Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker tožeča stranka (obrtnik - miner) v zvezi s svojim zahtevkom za nabavo večjega števila vžigalnih sredstev (1000 kosov električnih kapic) v upravnem postopku ni predložila projektne dokumentacije, ki je podlaga za ugotovitev, da je za izvajanje del potrebno tako število (18/2 člen zakona).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 2.12.1991, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se tožniku dovoljenje za nakup eksplozivnih snovi (1000 kosov električnih kapic) ne izda. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in odločil v skladu z določbami 18. člena zakona o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 30/85 - ZPES), ki ga citira. Ta zakon se v Republiki Sloveniji v skladu z 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Zakon o prometu eksplozivnih snovi dovoljuje nabavo eksplozivnih snovi le organizacijam združenega dela - sedaj podjetjem in posameznikom. Obrtnikov posebej ne navaja. Zato obrtnik lahko nabavlja eksplozivne snovi pod enakimi pogoji kot posameznik. Tožnik je z določbami 18. člena navedenega zakona seznanjen, saj mu je iz istih razlogov bila zavrnjena nabava večje količine eksplozivnih snovi že konec leta 1988. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni predložil projektne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da pri izvajanju del potrebuje 1000 kosov električnih kapic in ker tega ni storil niti v pritožbenem postopku, je tožena stranka njegovo pritožbo proti prvostopni odločbi zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da niti v prvostopni odločbi niti v izpodbijani odločbi niso bili navedeni razlogi, ki so narekovali negativno odločbo. Navaja tudi, da sta oba organa navedla kazniva dejanja, za katera je bil obsojen, ker po zakonu ne more dobiti dovoljenja za nabavo eksplozivnih snovi tisti, ki je bil obsojen za tako kaznivo dejanje, da ne bi bilo primerno, če bi imel eksplozivne snovi, ali bi jih lahko zlorabil. Prvostopni organ in tožena stranka v postopku ne bi smela upoštevati določbe 2. točke 1. odstavka in 2. odstavka 17. člena zakona o prometu eksplozivnih snovi, ne da bi mu bila dana možnost, da se o relevantnih dejstvih izjavi v upravnem postopku. Čeprav je poklicni miner, sta ga oba organa smatrala kot posameznika. To je enako, kot če bi bil zasebnik - graditelj hiše, ki samo enkrat v življenju potrebuje nekaj eksplozivnih snovi pri gradnji. Meni, da je treba določbe navedenega zakona razlagati tako, da je kot obrtnik miner izenačen z organizacijami združenega dela oziroma drugimi organizacijami, saj ne obstaja niti en razlog, ki bi vzbujal pomisleke v takšno interpretacijo zakona. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača navedbe v tožbi, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 18. člena citiranega zakona o prometu eksplozivnih snovi se lahko posamezniku dovoli z enim dovoljenjem za nakup eksplozivnih snovi, da kupi največ 5 kg eksplozivnih snovi, 50 vžigalnih sredstev ter ustrezno količino počasi goreče vžigalne vrvice; ne glede na to se lahko posamezniku dovoli, da kupi večjo količino eksplozivne snovi, večje število vžigalnih sredstev in večjo količino počasi goreče vžigalne vrvice, če se lahko na podlagi priložene projektne dokumentacije ugotovi, da so za izvajanje del potrebne te količine.

V prvostopni in izpodbijani odločbi je res navedeno, za katera kazniva dejanja je bil tožnik kaznovan, vendar pa se odločbi ne opirata na določbi 2. točke 1. odstavka in 2. odstavek 17. člena citiranega zakona, kot navaja tožnik v tožbi. Prav tako ni točna njegova trditev, da odločbi nista obrazloženi, saj je iz obeh odločb razvidno, zakaj mu je bila izdana prvostopna negativna odločba.

Tudi tožnikova trditev, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o relevantnih dejstvih, ni točna. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnik dne 1.10.1991 zaslišan v pisarni prvostopnega organa. Njegove izjave so razvidne iz zapisnika o zaslišanju z istega dne.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka v svojih odločbah navedla pravilen razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za nabavo 1000 kosov električnih kapic. Ta razlog je v tem, ker citirani zakon ne določa posebne kategorije obrtnikov-minerjev, ki bi eksplozivne snovi lahko nabavljali pod posebnimi pogoji. Obrtnik jih lahko nabavlja pod enakimi pogoji kot posameznik. Posameznik pa lahko nabavi večje količine eksplozivnih snovi in vžigalnih sredstev, kot je to določeno v citiranem 2. odstavku 18. člena navedenega zakona. Pravilna je navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik bil s temi določbami zakona seznanjen, saj mu je iz enakih razlogov bila zavrnjena nabava večje količine eksplozivnih snovi že konec leta 1988 (odločba prvostopnega organa dne 17.11.1988). Ker tožnik projektne dokumentacije ni predložil niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji, je po presoji sodišča tožena stranka upravičeno zavrnila njegovo pritožbo proti prvostopni odločbi, saj tožnik ni izpolnil citiranega zakonskega pogoja po 2. odstavku 18. člena navedenega zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis.