Jedro

Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.

Kompleksno poslovanje družbe, finančno stanje, ki je posledica več let neuspešnega poslovanja in poslovne odločitve, ki daljše obdobje vztrajajo pri reševanju poslovanja na račun neplačanih prispevkov, ne predstavljajo pereče situacije, ki bi zahtevala nujno reakcijo v smislu ravnanja v upravičljivi skrajni sili.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka vključno s sodno takso v višini 96,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 144,00 EUR.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje drugemu sodniku posamezniku.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno in popolno ter jih tudi izčrpno in nazorno obrazložilo, zato so vlagateljevi očitki o kršitvah določb ZKP, Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) neutemeljeni. Kar zadeva očitke o kršitvah kazenskega zakona, se izkaže, da vlagatelj pod videzom omenjenih kršitev izraža zgolj svoje nestrinjanje z dokazno oceno glede obstoja objektivnih znakov kaznivega dejanja, upravičljive skrajne sile in obsojenčevega naklepa, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil ter vztrajal pri stališčih in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v predmetni zadevi je, da kot direktor družbe A. d.o.o. v obdobju od novembra 2013 do 18. 2. 2014 zaposlenim ob izplačilu neto plač ni plačal z zakonom predpisanih obveznih prispevkov za socialno varnost, skupna vsota neplačanih prispevkov pa je v navedenem obdobju znašala 1.584.341,68 EUR.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da vsako neplačilo prispevkov samo po sebi še ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev. Neplačilo prispevkov je opredeljeno kot prekršek, za zaključek, da je z neplačilom obveznih prispevkov za socialno varnost storilec izvršil kaznivo dejanju po prvem odstavku 196. člena KZ-1 pa se zahteva zavestnost ravnanja in naklep. Obsojenec ni ravnal z namenom škodovati ali prikrajšati delavce. Vodilni argument zagovornika je, da obsojenec za neplačilo prispevkov zaposlenim ne more odgovarjati, ker je šlo za poskus reševanja družbe A. d.o.o., s čimer je na dolgi rok želel ohraniti delovna mesta tistih delavcev, katerih prispevki niso bili plačani.

7. Navedbe niso utemeljene. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe in da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).1 Ugotovitve v predmetni zadevi glede finančnega stanja družbe so v tem smislu jasne. Družba je poslovala od decembra 2010, dne 23. 5. 2014 pa se je nad njo na predlog takratne DURS začel stečajni postopek. Dolgovi so takrat znašali 116.530.681,47 EUR. Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je družba v vsem vmesnem času poslovala slabo in prihodke v glavnem dosegala na račun vse višje zadolženosti, kar pa je hkrati pomenilo tudi vse višje stroške financiranja. Poslovanje, v katerem prihodki niso pokrivali stroškov, je privedlo do primanjkljaja likvidnih sredstev, kar je vodilo v blokade transakcijskih računov. Konkretno so v letu 2013 prihodki od prodaje komajda pokrili stroške dela, ne pa tudi drugih stroškov, kar ne more predstavljati uspešnega poslovnega modela. Stroški dela so bili v primerjavi z ostalimi stroški poslovanja sicer izredno visoki, saj je šlo za družbo s preko 1000 zaposlenimi. Izvedenec finančne stroke dr. Drago Dubrovski je ugotovil, da bi imela družba sicer vsak mesec dovolj sredstev za izplačilo celotnih plač skupaj s prispevki, vendar bi v tem primeru denarja zmanjkalo za plačilo energentov, surovin in drugih za proizvodnjo nujnih stroškov. V primeru neplačila slednjih bi se proizvodnja ustavila. Iz izpodbijane sodbe izhaja jasen dokazni zaključek, da se poslovodstvo za to zavestno ni odločilo, pač pa je poslovanje ohranjalo, tudi na račun neizplačevanja predpisanih obveznih prispevkov za socialno varnost delavcev.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja torej izhaja, da pri družbi A. d.o.o. ni šlo za objektivno nezmožnost plačila prispevkov, pač pa za zavestno poslovno odločitev, ki je v nasprotju z dolžnostmi, ki jih družbam v primeru insolventnosti nalaga ZFPPIPP ter obveznostmi do zaposlenih, ki izhajajo iz ZDR-1 in področne zakonodaje. Zagovornik zato ne more uspeti z navedbami, da odgovornost za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. členu KZ-1 v primeru objektivne nezmožnosti plačila ne more biti podana, saj v predmetni zadevi taka situacija ni bila podana. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da so plače delavcev po 1. točki prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP prednostne terjatve. Družba lahko po 34. členu ZFPPIPP v primeru insolventnosti izvaja plačila, ki so nujna za poslovanje družbe, vendar je to določbo treba razlagati v povezavi z določbo 21. člena. Plačevanje ostalih stroškov torej ne sme iti na račun izplačila bruto plač delavcem. V tem smislu je treba presojati zagovornikove navedbe o kriznem menedžment, ki po njegovem mnenju ob razlagi, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, v nobenem primeru ne bi bil mogoč. Navedeno ne drži, saj je poslovodstvo v primeru reševanja slabega likvidnostnega ali premoženjskega stanja dolžno spoštovati pravice, ki gredo zaposlenim iz delovnega razmerja ter spoštovati določbe ZFPPIPP. Nenazadnje sam ZFPPIPP predvideva takšne postopke „kriznega menedžmenta“, npr. postopek finančnega prestrukturiranja, vendar ta ne more temeljiti na selektivnem plačevanju obveznosti in prikrajšanju delavcev za njihove pravice. Zagovornik je sicer mnenja, da se sodišče na določbe ZFPPIPP sploh ne bi smelo sklicevati, saj se obsojencu ne očita kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, pač pa kršitve temeljnih pravic delavcev. Sklicevanje na ZFPPIPP pa je relevantno ravno zato, ker ureja status delavskih terjatev kot prednostnih ter družbi v primeru insolventnosti nalaga določene obveznosti, te pa so bile na škodo delavcev manifestno kršene.

