejša od izpovedi priče, da se takšnega dogovora ne spominja. Poleg njunih izpovedi je sodišče prve stopnje v dokazno presojo vključila tudi okoliščino, da toženka na predložitev zavarovanj tožnika ni pozvala, ko je v oktobru 2020 končal z deli na B., ampak je to storila šele leto dni kasneje, ko jo je tožnik pozval k plačilu opravljenega dela na A. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšno ravnanje toženke posredno potrjuje izpoved tožnika o obstoju ustnega dogovora, saj tudi sama od tožnika ni zahtevala izpolnitve pogodbene zaveze glede zavarovanj skladno z določili pisne pogodbe. Upoštevajoč 46. člen Podizvajalske pogodbe bi bil tožnik bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku dolžan toženki izročiti najkasneje ob prevzemu del oziroma podpisu končnega primopredajnega zapisnika, notarsko overjeno izvršnico kot garancijo za kvalitetno in količinsko ustrezno izvedbo pogodbenih del pa upoštevajoč 26. člen Podizvajalske pogodbe že ob podpisu pogodbe. Upoštevajoč vse navedeno višje sodišče zaključuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaključek, da je tožnik usten dogovor dokazal, pa pravilen.

15.Ne drži pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbenice zavez iz pisne pogodbe niso dolžne spoštovati. Sodišče prve stopnje namreč takšnega zaključka ni sprejelo, ampak je ugotovilo, da sta pogodbenici z ustnim dogovorom pogodbeno določilo o izročitvi zavarovanj izključili. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je v gospodarskih poslih izrecno zahtevana pisna oblika dogovorov. Pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna pogodba, za katero zakon pisne oblike ne zahteva (prvi odstavek 51. člena v zvezi z XI. poglavjem OZ), kar posledično velja tudi za dogovor, s katerim se olajšuje obveznost ene od pogodbenic. Trditve, da D. D. za takšen dogovor ni bil pooblaščen, toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato predstavlja pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, tožniku pa mora povrniti stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožnika odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in mu priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Toženka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).