Jedro

Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi zavrnilna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z vsebino, ki je podrobno opredeljena v I. točki izreka. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v postopku izdaje zamudne sodbe zmotno uporabilo pravila glede sklepčnosti tožbe. Meni, da je glede imetništva fiduciarnega zavarovanja podal ustrezne dejanske trditve, ki jih tožena stranka (v nadaljevanju toženec) ni prerekal, zaradi česar je sodišče prve stopnje z obravnavo tega vprašanja nedopustno poseglo v pravila odločanja v postopku izdaje zamudne sodbe. Zatrjuje, da je stališče prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik v tožbi pojasniti in izkazati neprekinjeno verigo pridobitve sporne terjatve A, v nasprotju s splošno sprejetimi teoretičnimi izhodišči glede sklepčnosti tožbe in trditvenega bremena, saj bi moralo sodišče prve stopnje glede na dejanske navedbe tožnika šteti imetništvo terjatve A za nesporno dejstvo. Pri tem je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z jasnimi tožbenimi navedbami, saj dodatna presoja pravice do imetništva sporne terjatve ne pomeni presoje sklepčnosti tožbe, ampak zahtevo po dodatni konkretizaciji pravotvornih dejstev, česar pa sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne sme narediti. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji prehoda fiduciarne odstopljene terjatve napačno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno presodilo, da določbe o zakoniti subrogaciji ne veljajo za fiduciarno odstopljene terjatve. Meni, da pravilna razlaga določb o zakoniti subrogacji in institutu akcesornosti vodi do zaključka, da skupaj z glavno terjatvijo na plačnika preide tudi fiduciarno odstopljena terjatev. Za takšno materialno pravno razlago 275. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v pritožbi navaja številne argumente in končno meni, da je mogoče na podlagi razlage 275. člena OZ v povezavi s 207. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zaključiti, da je na družbo A. d.o.o. v trenutku, ko je poplačala terjatev dolžnika do upnikov, na podlagi zakonite subrogacije prešla tako glavna terjatev, kot tudi fiduciarno odstopljena terjatev A. Končno meni, da je tožba v obravnavanem primeru sklepčna in utemeljena, zaradi česar sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter tožencu naloži plačilo stroškov postopka tožnika v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3.Toženec je odgovoril na pritožbo. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročil tožnik.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna zamudna sodba zakonita in pravilna.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s sklenjenimi pravimi posli v obravnavanem primeru, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v 10., 11. 13. in 18. točki obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. Iz pritožbe namreč izhaja, da tem ugotovitvam tožnik ne nasprotuje, saj se v pritožbi pritožuje zoper zaključke sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbe in pravnih učinkov, ki so jih imeli sklenjeni pravni posli.

7.V tem kontekstu so neutemeljene trditve pritožbe, da je sodišče prve stopnje v postopku izdaje zamudne sodbe zmotno presojalo pogoj t.i. sklepčnosti tožbe, ki je določen v 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema najprej opredelitev življenjskega primera, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, za tem opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, ter končno subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Oceno, ali so v tožbi navedena vsa pravno relevantna dejstva, determinira prav ta pravna norma. Nesklepčnost tožbe pomeni, da v tožbi zatrjevana dejstva ne vodijo v vtoževano pravno posledico.

8.Odločitev za izdajo izpodbijane zavrnilne zamudne sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na oceno, da na podlagi podanih tožbenih navedb ni mogoče zaključiti, da je tožnik za svojo terjatev imetnik katerekoli od dveh uveljavljenih ločitvenih pravic. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, iz tožbenih navedb izhaja, da je družba B. d.o.o. na nova upnika prenesla (odstopila) terjatev do družbe C. d.o.o. (terjatev B), tožnik pa ni izrecno navedel, da je bila istočasno prenesena tudi terjatev, ki je bila B. d.o.o. dana za zavarovanje njene terjatve do C. d.o.o. - fiduciarno odstopljena terjatev (terjatev A). Ob izostanku takšnih navedb po prepričanju sodišča prve stopnje ni mogoče napraviti pravnega zaključka, da je na nova upnika družbo D. in E. E. prešla tudi B. d.o.o. fiduciarno odstopljena terjatev A, ki je bila zavarovana z zastavno pravico. Kot nosilno stališče za sprejem zavrnilne zamudne sodbe je sodišče prve stopnje izpostavilo dejstvo, da so bile za opravo materialno pravnega zaključka, da je tožnik imetnik tudi fiduciarno odstopljene terjatve A, potrebne navedbe o dejanskem prehodu te terjatve od prvega pridobitelja (B. d.o.o.) do tožnika, pri čemer je bil tožnik dolžan zatrjevati neprekinjeno verigo prenosov, saj se le tako lahko napravi zaključek, da je na tožnika prešla tudi fiduciarno odstopljena terjatev A, ki predstavlja zavarovanje terjatve B.