9. Ključno za utemeljitev obsojenčeve kazenske odgovornosti je, da je družba je po ugotovitvah izvedenca finančne stroke dr. Draga Dubrovskega postala insolventna najkasneje 14. 3. 2013, torej še preden je obsojenec nastopil funkcijo direktorja. Obsojenec je sicer pripravljal ukrepe za sanacijo družbe, ki pa niso mogli biti uspešni. Družbo bi lahko rešil le vstop finančno močnega partnerja, česar pa ob tako visoki zadolženosti ni bilo mogoče realno pričakovati, prav tako ni bilo mogoče pričakovati večjih bančnih posojil. Odpustitev večjega števila delavcev bi načeloma pomenila finančno razbremenitev za družbo, vendar je ta prejela več kot 5.815.572,00 EUR državne finančne spodbude, ki bi jo v primeru odpuščanj morala vračati, zato bi se v takem primeru stanje dejansko še poslabšalo. Po ugotovitvah izvedenca bi morala zato družba čimprej predlagati začetek stečajnega postopka, saj se je, zaradi grožnje pred vračanjem subvencij v primeru neohranitve zaposlitev, izguba za upnike le še povečevala. Obsojenec pa je kljub temu vztrajal pri poslovni odločitvi, da se obveznosti družbe poravnavajo selektivno in med drugim ni poskrbel, da bi bili zaposlenim plačani z zakonom prepisani obvezni prispevki za socialno varnost. Zagovornik skuša sicer to odločitev prikazati kot smiselno s poslovnega vidika, vendar gre, kot rečeno, za nedopustno prikrajšanje delavcev v njihovih pravicah. Skladno z zgoraj citirano prakso Vrhovnega sodišča obsojenčevo ravnanje ne pomeni podlage za njegovo razbremenitev.

10. Drugačen zaključek ni mogoč niti upoštevaje navedbe, da je obsojenec skušal poslovanje ohraniti zato, da bi se Prekmurje, regija z že tako visoko stopnjo brezposelnosti, izognilo socialni katastrofi. Družbi A. d.o.o. je država z namenom ohranjanja delovnih mest namenila precejšnje subvencije. Zagovornik opozarja, da je s strani države očitno obstajal interes, da se nad družbo ne začne stečajni postopek, saj je DURS njegov začetek predlagal šele leto za nastopom insolventnosti. Šlo je za očitno zavlačevanje, saj so vsi deležniki, vključno z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo ter DURS-om razumeli, da je njegova naloga ohranjanje delovnih mest. S temi navedbami zagovornik deloma nasprotuje dejanskim ugotovitvam, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Priča B. B. takratna direktorica Davčnega urada C., je povedala, da so zadeve pred tem skušal rešiti administrativno (izterjave na računih, rubeži, vpis hipotek), odločitev za predlog začetka stečajnega postopka pa je bila skrbno pretehtana. Zanikala je, da bi šlo za zavlačevanje, je pa odločitev za stečaj vedno zahtevna, saj je pred tem treba pretehtati, kaj se lahko s stečajem iztrži. Predvsem pa se zagovornikove navedbe za neutemeljene izkažejo zato, ker bi morala predlog za začetek stečajnega postopka podati družba sama. Tako pa je pri poslovanju vztrajala, čeprav je bil edini način za to izplačevanje neto plač brez plačevanja obveznih prispevkov za socialno varnost. 11. Zagovornik ne more uspeti niti z navedbami, da so se s takim načinom izplačila strinjali tudi delavci, pri čemer spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vmes organizirali tudi stavke in s tem podaja lastno videnje dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Predvsem pa socialna varnost ni disponibilna dobrina in zato niti ni relevantno, ali so na neplačevanje prispevkov pristali.2 Prispevki za socialno varnost so javnopravne dajatve in kot take pomenijo zakonsko predpisane obveznosti. Njihovo izplačilo je sicer pravica delavcev, vendar delavci z njimi ne morejo razpolagati. Gre za zakonsko obveznost delodajalca, ki ni v domeni odločanja delavcev.

