Jedro

Pritožnica navaja, da je sodnica med samim procesom povzdigovala glas nad njo in pričo S.P., prav tako pa nad njeno pooblaščenko, sodišče pa ji tudi ni dovolilo podati določenih pripomb na zagovor obdolženega, kakor tudi ne pojasnil v zvezi z obravnavanim dejanjem. Takšnih pritožbenih navedb pritožnica sicer ne konkretizira, očitno pa skuša prikazati delo sodišča kot pristransko, vendar za takšne trditve nima podlage v podatkih kazenskega spisa, in sicer v zapisnikih o glavni obravnavi iz katerih ne izhaja, da bi katera stranka imela na vodstvo glavne obravnave kakšne pripombe, razen tega pa je pooblaščenka oškodovanke tekom postopka aktivno sodelovala, postavljala je vprašanja pričam in obdolžencu, oškodovanka kot tožilka pa je svoje videnje zadeve podrobno opisala tudi v besedi strank. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi potekal v skladu z zakonom ter sodišče ni preseglo pravice, ki jo ima pri vodenju samega postopka. Postopkovne kršitve, ki jih navaja pritožnica, v bistvu kažejo na njeno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in katero pritožnica graja, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke U.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna na podlagi člena 96/III Zakona o kazenskem postopku plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in na 180,00 EUR odmerjeno sodno takso ter potrebne izdatke obdolženega in nagrado in potre izdatke njegovega zagovornika.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.V. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja nasilje v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter po tretjem odstavku 105. člena ZKP oškodovanko U.P. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.000,00 EUR napotilo na pravdo, po drugem in tretjem odstavku 96. člena ZKP pa je oškodovanki kot tožilki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženega ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila oškodovanka kot tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da obdolženega spozna za krivega oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja. Iz pritožbe pa je razbrati, da pritožnica v bistvu ponavlja svojo izpovedbo in izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič ter podaja lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožba, ki skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno o izvedenih dokazih, ne more biti uspešna, saj s takšnimi navedbami pritožnica v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. Pritožnica navaja, da je sodnica med samim procesom povzdigovala glas nad njo in pričo Slavico Pevec, prav tako pa nad njeno pooblaščenko, sodišče pa ji tudi ni dovolilo podati določenih pripomb na zagovor obdolženega, kakor tudi ne pojasnil v zvezi z obravnavanim dejanjem. Takšnih pritožbenih navedb pritožnica sicer ne konkretizira, očitno pa skuša prikazati delo sodišča kot pristransko, vendar za takšne trditve nima podlage v podatkih kazenskega spisa, in sicer v zapisnikih o glavni obravnavi iz katerih ne izhaja, da bi katera stranka imela na vodstvo glavne obravnave kakšne pripombe, razen tega pa je pooblaščenka oškodovanke tekom postopka aktivno sodelovala, postavljala je vprašanja pričam in obdolžencu, oškodovanka kot tožilka pa je svoje videnje zadeve podrobno opisala tudi v besedi strank. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi potekal v skladu z zakonom ter sodišče ni preseglo pravice, ki jo ima pri vodenju samega postopka. Postopkovne kršitve, ki jih navaja pritožnica, v bistvu kažejo na njeno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in katero pritožnica graja, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, katere pritožnica sicer skuša prikazati kot napačno uporabo materialnega prava, pa je povedati, da pritožba v tem delu ostaja nekonkretizirana in da prav tako pritožnica v okviru tega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko trdi, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje ter se pri tem sklicuje na podano kazensko ovadbo in dejstvo, da je nasilje obdolženega prijavila tudi centru za socialno delo. Iz navedenega torej izhaja, da pritožnica napačno uporabo materialnega prava prikazuje kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Ker kršitev, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradi dolžnosti, ni zasledilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona pokaže kot neutemeljena.

