Jedro

Tožeči stranki ni bilo potrebno opredeljeno navesti, česa drugo tožena stranka ni storila, pa bi morala. Na kakšen način bi ta, kot upravljavec cest, dosegla zahtevani rezultat (varen promet), je razvidno iz 18. člena Pravilnika. Izrecne nasprotne trditve zato niso potrebne.

Dejstvo je, da so v času škodnega dogodka mreže bile postavljene in da je bila drugo tožena stranka zadolžena za njihovo vzdrževanje in odstranjevanje kamenja, ki bi se pod njimi nabralo. Zgolj namestitev zaščitne mreže in postavitev prometnega znaka „kamenje pada“ tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je drugo tožena stranka storila vse kar je bila dolžna storiti za ustrezno zavarovanje brežine. Zavezana je bila najmanj še utrjevati brežino in odstranjevati nestabilen material, ki bi lahko padel na cestišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80530/2010 z dne 11. 6. 2010, v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek citiranega sklepa o izvršbi).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ne razveljavljenem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeči stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80530/2010 z dne 11. 6. 2010 (1. točka izreka) in toženima strankama naložilo v plačilo 393,82 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožujeta obe toženi stranki. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev njunih pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Drugo tožena stranka je s koncesijsko pogodbo prevzela obveznost rednega vzdrževanja cest, v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik). Iz njiju izhaja, da morajo biti ceste vzdrževane tako, da je omogočen varen promet na njih, da se ohranijo ali izboljšajo njihove prometne, tehnične in varnostne lastnosti, da se ceste in okolje zaščitijo pred škodljivimi vplivi cestnega prometa ter da se ohranja urejen videz cest. Dolžnost drugo tožene stranke je torej vzdrževanje cest na način, da je na njih zagotovljen varen promet. Pri izpolnjevanju te obveznosti se od nje zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da drugo tožena stranka ni ravnala s takšno stopnjo skrbnosti, saj ni izkazala, da je dovolj skrbno vzdrževala sporno brežino in ni obvestila Direkcije RS za ceste (v nadaljevanju Direkcija), da zaradi njenega stanja na cesti pod njo ni mogoče zagotoviti varnega prometa.

6. Neutemeljene so pritožbene opazke, da so trditve tožeče stranke o tem, da tožena stranka ni storila vsega kar bi morala za vzdrževanje brežine, zelo skope (pavšalne). Tožeči stranki namreč ni bilo potrebno opredeljeno navesti, česa drugo tožena stranka ni storila, pa bi morala. Na kakšen način bi ta, kot upravljavec cest, dosegla zahtevani rezultat (varen promet), je razvidno iz 18. člena Pravilnika(1). Izrecne nasprotne trditve zato niso potrebne (tako tudi VSL v sodbi in sklepu I Cpg 774/2011). Citirane pritožbene navedbe pa so tudi neresnične. Tožeča stranka je namreč drugo toženi izrecno očitala, da bi morala iz brežin stalno odstranjevati material, ki bi lahko padel na vozišče in da bi torej v obravnavanem primeru morala odstraniti nevraščeno kamenje (navedbe na l. št. 51 in v poznejših pripravljalnih vlogah).

7. Pritožnik nadalje napačno povzema, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi priče v zvezi s tem, da je drugo tožena stranka Direkcijo pozivala na nujnost postavitve zaščitnih mrež. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja ravno nasproten zaključek – da (razen pred 10 leti) drugo tožena stranka Direkcije ni pozivala k postavitvi mrež (te so se postavile med obnovo ceste, kot je predvidel projektant). To pa za obravnavani postopek niti ni bistveno. Dejstvo je, da so v času škodnega dogodka mreže bile postavljene in, da je bila drugo tožena stranka zadolžena za njihovo vzdrževanje in odstranjevanje kamenja, ki bi se pod njimi nabralo. Zgolj namestitev zaščitne mreže in postavitev prometnega znaka „kamenje pada“ tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je drugo tožena stranka storila vse kar je bila dolžna storiti za ustrezno zavarovanje brežine. Zavezana je bila najmanj še utrjevati brežino in odstranjevati nestabilen material, ki bi lahko padel na cestišče (18. člen Pravilnika). Toženi stranki, kljub izrecnim opozorilom tožeče stranke, da ni jasno ali je bila brežina pravilno vzdrževana in pregledana, v zvezi s takšno dejavnostjo drugo-toženke nista podali nobenih konkretnih trditev – nista navedli, na kakšen način je ta v času škodnega dogodka izvajala nadzor nad brežino, ali je brežino redno utrjevala, ali je iz nje odstranjevala nestabilni material in podobno.(2) Pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomeščati z izvedbo dokazov. Izpovedba A. H., da je dolžan preglednik vizualno pregledati brežino in ugotoviti stanje, v kolikor opazi kakšne posebnosti, pa je dolžan te vpisati v dnevnik ter, da goli zapis „kontrola ceste“ pomeni, da posebnosti na cesti ali na brežini ni opazil, tako ni relevantna. Poleg tega gre zgolj za splošno izpoved (kaj bi bilo potrebno storiti), iz katere ni mogoče razbrati, ali je to v obravnavanem primeru dejansko bilo storjeno. Prav tako iz nje ni mogoče razbrati, ali in kako je drugo tožena stranka opravljala prej navedena vzdrževalna dela na brežini. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedi priče, zato niso utemeljene.

8. Toženi stranki tudi po oceni pritožbenega sodišča nista izkazali, da je bila brežina nad cesto primerno vzdrževana oziroma, da je druga tožena stranka storila vse, kar se od nje zahteva, da do padca kamenja na cesto ne bi prišlo. Zaključek sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni ravnala v skladu s standardom profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste in je zato podana njena krivda, s tem pa tudi njena odškodninska odgovornost (posledično pa tudi odgovornost prvo tožene stranke), je tako pravilna.

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Višje sodišče pa je pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zgoraj citirani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v celoti, torej tudi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. O tem je bilo pravnomočno odločeno že s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 80530/2010 z dne 6. 7. 2010 (v spisu na l. št. 29). S tem, ko je sodišče prve stopnje o tem ponovno odločalo, je zagrešilo kršitev 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato odločitev v tem delu spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v ne razveljavljenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

10. Kadar pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker napaka sodišča prve stopnje na vsebinsko pravilnost odločitve ni vplivala, je odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji pravilna in višje sodišče vanjo ni posegalo (353. člen ZPP).

11. Toženi stranki sta s pritožbo uspeli zgolj navidezno (njun pravni položaj se ni v ničemer izboljšal). Posledično morata sami kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s z 2. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zagotoviti bi morala določen nagib in obliko brežine, stalno utrjevati ali odstranjevati nestabilni material ter skrbeti za tehnično brezhibnost tehničnih in bioloških zaščitnih ureditev.

(2) Navedli sta zgolj, da je drugo tožena stranka opravljala redne preglede ceste, s katerimi je zadostila potrebni skrbnosti. Da je ustrezno vzdrževala tudi brežine pa naj bi izhajalo iz dejstva, da na tem delu ceste več tednov pred nesrečo ni bilo kamenja na vozišču, kar je razvidno iz Dnevnika pregleda ceste in dela preglednika.