12. Višje sodišče se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014, ki po zagovornikovem mnenju za predmetno zadevo ni relevantna, ker je šlo v citirani zadevi za reševanje poslovanja na račun plačevanja prispevkov delavcem s strani direktorja, ki je bil tudi družbenik družbe. V obravnavani zadevi je bil obsojenec le direktor, ne pa tudi lastnik družbe A. d.o.o. Z navedbami skuša zagovornik doseči razlikovanje med primeri, ko je kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 obdolžena oseba, ki je družbenik družbe, pri kateri so delavci zaposleni, in primeri, ko je obdolženec samo njen poslovodja. Z navedbami ne more uspeti. Dobrina, ki jo 196. člen KZ-1 varuje je namreč socialna varnost in vseeno je, ali so delavci pri izplačilu svojih pravic prikrajšani zato, ker si je družba na njihov račun zadrževala določena sredstva, ali pa je šlo za poslovno odločitev, ki nasprotuje določbam ZFPPIPP in krši pravice, določene v delovno in socialnopravni zakonodaji.

13. Zagovornik podaja tudi obširne navedbe o tem, da je obsojenčevo reševanje poslovanja pomenilo ravnanje v upravičljivi skrajni sili. Navedbe utemeljuje s ponovnim sklicevanjem na to, da je v družbo prišel kot krizni menedžer, ki bi lahko poplačal prispevke ter s tem družbi takoj onemogočil poslovanje, kar bi pomenilo nepreklicen konec podjetja. Odločil se je za poskus reševanja delovnih mest, s čimer je skušal na dolgi rok zavarovati socialno varnost zaposlenih. Izpodbijanima sodbama očita, da glede obstoja upravičljive skrajne sile izhajata iz materialnopravno napačnih stališč. Za obstoj upravičljive skrajne sile namreč ni potrebno, da bi bila nevarnost dejansko odvrnjena, prav tako se ne strinja, da je bilo povzročeno zlo manjše od tistega, ki je grozilo.

14. KZ-1 institut upravičljive skrajne sile v prvem odstavku 32. člena opredeljuje kot dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače. Dejanje ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Eden od temeljnih pogojev, da gre za ravnanje v skrajni sili je, da skrajne sile je tudi istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti. Gre za kazenskopravni institut, ki ureja situacije, kjer lahko v vsakem trenutku pride do poškodbe kazenskopravne dobrine ali je začetek že tu, pa je mogoče preprečiti hujše posledice. Nevarnost mora biti tako neposredna, da lahko grozeča nevarnost v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna.3 Kompleksno poslovanje družbe z več kot 1000 zaposlenimi, finančno stanje, ki je posledica več let neuspešnega poslovanja in poslovne odločitve, ki daljše obdobje vztrajajo pri reševanju poslovanja na račun neplačanih prispevkov, ne predstavljajo opisane pereče situacije, ki bi zahtevala nujno reakcijo. Institut upravičljive skrajne sile v predmetni zadevi zato ni uporabljiv.

15. Poleg tega se dejansko izkaže, da tehtanje, ali manjše zlo pomeni neplačevanje prispevkov (torej okrnitev socialne varnosti v obdobju, ko so delavci v družbi še zaposleni) ali izguba službe zaradi stečaja (torej bodoča izguba socialnih pravic) niti ni na mestu. Zagovornik se z navedbami dejansko zavzema za to, da se lahko poslovodstvo samovoljno odloči, da bo zavarovano dobrino socialne varnosti ščitila z vztrajanjem pri poslovanju, ki je v nasprotju z določbami ZDR-1 in ZFPPIPP in to isto dobrino hkrati tudi že krši. Izguba zaposlitve sicer res pomeni izgubo pravic iz delovnega razmerja, ima pa lahko za posledico pridobitev drugih, npr. nadomestila za brezposelnost. Gre za konflikt med okrnitvijo pravic delavcev in poskusom ohranjanja družbe. Način, na katerega se je poslovodstvo tega reševanja lotilo, pa glede na ugotovitve sodb nižjih sodišč ni bil dopusten.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017, I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018 in I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44926/2012 z dne 6. 10. 2016. 3 Miha Šepec v: Šepec (ur.): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 500.