U-I-140/95

13.6.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Gorazda Pusta iz Ljubljane na seji dne 13.6.1996

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 15. člena Odloka o prometnem in obalnem režimu na območju Bohinjskega jezera (Uradni list RS, št. 37/95) in 3.b točke Sklepa o določitvi tarif (cen) po odloku o prometnem in obalnem režimu na območju Bohinjskega jezera za leto 1995 (Uradni list RS, št. 37/95) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Izpodbijani 15. člen navedenega odloka določa, da osebe, ki so lastniki počitniških objektov v Občini Bohinj, plačajo za letno dovolilnico za parkiranje na javnih parkiriščih ceno v višini desetih nadomestil za enodnevno parkiranje (četrti odstavek 15. člena Odloka o prometnem in obalnem režimu na območju Bohinjskega jezera, Uradni list RS, št. 37/95), medtem ko občani Občine Bohinj za enako dovolilnico plačajo ceno v višini dveh nadomestil za enodnevno parkiranje (tretji odstavek navedenega člena). Po pobudnikovem mnenju je takšna ureditev v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Člen 15 izpodbijanega odloka namreč določa lastnikom počitniških objektov petkrat višjo ceno kot občanom Občine Bohinj, čeprav lastniki počitniških objektov plačujejo v celoti vso komunalno infrastrukturo in tudi samostojno vlagajo vanjo, poleg tega pa s svojimi avtomobili gotovo ne obremenjujejo okolja petkrat toliko kot domačini. Glede na namen predpisa, to pa je manjše obremenjevanje okolja, bi morali domačini za dovolilnice plačevati celo več od občasnih obiskovalcev.

2.Pobudnik zato zahteva odpravo četrtega odstavka 15. člena izpodbijanega odloka in tudi odpravo za njegovo izvedbo izdane 3.b točke Sklepa o določitvi tarif (cen) po odloku o prometnem in obalnem režimu na območju Bohinjskega jezera za leto 1995.

3.Občina Bohinj navaja, da izpodbijana ureditev v ničemer ne posega v temeljne pravice in svoboščine človeka in ne pomeni kršitve načela enakosti. Izpodbijani odlok naj bi namreč določal enake pogoje parkiranja za vse, ki parkirajo na območju, na katerega se Odlok nanaša. Njegov osnovni namen naj bi bil spodbuditi manjše obremenjevanje območja Bohinjskega jezera. Odlok zato s cenami parkiranja spodbuja obiskovalce, da puste vozila na za to določenih mestih, ki so bolj oddaljena od jezera. Ker okolje najbolj obremenjujejo enodnevni obiskovalci, je občina omogočila stalnejšim prebivalcem (tj. hotelskim gostom, občanom in lastnikom počitniških objektov) določene ugodnosti. Gostje hotelov imajo tako parkiranje na za to določenih mestih zastonj, saj gre povečini za ljubitelje gora in narave, ki ne povzročajo obremenitev okolja z vozili. Občani Občine Bohinj lahko kupijo letno dovolilnico za ceno dvakratne dnevne parkirnine (cena za leto 1995 je bila 1.600 tolarjev), medtem ko se lahko lastniki počitniških objektov izognejo vsakokratnemu plačevanju parkirnine z nakupom letne dovolilnice za desetkratno ceno dnevne parkirnine (v letu 1995 v znesku 8.000 tolarjev). Ta cena je višja od tiste za občane zato, ker občani Bohinja vsakodnevno občutijo negativne posledice množičnega turizma (gnečo, gost promet, višje cene, vrste v trgovinah, v bankah itn.), medtem ko lastniki počitniških objektov večinoma preživljajo v Bohinju le svoj prosti čas ob koncu tedna. Občina zato meni, da ne gre za nasprotje z Ustavo, saj Odlok le enako ureja enake dejanske položaje.

B.

4.Pobuda je očitno neutemeljena. Izpodbijana določba Odloka določa različno ceno letne parkirnine za občane in za lastnike počitniških objektov, kar po pobudnikovem mnenju pomeni neskladje z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Drugi odstavek 14. člena določa, da so pred zakonom vsi enaki. To seveda ne pomeni, da bi predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena, ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.

5.Seveda bi bil kriterij presoje strožji, če bi predpis z uvedenim razlikovanjem neposredno posegel ne le v splošno enakost pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, ampak tudi v kakšno drugo ustavno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

6.Izpodbijani predpis bi potencialno lahko posegal v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, če bi lastnikom zemljišč npr. prepovedoval ali omejeval parkiranje na njihovih zemljiščih ali bi jim to zaračunaval, vendar Odlok tega ne določa. Odlok uvaja nadomestilo za parkiranje in letne dovolilnice le za parkiranje na javnih parkirnih mestih. Vsak lastnik zemljišča - torej tudi lastnik počitniškega objekta - lahko zastonj parkira vozilo na svojem zemljišču (4. člen Odloka).

Ker izpodbijana norma ne razlikuje subjektov glede na okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave in ker ne posega v nobeno drugo ustavno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je Ustavno sodišče pri ocenjevanju skladnosti z načelom enakosti pred zakonom uporabilo le v 4. točki opisani kriterij presoje.

7.Olajšanje negativnih posledic, ki jih množični turizem povzroča občanom, gotovo je cilj, ki ga občina lahko zasleduje, še posebej, če upoštevamo, da je eden od teh eksternih stroškov turizma, ki jih občan občuti, tudi nadomestilo za parkiranje samo. Lahko bi se postavilo vprašanje, ali morda turizem v splošnem za občane nima več pozitivnih kot negativnih učinkov (ker daje delovna mesta, spodbuja porabo itn.), vendar takšno tehtanje nima prave zveze z namenom izpodbijane ureditve. Ostaja namreč dejstvo, da negativne posledice turizma bolj prizadanejo tiste, ki jim ne morejo uiti, ker v tem območju stalno živijo in v njem delajo, kot tiste, ki na tem območju le občasno in prostovoljno preživljajo svoj prosti čas. Namen razlikovanja, ki ga navaja občina, je sam po sebi ustavno dopusten, izbrano sredstvo (nižja cena dovolilnice za občane) pa dovolj primerno za njegovo dosego.

8.Ob tem je izpodbijana določba (tj. petkrat višja cena dovolilnice za lastnike počitniških objektov) tudi v skladu s temeljnim namenom Odloka samega, tj. z varstvom Bohinjskega jezera pred škodljivimi vplivi in prekomernimi obremenitvami (1. člen Odloka). Pobudnik navaja, da stalni prebivalci bolj obremenjujejo okolje jezera kot občasni obiskovalci, zato bi tudi morali plačevati več za njegovo obremenjevanje. Izpodbijani odlok z ureditvijo javnih parkirnih površin, njihove obvezne uporabe ter z uvedbo nadomestila za parkiranje v višini, ki je sorazmerna oddaljenosti od jezera, poskuša stimulirati manjšo prometno gnečo in manjšo uporabo avtomobilov v bližini jezera. Gotovo je utemeljeno pričakovanje (občina v svojem odgovoru tega sicer ne navaja), da se da z (ne)stimulativno ceno nadomestila za parkiranje lažje vplivati na prometne navade obiskovalcev, ki v območju jezera preživljajo le svoj prosti čas, kot pa na prometne navade občanov, ki v kraju živijo in katerim je uporaba motornih vozil za vsakodnevne potrebe nuja. Ob tem je tudi z vidika manjšega obremenjevanja v času turistične sezone in ob koncih tedna bolj smiselno stimulativno vplivati na lastnike počitniških objektov, saj se njihovo bivanje v območju Odloka povečini ujema z obdobji poglavitne turistične in s tem prometne gneče, česar pa ne bi mogli trditi za občane.

Pobudnik navaja tudi neskladnost izpodbijane ureditve z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je tudi ta njegova trditev očitno neutemeljena. Ta člen Ustave namreč zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi oziroma organi lokalne skupnosti, medtem ko v primeru izpodbijanega odloka ne gre za odločanje o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih v sodnem ali upravnem postopku.

9.Ker je pobuda glede izpodbijane določbe Odloka očitno neutemeljena, Ustavno sodišče ni presojalo ustavnosti izpodbijane določbe Sklepa o določitvi tarif, izdanega na podlagi izpodbijanega odloka.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: namestnik predsednika Franc Testen in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednika Franc Testen