Jedro

Če delodajalec delavcu zagotavlja ustrezno prehrano med delom, mu ni dolžan povrniti še stroškov za prehrano v denarnem znesku. Namen določbe 130. člena ZDR-1 je povračilo stroškov, ki jih ima delavec za ustrezno prehrano med delom. Če delavec teh stroškov nima, ni kaj povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 12. 2020. Zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevki, s katerimi je tožnica zahtevala od tožene stranke za mesec marec 2019 plačilo zneska v višini 3,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 dalje, za mesec maj 2019 plačilo zneska v višini 5,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2019, izdajo odločbe o letnem dopustu v skladu s Kolektivno pogodbo med delavci in družbami drobnega gospodarstva in odmero letnega dopusta tožnice za leto 2019 v trajanju 31 dni, je postopek ustavilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici zaradi prikrajšanja pri odmeri letnega dopusta za leto 2019 in 2020 obračunati in izplačati odškodnino v višini 698,84 EUR ter zakonske zamudne obresti od neto zneska odškodnine za čas od 1. 7. 2021 do plačila, kar je tožnica iz naslova zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za leto 2021 odmeri 31 dni letnega dopusta (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati premalo plačano povračilo stroškov za prehrano med delom za mesece od februarja 2019 do septembra 2020 v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od oktobra 2020 dalje za vsak dan prisotnosti na delu za prehrano med delom plačati znesek 1,96 EUR, ki predstavlja razliko v višini cene prehrane in pravice do plačila za prehrano, od tega zneska odvesti davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v IV. točki izreka in odločitev, da je tožnica sama dolžna kriti svoje stroške postopka (del V. točke izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Medtem, ko v zvezi s pravico do koriščenja letnega dopusta sodišče ugotavlja, da je delodajalec prevzemnik pravice, ki so bile vzpostavljene s pogodbo o zaposlitvi, dolžan tožnici zagotavljati neomejeno dolgo, v zvezi s povračilom stroškov za prehrano navedeno prezre. Tožnica je imela pravico do doplačila prehrane prav tako zagotovljeno pri prejšnjih delodajalcih in sicer iz razloga povečanega obsega dela. Čeprav slednja ni bila izrecno zapisana v pogodbi o zaposlitvi, pa se je ta ves čas trajanja delovnega razmerja izvajala in gre torej za dogovorjene oziroma pridobljene pravice. Tožnica namreč ves čas delo opravlja na enaki lokaciji in se dejansko stanje glede zagotavljanja prehrane ni spremenilo. Tožbeni zahtevek se tako nanaša na vprašanje pridobljenih pravic in ne na kvaliteto prehrane. Sodišče slednjega sploh ni ugotavljalo, zaradi česar je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo individualno dogovorjenih pravic z delavko. Priča A. A. je v pisni izjavi potrdila, da je bila višja prehrana izplačevana zaradi dodatnih naporov, ki so jih imele sobarice. Toženka je tožnici od decembra 2017 do januarja 2019 poleg omogočanja prehrane tudi doplačevala prehrano, kar ni bilo sporno. V aneksu z dne 1. 12. 2017 je jasno zapisano, da ima tožnica pravico do povračila stroškov za prehrano v znesku 5,56 EUR mesečno, čeprav je bil v kolektivni pogodbi določen nižji znesek (3,56 EUR). Dejanski stroški zagotovljenega toplega obroka so nižji in sicer znašajo 3,60 EUR na dan, zato je tožnica upravičena do razlike v višini 1,96 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v zavrnilem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Sodbo oziroma njen izpodbijani del je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju, tako da zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Vsebinska pravilnost razlogov pa je predmet pritožbenega preizkusa v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo premalo plačanega povračila stroškov za prehrano med delom za čas od februarja 2019 do septembra 2020 v skupnem znesku 723,24 EUR ter od oktobra 2020 dalje v višini 1,96 EUR za vsak dan prisotnosti na delu. Podlago za ta zahtevek predstavlja prvi odstavek 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. V drugem odstavku 130. člena pa je določeno, da če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 9. 2015 z delodajalcem B. d. o. o., ter aneks št. 1 k tej pogodbi z dne 13. 11. 2017. S toženko pa je sklenila še aneks št. 2 z dne 6. 2. 2018 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 in aneks št. 1 z dne 1. 12. 2017. Zaradi prenosa dejavnosti vsakdanjega čiščenja z B. d. o. o. na toženko, je od 1. 2. 2018 dalje toženka njen delodajalec. Aneks št. 1 z dne 13. 11. 2017 določa, da je tožnica upravičena do povračila stroškov za prehrano med delom v višini 5,56 EUR na dan, v kolikor opravlja delo na področju turizma na lokaciji naročnika C. d. d. Tožnica opravlja delo prav na tem področju. Prejšnji delodajalec prenosnik- B. d. o. o. je ob tem, ko je zaposlenim zagotavljal obrok med delom, izplačeval še del stroškov za prehrano v denarju (1,96 EUR na dan). Enako je ravnala toženka še eno leto po prevzemu (do januarja 2019), nato pa je s plačevanjem prenehala. Toženka je tožnici v vtoževanem obdobju zagotavljala ustrezno prehrano med delom, ki je vsebovala več vrst obrokov, hladnih in toplih, celo več vrst toplih obrokov, tožnica pa jo je uživala.

8. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko delodajalec delavcu zagotavlja ustrezno prehrano med delom, temu ni dolžan povrniti še stroškov za prehrano v denarnem znesku. Namen določbe 130. člena ZDR-1 je povračilo stroškov, ki jih ima delavec za ustrezno prehrano med delom. Če delavec teh stroškov nima, ni kaj povrniti. Tožnica s tem v zvezi neutemeljeno vztraja pri sklicevanju na aneks št. 1 z dne 13. 11. 2017, ki določa, da je upravičena do povračila stroškov za prehrano med delom v višini 5,56 EUR na dan, v kolikor opravlja delo na področju turizma na lokaciji naročnika C. d. d. Aneks določa pravico do povračila stroškov. Nastop obveznosti toženke, da tožnici povrne stroške, je torej pogojen z nastankom stroškov. S kolektivno pogodbo določena ali v pogodbi o zaposlitvi (konkretno aneksu) določena višina povračila stroškov se torej upošteva le v primerih, ko delodajalec ne organizira ustrezne prehrane med delom in delavcu stroški s tem v zvezi dejansko nastanejo. Le v takšnem primeru je delodajalec delavcu dolžan plačati povračilo v denarju.1

9. Tožnica v pritožbi prihaja sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da vtoževani znesek zahteva iz razloga, ker so stroški zagotovljenega toplega obroka nižji in sicer znašajo 3,60 EUR, zato naj bi bila iz tega razloga upravičena do razlike v višini 1,96 EUR (navedeno izrecno izhaja tudi iz njenega tožbenega zahtevka, v katerem navaja, da znesek 1,96 EUR predstavlja razliko v ceni prehrane in pravice do plačila za prehrano). Po drugi strani pa zatrjuje, da ji je bil ta znesek do januarja 2019 poleg omogočanja prehrane izplačevan zaradi dodatnih naporov, ki so jih imele sobarice, pri čemer iz njenih navedb pred sodiščem prve stopnje izhaja, da so zaradi dodatnih naporov sobarice potrebovala energijsko obilnejši obrok, ker je bil obrok, ki jim ga je zagotavljal delodajalec premajhen, zato so si morale dodatno kupovati energijske tablice, pijačo ter ostalo hrano. S tem v zvezi se sklicuje na pridobljene pravice.

10. Pritožbene navedbe ne po eni ne po drugi podlagi ne morejo biti uspešne. Na pravico delavca do povračila stroškov za prehrano v ničemer ne vplivajo stroški, ki jih je imel delodajalec z organiziranjem prehrane. V primeru, da delodajalec delavcem zagotavlja ustrezno prehrano med delom, tako ni dolžan plačati povračila še v denarju, ne v celoti, ne deloma in ne glede na to, kakšne dejanske stroške je imel z organiziranjem prehrane.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženka še naprej dolžna doplačevati stroške prehrane zgolj zaradi dejstva, ker jo je doplačeval delodajalec prenosnik ter sama še eno leto po prevzemu, ter da gre torej za pridobljene pravice. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bil takšen dogovor med zaposlenimi in predhodnim delodajalcem B. d. o. o. sklenjen iz razloga, ker je bil obrok premajhen in se je tako zaradi večjega napora skušalo zadostiti energijskim potrebam delavk. Da je bilo temu tako sicer izhaja tudi iz izjave priče A. A., direktorice delodajalca prenosnika, družbe B. d. o. o. Dogovor, kot ga zatrjuje tožnica, je tako ustvarjal dolžnost doplačevanja stroškov prehrane ob predpostavki, da je slednja neustrezna (ker malica glede na napore delavk ni dovolj velika in kalorična). Vendar pa tožnica v postopku ni dokazala, da je bil tudi v spornem obdobju obrok glede na napore, ki jim je bila izpostavljena, premajhen in torej ni zadostil njenim energijskim potrebam. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč povsem jasno izhaja, da je imela tožnica možnost, da obrok malice prilagodi svojim potrebam. Kot je pravilno izpostavilo sodišče, je tožnica sama izpovedala, da je hrana kalorična, da imajo tudi možnost izbirati med več meniji, pri čemer iz njene izpovedi ne izhaja, da bi bili obroki količinsko omejeni. Ker je toženka dokazala, da je v spornem obdobju zagotavljala ustrezno prehrano, stroškov prehrane ni bila dolžna doplačevati niti ob predpostavki, da bi jo dogovor, kot ga zatrjuje tožnica, zavezoval. 12. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 469/2009.