7. Uspešna pa tudi ne more biti pritožnica, ki graja pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse izvedene dokaze in zagovor obdolženca in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da ne razpolaga s takšnimi trdnimi dokazi, ki bi brez dvoma dokazovali, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, zato ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbo oškodovanke kot tožilke dodaja:

8. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo zagovoru obdolženca, dokaze, s katerimi je očitano kaznivo dejanje obdolžencu dokazano, pa sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, saj je obdolženi nasilje nad njo izvajal, saj je sam povedal, da je oškodovanko močno prijel za zapestje, neutemeljeno pa sodišče ni sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je trpela vso nasilje obdolženca nad njo.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze pravilno zaključilo, da s potrebno stopnjo zanesljivosti obdolženemu očitano kaznivo dejanje, ni dokazano. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je med oškodovanko in obdolženim prihajalo do prepirov in nesoglasij, ki po oceni sodišča prve stopnje ne odstopajo od nekih normalnih nesporazumov, do katerih prihaja pri vsaki družini, še posebej pa izveden dokazni postopek ni potrdil obtožbenega očitka, da je oškodovanka v odnosu z obdolženim bila spravljena v podrejen položaj. Glede na izpovedbo oškodovanke in tekom postopka zaslišanih prič, je namreč bilo zaključiti, da je med obdolženim in oškodovanko prišlo tudi do sporov, ki so znala prerasti tudi v pitje in odrivanja, vendar je takšen odnos med njima moč pripisati nerešenemu partnerskemu odnosu, predvsem pa vprašanju dodelitve otroka v vzgojo in varstvo, kakor tudi določitev stikov z otrokom s strani obdolženega. Prav v tej luči je tudi sodišče prve stopnje ocenjevalo izvedene dokaze in zagovor obdolženega, ki dejansko ni zanikal, da je oškodovanko enkrat močneje prijel, vendar ta okoliščina še nikakor ne potrjuje, da je obdolženi tudi storil očitano mu kaznivo dejanje, kot to zmotno meni pritožnica, ki se v pritožbi sklicuje na ta del zagovora obdolženca. Tekom postopka zaslišane priče, ki so kaj znale povedati o odnosu med obdolženim in oškodovanko, so sicer zaznale neka nesoglasja med njima, kar pa ne potrjuje, da bi šlo za kakšno trajnejše ravnanje obdolženca in njegovo nasilje, s katerim bi porušil normalne medsebojen odnose, pri čemer pa nobena tekom postopka zaslišana priča ni potrdila, da bi šlo s strani obdolženca za kakšne fizične napade ali udarce, kot je to povedala tudi oškodovankina prijateljica A.K.. Sicer pa je izveden dokazni postopek pokazal, da sta oškodovanka in obdolženi v času trajanja njune zveze večkrat prišla do nesoglasij, kar je tudi pripeljalo do tega, da sta se razšla, zaradi česar se je oškodovanka tudi odselila, kar prej kaže na svobodno odločitev oškodovanke, ne pa na neko prisilo ali posledico obdolženčevega ravnanja, kar nenazadnje potrjujejo tudi same okoliščine, v katerih se je oškodovanka od obdolženca odselila, ko sta po njo prišla starša. Tekom postopka zaslišana starša oškodovanke pa tudi o kakšnem določnem nasilju obdolženca nad oškodovanko nista znala povedati, prepirala pa sta se pri predaji otroka, oškodovanka pa jim o kakšnem fizičnem nasilju ni govorila, razen, da jo je obdolženi enkrat malo odrinil. Tudi novi partner oškodovanke, s katerim ta sedaj živi, je povedal, da je bila ta prestrašena, predvsem glede tega, da bi ji obdolženi vzel otroka, zato sedaj sam sodeluje z obdolženim pri predaji otroka. Ker izveden dokazni postopek ni potrdil očitkov iz obtožbe, ki jih je oškodovanka skušala prikazati kot nasilno ravnanje obdolženega do nje, ki je trajalo dalj časa, zaradi česar se ga je oškodovanka bala, dejanje pa je prijavila kasneje zato, ker se je obdolženega bala. Prav takšno izpovedbo oškodovanke glede na vse ostale izvedene dokaze, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot takšno, ki brez vsakega razumnega dvoma ne dokazuje obdolžencu očitano kaznivo dejanje, saj se je oškodovankina izpovedba glede zasledovanja obdolženega prav tako pokazala kot pretirana, predvsem pa v strahu, da ji obdolženi ne vzame otroka, s čemer ji je grozil. Predstavnica centra za socialno delo pa je povedala, da so družino začeli obravnavati 2013, s tem, da je povedala, da oškodovanka na centru ni podala prijave zaradi izvajanja nasilja, ampak zaradi predloga o sporazumnem reševanju družinskih zadev, kar izhaja tudi iz dokumentacije, in sicer, da je šlo za urejanje statusnih vprašanj otroka, in sicer urejanju stikov z obdolženim. Ker iz podatkov Centra za socialno delo M. izhaja, da se oškodovanka na njih nikoli ni obrnila zaradi nasilja obdolženca, je sodišče prve stopnje pravilno oškodovankino izpovedbo v tej smeri ocenilo kot neverodostojno in da je glavni konflikt med obdolženim in oškodovanko izvajanje stikov z mladoletnim skupnim otrokom. Sicer pa kakšnega konfliktnega in nasilnega ravnanja obdolženega do oškodovanke ni zaznal niti D.V., to je sin obdolženega, ki je bil prisoten, ko naj bi obdolženi oškodovanko porinil, da je padla na tla in se pri tem poškodovala, ampak je povedal, da je šlo zgolj za običajen konflikt med njima, do katerih je pogosto prihajalo, kakšne poškodbe na oškodovanki pa nista zaznala niti starša oškodovanke, ki sta prišla k njej istega dne. Ker niti iz podatkov centra za socialno delo ne izhaja, da bi oškodovanka morala oditi iz skupnosti z obdolženim, razen tega pa je oškodovanka tudi sama povedala, da se je sama odločila, da bo skupnost zapustila. kljub temu, da ji je obdolženi rekel, da lahko ostane. Ko sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo z gotovostjo zaključiti, da bi se zaradi psihičnega in fizičnega nasilja obdolženega, počutila ponižano ali ogroženo, saj pravilno ni prezrlo, da je oškodovanka od obdolženega prostovoljno odhajala ter se v to zvezo tudi vračala po svoji prosti volji, kar tudi ne govori v prid kakršnegakoli nasilja s strani obdolženega, še posebej zato, ker je z obdolženim celo po prenehanju skupnosti hodila na skupne dopuste, razlogi oškodovanke, da je to storila zaradi strahu pred obdolženim, pa se pokažejo kot neprepričljivi tudi zaradi fotografij, ki se nahajajo v spisu in iz katerih ne izhaja kakršenkoli strah oškodovanke. Oškodovanka bi lahko takšno svoje počutje namreč prijavila, tako na policiji kot na CSD, pa tega ni storila, prav tako pa noben dokaz ni potrdil kakršnegakoli v obtožbi očitanega dejanja obdolženega, po razpadu njegove skupnosti z oškodovanko. Ker takšnega nasilnega ravnanja niti v času trajanja skupnosti, niti po njenem razpadu sodišče prve stopnje ni zasledilo, zato ni mogoče govoriti o tem, da je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, prav tako pa ne, da ta ne bi bila svobodna, ampak da bi bila podrejena obdolženemu, zato je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, zato se v preostalem pritožbeno sodišče na te razloge v celoti sklicuje. Ker oškodovanka v pritožbi v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno obdolženca oprostilo obtožbe, ne more biti uspešna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku in oceni zagovora obdolženca ni imelo na razpolago tako trdnih dokazov, da ne bi bilo nobenega utemeljena pomisleka o očitku kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe, zato je ravnalo pravilno, ko je obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP, zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožnica niti v preostalem v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanke kot tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu člena 96/III ZKP in je posledica oprostilne sodbe, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakona o sodnih taksah in Taksni tarifi.