Jedro

Dokončanje petega razreda osnovne šole v starosti 15 let nikakor ne pomeni, da je bila šola tožnici prioriteta, saj bi morala, glede na svojo starost zaključiti že sedmi razred osnovne šole.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je ta zahtevala od tožene stranke plačilo 50.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče povzema vse pravilne zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje najprej očita, da je napačno zaključilo, da tožnica v času izgona ni obiskovala šole. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v Slovenijo prišla leta 1979 iz odgovora Osnovne šole P.V. in zgodovinskega arhiva pa izhaja, da se je v šolskem letu 1989-1990 vpisala v šesti razred osnovne šole, ki ga je zaključila z nezadostnim uspehom. Glede na to, da med gradivom Osnovne šole J.P. in Osnovne šole P.V. ni matičnega lista tožnice je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica svojega šolanja na teh dveh šolah ni dokončala, da bi obiskovala še kakšno drugo šolo v Republiki Sloveniji pa niti ne trdi. Tožnica je bila izgnana iz Republike Slovenije v začetku leta 1992, ko je bila glede na podatke spisa stara 15 let (ob zaslišanju leta 2019 je bila stara 43 let) in bi morala glede na dejstvo, da je živela v Republiki Sloveniji od svojega 3 leta starosti, če bi se redno šolala imeti zaključenih sedem razredov osnovne šole in ne pet, kakor izhaja iz listinskih dokazov v spisu. O rednem šolanju v času izgona iz Republike Slovenije tako ni mogoče govoriti. V Republiki Sloveniji je trajala vojna deset dni, tožnica pa niti ne trdi, da bi bili v tem času uničeni kakšni arhivi osnovne šole, ki jo je obiskovala, zato je neutemeljena pritožbena graja o neustreznosti podatkov iz zgodovinskega arhiva. Ali je bila tožnica kdaj obravnavana s strani centra za socialno delo glede obiskovanja šole ni pomembno. Dokazno breme za dokazovanje uspešno opravljene šole je na strani tožeče stranke.

7. Dokončanje petega razreda osnovne šole v starosti 15 let nikakor ne pomeni, da je bila šola tožnici prioriteta, saj bi morala, glede na svojo starost zaključiti že sedmi razred osnovne šole.

8. Glede šolanja je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe tako v zgodovinskem arhivu, kakor tudi na osnovnih šolah, ki ju je obiskovala tožnica. Drži, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz s poizvedbami na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu in pri Centru za socialno delo Pirot, saj izvedba teh dokazov na odločitev v tem postopku ne bi vplivala, poleg tega pa bi te poizvedbe lahko opravila tudi tožnica sama, kot stranka v postopku.

9. Nesporno je, da se tožnica ni nikoli zaposlila in tudi nikoli ni zaključila osnovne šole. Res je, da so njene zaposlitvene možnosti zaradi nedokončane osnovne šole in dolgotrajne brezposelnosti manjše, vendar nedokončanja osnovne šole ni mogoče pripisati izbrisu iz evidence stalnega prebivalstva Republike Slovenije, saj tožnica tudi v času, ko je v Republiki Sloveniji obiskovala osnovno šolo ni zaključila vsaj dveh razredov, ki bi ju morala, če bi se redno šolala zaključiti v času, ko je osnovno šolo obiskovala v Republiki Sloveniji.

10. Glede na to, da je zahtevek tožnice zavrnjen po temelju se sodišču prve stopnje z višino odškodnine ni bilo potrebno ukvarjati. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje s posledicami nedokončanja osnovne šole zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vendar ni uspela dokazati vzročne zveze med izbrisom in nadaljevanjem osnovne šole, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek v tem obsegu utemeljeno zavrnilo.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da odškodnina 13.050,00 EUR, ki jo je iz naslova nematerialne škode dobila tožeča stranka v upravnem postopku predstavlja primerno denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, je pravilen Sklicevanje pritožbe na dve odločbi Vrhovnega sodišča ni utemeljeno. V zadevi II Ips 255/2016 je sodišče tožniku dosodilo 19.650,00 EUR, pri tem je upoštevalo strah pred izgonom in dejstvo, da ni imel več dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji. Glede na to, da tožnica ni bivala v Republiki Sloveniji, dejansko stanje s to odločbo Vrhovnega sodišča ni primerljivo. V zadevi II Ips 170/2016 gre za razveljavitveni sklep revizijskega sodišča zato do dokončne odločitve ne pomeni sodne prakse glede dokazovanja višine odškodnine.

12. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato obe nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).