9.Sodišče druge stopnje takšnemu nosilnemu stališču sodišča prve stopnje pritrjuje in ne sledi pritožbenim navedbam, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje kršilo pravila o izdaji zamudne sodbe. Sicer drži, da je posebnost zamudne sodbe ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek (sistem afirmativne litiskontestacije). Vendar izpostavljeno izhodišče glede pravnih posledic toženčeve pasivnosti ne pomeni, da je za utemeljenost zahtevka po tožbi iz prvega odstavka 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) potrebna zgolj tožnikova navedba, da je imetnik ločitvene pravice, ki je bila prerekana s strani drugega upnika. Vprašanje pridobitve ločitvene pravice spada v sfero uporabe materialnega prava, saj predstavlja ločitvena pravica pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Upravičenost do imetništva navedene pravice pa mora upnik, čigar ločitvena pravica je bila prerekana, tudi izkazati po materialnem pravu. Pri tem ne zadošča zgolj dejanska navedba, da je imetnik prerekane ločitvene pravice, kot to smiselno zatrjuje pritožba, temveč mora upnik tudi v primeru izdaje zamudne sodbe kljub uporabi sistema afirmativne litiskontestacije izkazati materialno pravno upravičenost do pravice iz prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP.

10.V kontekstu obravnavanega primera, v katerem je tožnik v tožbi pojasnjeval pridobitev terjatve in fiduciarnega zavarovanja od prvotnega upnika preko vmesnih upnikov nanj, to pomeni, da za izdajo zamudne sodbe, s katero bi sodišče prve stopnje naložilo stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ne zadostuje zgolj navedba, da je tožnik imetnik fiduciarno zavarovane terjatve (kot to zatrjuje pritožba), temveč bi mogel pravico fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje izkazati s pravotvornimi dejstvi, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka (potrebne so bile dejanske navedbe o prehodu terjatve od prvega pridobitelja do tožnika).

11.Pritožba se pri tem glede zatrjevane nepravilne uporabe 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP neutemeljeno sklicuje na pravno teorijo in sodno prakso, ki jo citira v 1. točki pritožbi (str. 2-5 pritožbe). V obravnavanem primeru primerjava z citirano pravno teorijo in sodno praksa ni uporabljiva, saj se le-ta ne nanaša na vprašanje pogojev za izdajo zamudne (zavrnilne) sodbe, temveč zgolj na splošna vprašanja trditvenega bremena in konkretiziranosti trditev. Vprašanje konkretiziranosti trditev pa ne gre mešati z vprašanjem sklepčnosti tožbe, v kateri je moral tožnik za utemeljenost tožbenega zahtevka navesti vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je na njega od prejšnjih upnikov prešla ločitvena pravica (oziroma terjatev fiduciarno odstopljena v zavarovanje).

12.Kot je že bilo pojasnjeno, je vprašanje sklepčnosti tožbe v bistvu vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V tej zvezi pritožbeno sodišče sledi materialno pravni razlagi učinkov 275. člena OZ, na podlagi katerih je tožnik upravičeval zatrjevano ločitveno pravico. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru materialno pravno pravilno pojasnilo razumevanje učinkov zakonite subrogacije in s tem povezane pravne narave fiduciarne cesije. V tej zvezi je v 22. točki obrazložitve utemeljeno pojasnilo, da skupaj s cedirano terjatvijo preidejo samo tiste stranske pravice, ki so akcesorno povezane z njo. To so takšne, katerih skupna značilnost je nesposobnost samostojne pravne eksistence ter vezanost na obstoj glavne terjatve. S terjatvijo preidejo samo tiste pravice, ki s povezane z njo, za neakcesorne pravice pa je potreben poseben dogovor o prenosu, zato brez zatrjevanja takšnega dogovora ni mogoče napraviti zaključka, da je skupaj s plačanim delom terjatve (terjatev B) prešlo na družbo A. d.o.o. tudi zavarovanje s fiduciarno odstopljeno terjatvijo A oziroma terjatev A.

13.Zatrjevanje drugačnih materialno pravnih učinkov zakonite subrogacije, na podlagi katere bi naj po zatrjevanjih tožnika na A. d.o.o. zaradi delne izpolnitve terjatve B (avtomatično) prešla tudi fiduciarno odstopljena terjatev A, je materialno pravno zmotno in z njimi pritožba ne more uspeti. Tožnik namreč v pritožbi zmotno materialno pravno razlaga domet oziroma učinke 275. člena OZ in s tem povezano vprašanje (ne)akcesornosti fiduciarne cesije, na podlagi česar zagovarja stališče, da določbe o zakoniti subrogaciji veljajo tudi za fiduciarno odstopljene terjatve. V tej zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v pravni teoriji zastopano stališče, da je fiduciarno imetništvo terjatve neakcesorna oblika zavarovanja. Zaradi neakcesornosti fiduciarno prenesena terjatev drugače kot zastavna pravica ne preide avtomatično na cesionarja. Če ni bilo dogovorjeno drugače, pridobi cesionar le pravico, da od cedenta zahteva odstop terjatve, ki služi v zavarovanje. Na drugačno stališče ne morejo vplivati v pritožbi izpostavljeni izseki komentarja SPZ, saj je citiranje komentarja SPZ na 14. strani pritožbe vzeto iz konteksta in v obravnavanem primeru ni uporabljivo. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča med stranske pravice, za katere velja določba 275. člena OZ, zaradi neakcesorne oblike zavarovanja ne spada fiduciarno prenesena terjatev A, je tožnikovo uveljavljanje obravnavane ločitvene pravice materialno pravno zmotno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan pogoj iz 3. točke drugega odstavka 318. člena ZPP in je po izpeljanem postopku iz tretjega odstavka 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zavrnilo zamudno sodbo.

14.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16.O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnika je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašenih stroškov ni šteti za potrebnih, saj je toženec v odgovoru na pritožbo zgolj ponovil svoja pravna naziranja in soglašal z izpodbijano odločitvijo.

-------------------------------

1Ta pogoj določa, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

2Tako Sodba II Ips 812/2006 z dne 7. 5. 2009.

3Terjatev B sodišče prve stopnje zaradi jasnosti obrazložitve imenuje terjatev, prijavljeno pod zaporedno številko 129, ki jo je v stečajnem postopku nad dolžnikom C. d.o.o. prijavil tožnik v višini 530.520,36 EUR, katera je bila v celoti priznana. Enako poimenovanje povzema tudi pritožbeno sodišče.

4Terjatev A sodišče prve stopnje zaradi jasnosti obrazložitve imenuje ločitveno pravico, ki jo je prijavil tožnik za zavarovanje terjatve B, in sicer na nepremičnini z ID znakom parcela ... 2911/59 ter na fiduciarno odstopljeni terjatvi iz naslova kreditne pogodbe št. K 1149/2009 z dne 8. 7. 2009. Enako poimenovanje povzema tudi pritožbeno sodišče.

5Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje tožnika dne 26. 10. 2023 pozvalo na dopolnitev tožbenih navedb. V istem pozivu je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo na dopolnitev navedb v zvezi s prehodom fiduciarno odstopljene terjatve iz upnika D. in E. E. na A. d.o.o.

6Prvi odstavek 305. člena ZFPPIPP določa, da mora upnik, katerega ločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ni v 306., 307. ali 308. členu tega zakona drugače določeno.

7V tem delu obrazložitve se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na pravno teorijo, ki jo je citiralo pod opombo št. 4.

8M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 859.