10. 7. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 492/2003 z dne 24. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 262/2002 z dne 7. 1. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 274/97 z dne 16. 10. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (tedaj tožnik) od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi okužbe z virusom hepatitisa B v času služenja vojaškega roka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da pritožnik ni dokazal, da bi se z virusom hepatitisa B okužil prav v času služenja vojaškega roka, pa tudi če bi se, ni dokazal, da je do okužbe prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišč. Zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Meni, da je bil postavljen v neenakopraven položaj glede izvajanja dokazov, saj naj bi sodišče zavrnilo vse njegove relevantne dokaze, zlasti dokaz s poizvedbo in vpogledom v zdravstveno dokumentacijo šestih vojakov, ki naj bi se istočasno okužili z virusom, ter dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi preučil dokumentacijo. Pritožnik je prepričan, da je s tem dejansko izgubil možnost za uveljavitev svojih pravic. Sodišču očita, da ni odločalo neodvisno in nepristransko, temveč je "pogledalo skozi prste" toženi stranki. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, saj naj bi Višje in Vrhovno sodišče ignorirali dejstvo, da pritožnik ni imel možnosti za izvedbo predlaganih dokazov. Pritožnik tudi meni, da je bil prikrajšan za pravico do povračila škode po 26. členu Ustave. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane sodbe in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko pomemben očitek pritožnika o neizvedbi predlaganih dokazov. Iz 22. člena Ustave izhaja pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. V obravnavanem primeru so sodišča ravnala skladno z navedeno zahtevo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je zavrnilo pritožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki naj bi pregledal pritožnika in skupino vojakov, ki so skupaj z njim služili vojaški rok, ter njihovo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da škodni dogodek (tj. okužba z virusom) ni na kakšnega od načinov, ki jih je zatrjeval pritožnik (tj. zaradi prehrane in nehigienskih razmer, zlasti zaradi uporabe skupnih predmetov za osebno higieno – britvic, škarij in zobnih ščetk), saj je navedene možnosti pritožnik sam zanikal ob svojem zaslišanju. V dokaznem postopku je sodišče preizkusilo tudi resničnost pritožnikove navedbe o tem, da naj bi istočasno zbolelo več vojaških obveznikov iz iste vojašnice, in v svoji sodbi obrazložilo, zakaj ji ni sledilo. Pojasnilo je, da zgolj to za ugotovitev odgovornosti tožene stranke ne bi zadoščalo. Navedeni oceni sodišča prve stopnje sta v celoti pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče. V presojo pravilnosti te ocene se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi so sodišča zadostila, saj so tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavala. S pavšalnim zatrjevanjem, da je sodišče "pogledalo skozi prste" toženi stranki, pa tudi ni mogoče utemeljiti domnevne pristranskosti odločanja. Pavšalen je tudi očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6.Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Zgolj okoliščina, da je bil pritožnikov odškodninski zahtevek zavrnjen, kršitve te ustavne pravice ne izkazuje. Pritožnik pa ne izkaže, da bi izpodbijana odločitev sodišča temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić